Vsekakor je lažje odgovoriti na vprašanje, če si ga lahko zastaviš sam.shrink napisal/-a:"Neskončna veriga Zakajev" je problematična; temu (kaskadi vzročno-posledičnih povezav) se izognemo, če odgovorimo, "kako" nek mehanizem deluje.
No, tule moram vprašat, kaj pa bi bil zadovoljiv odgovor na vprašanje zakaj? Kajti če ga že v principu ni, je potemtakem to le retorično vprašanje?Roman napisal/-a:.. Ko dobimo odgovor, pa nam postane jasno, da ga sploh nismo dobili. ... nič od tega ne odgovarja na "zakaj". Ni samo problem, kako priti do končnega (no, začetnega) vzroka, problem so že vmesne vzročne povezave.
Vendar pa ostaja dejstvo, da je vprašanje "Zakaj" gonilo radovednosti, in da nanj nenehno odgovarjamo.David Gross napisal/-a:One of the most creative qualities a research scientist can have is the ability to ask the right questions.
Citat: "Temeljno vprašanje metafizike. Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič? ...Očitno je to vprašanje prvo izmed vseh. Seveda, prvo ne v časovnem zaporedju vprašanj. Posameznik pa tudi narodi na svoji zgodovinski poti skozi čas sprašujejo marsikaj. Marsikaj pegledajo, preiščejo in preverijo, preden nalete na vprašanje "Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?" (Martin Heidegger: Uvod v metafiziko, Slovenska matica, 1955).gnu napisal/-a:No, tule moram vprašat, kaj pa bi bil zadovoljiv odgovor na vprašanje zakaj? Kajti če ga že v principu ni, je potemtakem to le retorično vprašanje?
Vprašanje se v "ljudski" rabi pošteno nagara, in je na jedilniku tako otrok, mamic kot profesorjev (vsaj nekaterih).
Ali hočemo reči, da je v Zakaju nekaj mističnega, zaradi česar ne moremo nanj (zadovoljivo) odgovoriti?
Glede tega je v bistvu podal odgovor že Roman. Problem je v jeziku oziroma vsakdanji rabi besed, v tem primeru vprašalnice "Zakaj?". Podal bom, upam da razumevajoč primer: Velika večina nas se, če ne vsi, ob zaslišanem zvoncu na vhodnih vratih vprašamo (sami sebe ali pa ostale prisotne v prostoru; tu ne mislim na osebo, ki stoji pred vrati): "Kdo zvoni?" Mogoče ti kdo v šali odgovori: "Zvonec". Pravzaprav bi imel prav in bi se moralo vprašanje glasiti: "Kaj zvoni?". Z zgornjim primerom sem samo hotel povedati, da četudi se vprašamo "Zakaj ...?" in to vprašanje leti na naravoslovne znastvenike, se bi morali zavedati, da smo to vprašanje zastavili napačno.gnu napisal/-a:Možno je, da Zakaj vprašanja niso nikoli dovolj natančna, da bi na njih izčrpno odgovorili.
Tudi sam sem se, nekako pri 7-8ih letih spraševal "Zakaj ravno jaz" in "kako to da sem namesto da me ni" itd. Četudi bi znanost ne mogla odgovoriti na to vprašanje, to še ne pomeni, da sploh ne more odgovarjati na noben Zakaj. Seveda vsako vprašanje Zakaj ni ekvivalentno osnovnemu vprašanju metafizike.problemi napisal/-a:Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič? ...
Seveda lahko. Recimo: "Če ne bi bilo ničesar, nas ne bi bilo, in ne bi mogli izmeriti temperature zraka." Izmerimo temperaturo zraka. Odgovor je: "Smo, ker lahko izmerimo temperaturo zraka". T.i. antropično načelo.problemi napisal/-a:Zdaj pa skušajmo ugotoviti ali lahko naravoslovne znanosti (fizika, matematika, kemij, biologija,...) odgovorijo na zgornje vprašanje, ki je temeljno za metafiziko. Ali lahko fizik poda ekzakten, preverljiv, torej, odgovor podvržen naravoslovni znastveni metodi.
[/quote]problemi napisal/-a:Podal bom, upam da razumevajoč primer: Velika večina nas se, če ne vsi, ob zaslišanem zvoncu na vhodnih vratih vprašamo .. "Kdo zvoni?" Mogoče ti kdo v šali odgovori: "Zvonec".
Se strinjam. Naravni jezik je nujen celo v matematiki. Formalni jeziki imajo velike težave že pri opisu osnovnih stvari (glej projekt Bourbaki), sploh pa recimo jezik prvega reda, ki ni zadosti močan. Tako se "nepreciznosti" skrivajo celo v najbolj prečiščenih besedilih, kaj šele v fizikalnih člankih.derik napisal/-a:Gnu, moti te trditev, da je vprašanje ZAKAJ neznanstveno. Zdi se mi, da je nesporazum v tem, kaj je mišljeno z besedo znanstveno, ker ima tudi ta beseda več pomenov. Eno je jezik za opisovanje znanstvenih teorij (ki ne pozna zveze zakaj-zato), drugo pa znanost v širšem pomenu.
Se strinjam. Vsekakor ima tudi vsako drugo vprašanje "dodatne nianse", ki se jih v naravnem jeziku praktično ne da znebiti.derik napisal/-a:Kadar znanstvenik ne razlaga teorije, še kako uporablja vprašanje zakaj, a tokrat v vsakdanjem, pogovornem pomenu. Vpraša se recimo, zakaj se rezultati poskusa ne ujemajo s teorijo. Ve sicer KAKO se ne ujemajo, a ga to ne zadovolji. Hoče vedeti zakaj se ne ujemajo. Ali zato, ker je teorija nepopolna, ali zaradi napake pri merjenju, ali pa morda zaradi napake v sklepanju.
Pri tem se ne meni za filozofske implikacije spraševanja ZAKAJ, pač pa mu je pomemben motivacijski učinek. Če namreč vse določajo naravni zakoni in se vse odvija v samo smislu KAKO, je njegov raziskovalni trud odveč, saj bo ob pravem času itak našel rešitev, oziroma se bo ta kar pojavila.
Glede na to, da si filozofi še zmeraj niso ravno enotni glede teh vprašanj, mimogrede prvo cilja na "Zakaj ravno jaz in ne kdo drug?", kar že predpostavlja obstoj nekoga (kogarkoli pač), se bojim, da se boš lahko, zelo verjetno, taisto spraševal tudi nekako pri 70-80ih (velja tudi zame, s tem, da sem se sam nehal to spraševati).gnu napisal/-a:Tudi sam sem se, nekako pri 7-8ih letih spraševal "Zakaj ravno jaz" in "kako to da sem namesto da me ni" itd. Četudi bi znanost ne mogla odgovoriti na to vprašanje, to še ne pomeni, da sploh ne more odgovarjati na noben Zakaj. Seveda vsako vprašanje Zakaj ni ekvivalentno osnovnemu vprašanju metafizike.
Gnu, ne gre za vprašanje: "Ali je nekaj?" ("Če ne bi bilo nečesar ...) in kako ugotovimo, da je ta nekaj, ampak zakaj sploh ta nekaj in ne nič.problemi napisal/-a:Zdaj pa skušajmo ugotoviti ali lahko naravoslovne znanosti (fizika, matematika, kemij, biologija,...) odgovorijo na zgornje vprašanje, ki je temeljno za metafiziko. Ali lahko fizik poda ekzakten, preverljiv, torej, odgovor podvržen naravoslovni znastveni metodi.
Saj v tem je finta. Odgovor na "Ali je nekaj" je naposreden - vidimo nekaj in rečemo "je nekaj". Odgovor na "Zakaj ni nič" je pa to, kar sem rekel: "Če bi bilo nič, nas ne bi bilo, da bi izmerili temperaturo, torej nekaj je zato, ker smo, in se o tem lahko vprašujemo."problemi napisal/-a:Gnu, ne gre za vprašanje: "Ali je nekaj?" ("Če ne bi bilo nečesar ...) in kako ugotovimo, da je ta nekaj, ampak zakaj sploh ta nekaj in ne nič.
To je drugo vprašanje, "Ali je lahko nekaj, tudi če nas ni?". Jaz skromno odgovarjam samo na to "Zakaj nekaj je". Trdim da v danih okoliščinah, in na kar kažejo poskusi, nekaj mora biti zato, ker smo mi tu, ali pa da smo mi tu. Seveda ne trdim, da ni mogoče naprej vpraševati (kar sem razložil že zgoraj), ali pa da je vprašanje dovolj natančno, da je odgovor izčrpen.problemi napisal/-a:Ampak, bitje imenovano človek dobro ve, da je bilo nekaj tudi, ko njega še ni bilo. Ali trdiš, da se vse začne in konča s človekom?
Zadovoljiv odgovor bi jasno in preverljivo povedal, kaj je vzrok. In če tega ne zmoremo, je vprašanje seveda lahko le retorično.gnu napisal/-a:No, tule moram vprašat, kaj pa bi bil zadovoljiv odgovor na vprašanje zakaj? Kajti če ga že v principu ni, je potemtakem to le retorično vprašanje?
Po mojem mnenju ne. Z mističnostjo bi mislili, da odgovor obstaja, le da je izven območja naravnega oziroma resničnega. Tega pa ne verjamemo, oziroma kakor kdo.Ali hočemo reči, da je v Zakaju nekaj mističnega, zaradi česar ne moremo nanj (zadovoljivo) odgovoriti?
Pri tem lahko opazimo, da se odgovori na vprašanje "zakaj", ki so možni, navadno nanašajo na vzrok v človeku. Njegove odločitve so vzrok dogodkom. A kako pride do odločitev?derik napisal/-a:Hoče vedeti zakaj se ne ujemajo. Ali zato, ker je teorija nepopolna, ali zaradi napake pri merjenju, ali pa morda zaradi napake v sklepanju.
