Idelogija-e

[problemi]

Diskurz histerika



Diskurz histerika (oziroma histeričarke) bi morda najhitreje opredelili kot nekakšen "ugovor vesti" - opozorilo (pogosto v obliki simptoma), da aparat
S1\(\rightarrow\)S2 ne izčrpa celote diskurza, da se ne izide brez preostanka in da je slep za lastno resnico. Diskurz histerije je diskurz subjekta (kot dejavnika), katerega revolt praviloma sloni na naslednji perspektivni zmoti ali iluziji, veliki zgodbi: S1 je potisnil $ pod pregrado, ga potlačil, utajil ter na tej utaji zgradil svoje gospostvo. Zmotna oziroma perspektivična iluzija je v tem, da oba člena dejansko nastopita hkrati oziroma da je sam $ (prav kot utelešenje inherentne zapreke označevalca) šele nasledek označevalne geste in ne enostavno nekaj, kar bi obstajalo že pred tem. Kot smo videli v prejšnjem postu, je izhodišče diskurza gospodarja prav nemožnosti, da bi karkoli subjektu podobnega dejansko poganjalo diskurzivno realnost. Prav ta nemožnost je tista, ki jo "razreši" postavitev označevalca-gospodarja na mesto dejavnika. Zdi se, da v diskurzu histerika ta nemožnost naenkrat postane nekaj mogočega, saj subjekt tu nastopa kot dejavnik. Toda dejansko gre za nekaj drugega: histerik se postavi na mesto "vzroka dejavnika", vzrok vzroka, gibala gibala, na mesto, ki naj bi poganjalo ne enostavno sveta okoli njega, temveč v prvi vrsti gospodarja kot S1 (ki naj nato nadalje vrši funkcijo pogona).

$\(\rightarrow\)S1

To je razlog, zakaj histerija lahko nastopa tudi v figuri, ki je kljub izhodiščnemu anatgonizmu konec koncev kompatibilna z gospodarjem in se lahko z njim lepo dopolnjuje. Histeričarka (ženskam tu pripada prvenstvo, čeprav to prvenstvo nikakor ni izključno) lahko na primer živi v simbiozi z gospodarjem, kolikor ji slednji priznava, da je ona (kot subjekt) pravzaprav realni vzvod njegove simbolne moči. Čeprav bo navznoter vztrajno problematizirala verodostojnost simbolnega, pa v omenjeni simbiozi (ki je seveda lahko izjemno konfliktna, a je vendarle nekaj, kar vztraja in traja) hočeš nočeš pristane na to, da zunanja simbolna moč in blišč predstavljata tudi njo samo, da je skratka v S1 izpostavljena tudi njena bit subjekta. Zato bo na primer skrajno občutljiva na to, če svet ne bo izkazoval primernega spoštovanja njenemu S1.

Toda bolj kot figura simbioze je histeričarka figura upora, revolta. Zgoraj smo rekli, da ta revolt izhaja iz določene perspektivne zmote, v kateri se subjekt kaže kot izvorna danost, ki jo označevalec prikrajša za njene pravice. Vendar pa ta zmota še ne pomeni, da histerik nima na neki drugi ravni prav oziroma da to, za česar pravice se tako goreče zavzema, ne obstaja.

Lahko bi rekli, da je histeričarka vselej agentka - ne protiobveščevalne, temveč protioznačevalne službe. Kaže izpostavlja, vseskozi opozarja na zev v simbolnem, v označevalnem redu, na to, da se operacija S1\(\rightarrow\)S2 nikoli ne izide brez preostanka in da hkrati vselej že predpostavlja in se opira na nekaj drugega. Iz tega pa izhaja ne le pomen subjekta v tem diskurzu, temveč prav tako pomen objekta kot presežka/manka v označevalni strukturi:

" V končni instanci histeričarka hoče, da vemo, kako govorici spodleti zajeti obseg tega, kar lahko ona, kot ženska, razkrije o užitku. Vendar histeričarki to ni najpomembneje: Pomembno ji je to, da drugi, ki se mu reče moški, ve, kako zelo dragocen objekt postane ona v tem kontekstu diskurza" (Lacan)

Gre seveda za pomen, ki izhaja prav iz tega, da govorici spodleti (neposredno) izreči užitek.

Hkrati bi za histerijo lahko rekli, da je naravnost tezni diskurz, vsekakor pa diskurz (in to po Lacanu edini), ki dejansko proizvaja vednost. Zato ne preseneča, da histerik praviloma nastopa s štirimi velikimi tezami (v vseh mogočih različicah), ki so:

• "Subjektu se dogaja krivica"
• "Gospodar je nekompetenten"
• "Označevalec se vselej izneveri resnici"
• "Zadovoljitev je vselej lažna".

V šali (a le na pol) bi lahko rekli, da je histerija alergija na S1 in nastopa v imenu njegove potlačene resnice; diskurz histerije pogosto nastopa kot diskurz o krivičnosti, ki se goreče zavzema za pravice tistega, kar ostaja zunaj ali na robu označevalca kot simbolnega. Tožba o krivičnosti je seveda po navadi empirične narave (in kot taka je lahko tudi empirično povsem neupravičena): v vsaki konkretni situaciji se bo našlo kaj, kar bo vredno (pri)tožbe: Toda hkrati je ta tožba strukturna, opira se na neko strukturno oziroma diskurzivno dejstvo: na tisto nesoizmernost, ki jo vpelje označevalec kot neskončna/spekulativna sodba (tipa "duh je kost", "jaz je označevalec") in ki je prav tista negativnost, ki drži pokonci simbolni red. To je tista transcendentalna nesoizmernost ("krivičnost"), če lahko tako rečemo, na katero se opira histerik pri svojih empiričnih obtožbah in iz katere te obtožbe črpajo svojo diskurzivno moč.

Zato (in s tem prehajamo k drugi tezi), histerik rad poudarja, da je "cesar nag". Gospodar, ta spoštovani S1, ki ga vsi občudujejo in se mu klanjajo, je dejansko navaden bednik, ki nima pojma o ničemer in v nobenem primeru ne zasluži položaja in časti, ki ju je deležen. Ko histerik trdi, da gospodar sploh ne ve, kaj hoče, tega ne gre razumeti v smislu, v katerem to velja prav za histerično željo (da je namreč dvoumna oziroma protislovna, da hoče prav tisto, česar noče ali za kar trdi, da noče). Histerik trdi nekaj drugega: gospodar sploh ne ve, kaj natanko se okoli njega dogaja, drugi mu povedo, kaj "hoče" oziroma kaj bi bilo dobro hoteti, sam sploh nima (notranje) želje, njegova želja obstaja zgolj v zunanjosti (kot strukturno ločena od njega, z lastno avtonomijo), ne obstaja kot strast, temveč kot označevalec. V popularnem žargonu se tovrstno držo napadanja in spodbijanja "gospodarjev" rado označuje za "kastratorsko", še posebej, če se v njej ženska naslavlja na moškega. Kar priča o tem, kako daleč je lacanovski pojem kastracije od takšne rabe. V lacanovskih pojmih bi namreč morali reči natanko obratno: zgoraj opisani "napad" na gospodarja meri prav na to, da bi mu vzel njegov konstitutivni manko (njegovo "kastracijo). kaj je namreč ta proslula kastracija? Žižek v Organs Without Bodies ponudi naslednjo definicijo:

"Iz tradicionalnih ritualov investiture poznamo objekte, ki ne le "simbolizirajo" moč, temveč postavijo subjekta, ki jih pridobi, v položaj dejanskega izvrševanja moči ali oblasti - če kralj v rokah drži žezlo in nosi krono, bodo njegove besede vzete kot besede kralja. Takšne insignije so zunanje, niso del moje narave: nadenem si jih, nosim jih, da bi izvrševal oblast. Kot take me "kastrirajo": vpeljejo zev med to, kar neposredno sem, in funkcijo, ki jo opravljam, to se pravi, nikoli nisem v celoti na ravni svoje funkcije. To pomeni neslavna "simbolna kastracija": ne "kastracija kot simbolna, kot zgolj simbolno uprizorjena" (v smislu kot rečemo, da sem "simbolno kastriran", če sem za kaj prikrajšan), temveč kastracija, ki se pojavi s samim dejstvom, da sem ujet v simbolni red, da vzamem nase nek simbolni mandat - kastracija je sama zev med tem, kaj neposredno sem, in simbolnim mandatom, ki mi poveri avtoriteto; in natanko v tem smislu kastracija nikakor ni nasprotje moči/oblasti, temveč njen sinonim - je tisto, kar mi poveri moč/oblat"

Spotikanje histerika ob "kastracijo" gospodarja nosi v sebi temeljno dvoumnost (ki je hkrati dvoumnost histerične pozicije kot take): da je gospodar "kastriran" (da je zgolj navaden bednik), pravzaprav pomeni, da ni dovolj "kastriran, da vendarle (tudi) uživa in da prav ta užitek postavlja na laž njegovo simbolno moč. V osebi gospodarja histerik napada natanko tisto, kar od gospodarja obstaja ob označevalcu. Drugače rečeno, tarča napada na gospodarja je njegov presežni užitek, a. Ta je tisti, ki je odveč in ki ga ne bi smelo biti, oziroma, v drugi perspektivi, tista točka, kjer gospodar "uživa na račun" subjekta.
Že zgoraj smo omenili, da se histerik spotika tudi ob gospodarjevo vednost oziroma natančneje, njegovo nevednost: sam gospodar pravzaprav ničesar ne ve, temveč drugi (S2) vedo zanj. V tem aspektu lahko histerik dejansko zbudi gospodarjevo skrb in nezaupanje v S1, arbitrarno označevalno potezo kot izključni (in zadostni) dejavnik gospostva. Zaskrbi ga lahko, da stvari dejansko nima pod kontrolo, da se (vse bolj) vršijo mimo njega in navda ga želja, da bi si to kontrolo pridobil "nazaj". Tu se gospodar ujame v perspektivno iluzijo histerika: pozabi, da tovrstne kontrole sploh nikdar ni imel, da gibalo diskurza gospodarja nikoli ni bilo obvladovanje, nadzor in kontrola, temveč simbolna moč ene edinstvene poteze; ne totalna, vseobsegajoča moč ali kontrola, temveč neka singularna in povsem lokalna točka, ki prav kot taka deluje kot vzvod celotnega sistema. Ta skrb pripelje do tega, da se, če lahko tako rečemo, gospodar histerizira v univerzitetnika. To pomeni: histerizira se do te mere, da povzroči pomemben premik v diskurzu gospostva. Hkrati pa ne gre spregledati, kako sta obe omenjeni točki histerikove spotike dejansko strukturno povezani. Kaj je pravzaprav tisto, česar gospodar ne obvlada in kar uhaja njegovi vednosti. Nič drugega kot presežni užitek, ki ga poraja ta diskurz, a*. (kren to je bil odgovor na tvoje vprašanje, če sem te prej dobro razumel). Prav naslednjega naj bi novi, modernizirani gospodar obvladoval in ga imel pod nadzorom (S2\(\rightarrow\)a v diskurzu univerze).

Nadaljnja histerikova teza je: "Označevalec se vselej izneveri resnici." Obstaja neka precejšna afiniteta med diskurzom histerika in nezaupanjem v simbolno (v jezik) kot medij resnice, nezaupanjem, ki gre z roko v roki s tem, kar je A. Badiou posrečeno poimenoval "strast [do] realnega" Začenši z večnim histeričnim vprašanjem: "To mi govoriš, toda kaj pravzaprav hočeš?", prek spodbijanja simbolne moči kot neutemeljene v (subjektivni) resnici in razglašanja simbolnih ritualov za "prazne, do neposredne stave na resnico kot tisto realno, ki uhaja vsakemu simbolnemu. Dejansko je zanimivo vprašanje, zakaj histerik tako vztraja, da označevalec (oziroma simbolno) vselej izda resnico, se ji izneveri, udari mimo nje prav in zlasti v trenutku, ko jo izreka, formulira? Lahko bi rekli, da natanko zato, ker histerik resnico v celoti umešča v tisto Lacanovo polovico (resnice), ki je označevalec nikoli ne pokrije. Znana je Lacanova teza, da je resnica ne-vsa in da jo je mogoče izreči le na pol (tu je treba biti previden, ker to nima zveze z vprašanjem njene "subjektivnosti" ali objektivnosti").

Četrta velika histerikova teza zadeva vprašanje zadovoljitve: ta je vselej napačna, neustrezna- tj. nesorazmerna negativni velikosti, na kateri sloni vsak diskurz oziroma družbena vez. To ni tisto je moto histerika ob srečanju z zadovoljitvijo, kadar je že preventivno ne zavrne. Presežni užitek histerika praviloma nastopa v obliki manka: odrekanja, nezadovoljstva, izgube, žrtvovanja. Tisto česar histerik ne vidi (in kar je resnica njegovega diskurza), pa je, da je prav to odrekanje zanj oblika presežnega užitka, da se skratka "zadovoljuje z mankom". To je konec koncev a, presežni užitek, na mestu resnice v diskurzu histerika.

Ena najpomembnejših stvari, o katerih priča diskurz histerika, je potemtakem ta, da presežnega užitka ni mogoče eliminirati iz diskurza, pa naj se še tako trudimo; da "premalo" (negativna velikost temelja) vselej sreča "preveč", ki zadeve le še dodatno zaplete, da problem ni le izgubljeni, nemogoči užitek, temveč vsaj toliko tudi (presežni) užitek, ki se ga ne moremo znebiti, pa naj se še tako trudimo. Sanje histerika so na nek način v tem, da bi sistem deloval izključno opirajoč se na temeljno negativnost ali izgubo: tako bi bile stvari čiste, resnica pa bi neposredno sovpadla z realnim kot nemožnim. Toda diskurz se ne le opira na nemožno, temveč nemožno tudi proizvaja v obliki presežnega užitka, s katerim ne ve kaj početi. To smo videli že pri diskurzu gospodarja, prav tako- če ne še bolj - pa je očitno v diskurzu histerika, kjer presežni užitek na ravni izjavljanja spodbija subjektove izjave. Na primer tedaj, ko so tožbe o vsem, čemur smo se morali odreči in kar moramo prenašati, neposredni vir užitka.

V naslednjem postu bom opisal, kako je s tem v diskurzu univerze.

* Objekt mali a je, ker je pač objekt, neimenljiv, »če ga poskušam imenovati presežni užitek, to ni nič drugega kot stvar nomenklature« (Lacan, 1991: 177). Objekt mali a je tisto neimenljivo, nesimbolizabilno, tisto nekaj, kar vznikne na mestu izgube neposrednega ugodja, ki zaznamuje vsa govoreča bitja. Izguba tega neposrednega ugodja povzroči vznik funkcije izgubljenega objekta – ki je ravno objekt mali a, ki nudi presežni užitek, plus-de-juir, tj. nič več užitka kot neposrednega ugodja, zato pa nek presežni užitek, ki nastopi na mestu tega manka. Zato je njegovo izvorno mesto desno spodaj, tj. mesto izgube/produkta/presežka - v diskurzu histerika pa se, kot vidimo, znajde na mestu resnice.

Viri:
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Trkman-Silvia.PDF

[problemi]

Diskurz univerze
Univerza, kapitalizem in delo

Pri obravnavi diskurza histerika smo ugotovili, da se gospodar histerizira v univerzitetnika: »Zaskrbi ga lahko, da stvari dejansko nima pod kontrolo, da se(vse bolj) vršijo mimo njega in navda ga želja, da bi si to kontrolo pridobil »nazaj«. Tu se gospodar ujame v perspektivno iluzijo histerika: pozabi, da tovrstne kontrole sploh nikdar ni imel, da gibalo diskurza gospodarja nikoli ni bilo obvladovanje, nadzor in kontrola, temveč simbolna moč ene edinstvene poteze; ne totalna, vseobsegajoča moč in kontrola, temveč neka singularna in povsem lokalna točka, ki prav kot taka deluje kot vzvod celotnega sistema. Ta skrb lahko pripelje do tega, da se, če lahko tako rečemo, gospodar histerizira v univerzitetnika.«

Torej kako lahko odreagira gospodar? Tako, da člene v diskurzu obrne v smeri, ki postavi vednost na mesto dejavnika, sam pa pristane na mestu, kjer je v diskurzu gospodarja stal suženj. S2, ki simbolizira destilirano vednost, ostane isti, razlika je le v tem, da sedaj prične učinkovati na celoten diskurz, vednost postane dominantna. V diskurzu gospodarja je bila to vednost, ki si jo je gospodar pridobil z ropom, nahajala se je zgolj v sferi gospostva oz. filozofije, na zgornji ravnini, torej nad prečko; v diskurzu histerika pa je ta vednost šele nastajala, se oblikovala – sedaj v diskurzu univerze pa dominira celotnemu diskurzu. To predstavlja višek razsvetljenskega projekta, vse-vednost, absolutna vednost, ki stoji na dominantni poziciji in ureja celoten diskurz. Zdi se kot da je bil samooklicani gospodar zamenjan z gospodarjem, ki tokrat upravičuje svojo pozicijo. Le kdo ne bi zamenjal gospodarja iz mesa in krvi z gospodarjem, ki je umna substanca, plod kolektivnega mišljenja, dosežkov znanosti in kulture? Vendar pa ni vse tako lepo, kot izgleda. S2 je na dominantno
mesto postavil gospodar sam, ki ga je histeriziral diskurz histerika. Diskurz univerze zato ni spontan obrat, v katerem se vednost in resnica (užitek) končno srečata in sodopolnita; da bi to uvideli, zadošča že, da pogledamo, kaj se nahaja na mestu resnice (na shemi levo spodaj), namreč ravno gospodar (S1).

XVII. seminar se dogaja v času študentskih revolucij in prav slednje eksemplificirajo obrat na ravni diskurza: jezni študentje zahtevajo detronizacijo gospodarja in Lacan jim odgovarja: s tem boste dobili zgolj novega, spremenjenega gospodarja. Ne gre za to, da bi vednost, ki se nahaja na mestu gospodarja, pričela delovati kot je poprej deloval gospodar, ne gre za oguljeno resnico, ki zatrjuje, da se zgodovina ponavlja. Kar hoče Lacan reči, je to, da operacija, ki premesti člene v diskurzu, gospodarja ne odpravi, marveč ga le postavi na drugo mesto. In v diskurzu univerze zadobi gospodar mesto resnice: univerzo je postavil gospodar, ko se je ta soočil s histerijo, zato da bi obvaroval lastno funkcijo, stopil je dol iz dominantnega mesta, da bi pričel delovati v ozadju. Diskurz univerze ni nič drugega kot nadaljevanje gospostva z
liberalnimi sredstvi. Vednost, ki je bila poprej privilegij gospostva, se sedaj vrne sužnju. Pomembno je to, da je ta vednost ista destilirana vednost, ki jo že od diskurza gospodarja dalje označujemo z S2. In če smo pri diskurzu gospodarja vztrajno ponavljali, da filozof-gospodar nima nobene namere sužnja pripeljati do stališča znanosti, temveč da se zanima le za vednost samo, moramo tudi tukaj opozoriti, da univerza ne učinkuje na modernega sužnja (tj. študenta ali pa tudi profesorja, ki se ukvarja z raziskovalnim delom), temveč na samega gospodarja, tj. učitelja. Diskurz univerze poskrbi, da se odpravi videz višjega ranga, ki ga zaseda gospodar in nižjega ranga, ki ga zaseda študent-suženj. Oba se sedaj v shemi diskurza univerze nahajata na isti ravnini, tj. spodaj levo in desno. Postala sta kolega, ki si izmenjujeta domislice, hodita na kavo in rečeta kakšno čez univerzo. Suženj postane na videz enakovreden partner gospodarja. Poudarjamo, da je to le videz, saj se je v resnici gospodar spustil na raven sužnja in ni se suženj povzdignil na raven gospodarja. Spust gospodarja
gre razumeti kot ultimativni izkaz njegove omike, njegove moči, skozi zaigrano zainteresiranosti za nizkotne zadeve nevednega sužnja – gre za patronizacijo v njeni najčistejši obliki. Mesta gospodarja sedaj ne zaseda več gospodar, temveč vednost, ki jo lahko poimenujemo tudi Um. Izhod iz takšnega diskurza, kjer dominira vse-vednost, občost oz. univerzalnost Uma je veliko težji, kot če v njem dominira gospodar iz mesa in krvi. Gospodarja je suženj uspel
histerizirati in s tem je dosegel, da se je zgodil nek minimalni premik v strukturi, neka minimalna sprememba – vednost pa, če lahko tako rečemo, zmore prebaviti vse. Kajti če pogledamo v preteklost ali pa se zazremo v sedanjost, lahko vidimo, koliko univerzitetnih profesorjev kritizira univerzo in njene mehanizme in to ravno iz univerzitetnega mesta.
Pričakovati bi bilo, da bodo takšni infiltrati spodkopali univerzitetni temelj in s tem prisilili univerzo, da jih utiša, učinek pa je, kot lahko vidimo, povsem nasproten; kapital univerzalne vednosti skozi njihove kritike univerze čedalje bolj narašča. Univerza je bila vedno odprta in razumevajoča za subverzivne kritike, ki so letele nanjo, še več, z njimi se
je, se in se bo hranila ter čedalje bolj rasla.

Vir:
G. Kardinar, Vednost v objemu strukture: http://www.dhg.si/uploads/4/2/1/1/42117 ... smisla.pdf

[problemi]

Diskurz univerze
Univerza, kapitalizem in delo

Med diskurzi, kot jih Lacan razvija v Seminarju XVII, je morda najbolj intriganten diskurz univerze. Njegov pomen hkrati povečuje dejstvo, da prav diskurz univerze strukturira velik, morda pretežni del naše aktualnosti. seveda ne le v obliki institucije, ki se ji reče univerza: Lacan povezuje diskurz univerze še vsaj z dvema, precej širšima fenomenoma. Po eni strani s sodobno obliko politike oziroma politične administracije (kot med drugim utelešene v državi in njeni birokraciji), po drugi strani pa z ekonomsko logiko in delovanjem kapitalizma. Skratka gre za velike, kapitalne teme, in previdnost tu ni odveč. Še zlasti, ker "država" in "kapitalizem" leta 1969 nista bila enaka kot sta leta 2010, čeprav s tem seveda nočemo reči, da so Lacanova izvajanja kakorkoli omejena na letnico oziroma okoliščine svojega nastanka, prej nasprotno.

Na tem mestu bi rad opozoril, da bom, v tem postu, diskurz univerze predstavil, s tekstom Slavoja Žižka (glej vir), ker smatram, da je glede na kontekst teme (Ideologije, biopolitika) zelo primeren.

Torej, Žižek zastavi vprašanje: mar ni v univerzitetnemu diskurzu zgornja raven (S2-a) prav raven biopolitike (v smislu, kot se je razvil od Foucaulta do Agambena), raven strokovne vednosti, ki se ukvarja s svojim objektom, to je z a-jem - ne s subjekti, temveč s posamezniki, zreduciranimi na golo življenje? In mar spodnja raven enačbe ne označuje tistega, kar je Eric Santner imenoval "kriza investiture", tj. nezmožnost subjekta, da bi vzpostavil odnos s S1, da bi se identificiral z označevalcem-gospodarjem, da bi nase prevzel simbolni mandat? Običajno pojmovanje odnosa med presežnim uživanjem in simbolno identifikacijo je, da je simbolna identiteta tisto, kar dobimo v zameno, kolikor smo prikrajšani za uživanje; kar se dogaja v današnji družbi z njenim upadom označevalca-gospodarja in porastom potrošnje, je direktno nasprotje tega: osnovno dejstvo je izguba simbolne identitete, to, čemur je Santner rekel "kriza investiture"; kar dobimo v zameno za to izgubo, pa je, da nas z vseh strani bombardirajo z oblikami in predmeti uživanja ...

Ključna točka je tu, da je vladavina ekspertov v "biopolitiki" utemeljena in pogojena s krizo investiture; ta kriza je ustvarila "postmetafizično" preživitveno držo Poslednjega Človeka, ki konča v anemičnem prizoru življenja, ki se vleče naprej kot svoja lastna senca.

Drugi vidik istega obrata je porast termina "ideologija" prav v dobi razpada vodilne vloge diskurza Gospodarja. V svoji klasični althusserjanski formulaciji je ideologija dojeta kot interpelacija označevalca-gospodarja, tj. kot različica diskurza Gospodrja. Toda o "ideologiji" se je začelo govoriti v napoleonski dobi, se pravi prav v zgodovinskem trenutku, ko je Gospodarjev diskurz začel izgubljati svojo moč - reči bi torej morali, da se o "ideologiji" začne govoriti ravno takrat, ko je ta začela izgubljati svoj neposredni "naravni" značaj in so jo začeli izkušati kot nekaj umetnega, ne več substancialnega, ampak natanko kot "golo ideologijo"; tako kot pri Ojdipovem kompleksu, pri katerem je bila sama teoretizacija, ki jo je napravil Freud, pogojena s krizo in padcem Ojdipa v družbeni realnosti.

Vendar pa ima "objekt" univerzitetnega diskurza dva vidika, za katera je videti, da se lahko pojavita le kot pripadajoča dvema nasprotnima ideološkima prostoroma: prostoru redukcija človeka na golo življenje, na homo sacer kot razpoložljivi objekt ekspertne skrbniške vednosti; in prostoru spoštovanja do ranljivega Drugega*, prignanega do skrajnosti, prostoru drže narcisoidne subjektivnosti, ki samo sebe izkuša kot ranljivo, stalno izpostavljeno množici
potencialnih "nadlegovanja". Ali sploh obstaja večje nasprotje, kot je nasprotje med spoštovanjem do ranljivosti Drugega in redukcijo Drugega na "golo življenje", ki ga ureja administrativna vednost? A kaj če se ti dve drži kljub vsemu opirata na isti koren, kaj če sta dva vidika enega in istega osnovnega odnosa, kaj če sovpadata v tistem, kar bi se dalo označiti kot sodobni primer heglovske "neskončne sodbe", ki zatrjuje enakost nesoizmernih entitet? Kar si oba pola delita, je natanko osnovno zavračanje kakršnihkoli višjih Vzrokov, ideja, da je poslednji cilj naših življenj življenje samo. Sopripadnost teh dveh ravni ni nikjer bolj jasno vidna kot v primeru nasprotovanja smrtni kazni - nič čudnega, saj je (nasilno poslati drugega človeka v) smrt povsem logično skrajna travmatična točka biopolitike, politike upravljanja življenja. Oziroma, če to prevedemo v foucaultovske termine: mar ni ukinitev smrtne kazni del določene "biopolitike", ki zločin razume kot rezultat družbenih, psiholoških, ideoloških in podobnih okoliščin - pojem moralno/pravno odgovornega subjekta je ideološki izmislek, katerega namen je prikriti mrežo oblastnih razmerij; posamezniki niso odgovorni za zločine, ki jih storijo, in potemtakem ne bi smeli biti kaznovani? Kaj ne velja potemtakem tudi obratno, da tisti, ki nadzorujejo okoliščine, nadzorujejo ljudi? Ni čudno torej, da sta danes dva najmočnejša industrijska kompleksa prav vojaški in zdravstveni, eden, ki uničuje življenja, in drugi, ki ga podaljšuje.

Skrajni primer te dvoumnosti je verjetno odvajalna čokolada, ki jo je moč kupiti v ZDA, s paradoksno zapovedjo: "Ste zaprti? Pojejte več čokolade!", se pravi same stvari, ki povzroča zaprtost. Mar tu ne najdemo čudne različice slavnega stavka iz Wagnerjevega Parsifala: "le sulica, ki rano je zadala, lahko jo ozdravi"? In ali ni negativni dokaz prevlade te drže dejstvo, da se je pravo nebrzdano potrošništvo (v vseh svojih glavnih oblikah: mamila, svobodni seks, kajenje...), pojavlja kot glavna nevarnost? Boj proti tem nevarnostim je ena glavnih investicij današnje "biopolitike". Tu se obupno išče rešitve, ki bi ponovile paradoks odvajalne čokolade. glavni kandidat je "varen seks" - termin, zaradi katerega človek spet začne ceniti resnico starega rekla: "Ali ni seks s kondomom, nekaj takega, kot da bi se tuširal v dežnem plašču?". Tu bi bil v skladu z dekofeinizirano kavo končni cilj iznajti "opij brez opija": nič čudnega, da je marihuana tako priljubljena med liberalci, ki jo hočejo legalizirati - saj ravno že je "opij brez opija". To strukturo odvajalne čokolade, izdelka, ki brzda lastno vsebino, lahko zaznamo po vsej današnji ideološki pokrajini. Obstajata dve temi, ki določata današnji strpni liberalni odnos do Drugih: spoštovanje Drugosti, odprtost do nje, IN obsesivni strah pred nadlegovanjem - skratka, Drugi je čisto v redu, vse dokler njegova prisotnost ni nadležna, vse dokler Drugi ni resnično Drugi... Podobna struktura je jasno razvidna tudi v našem odnosu do kapitalističnega dobičkarstva: V redu je, če ga le odtehtajo dobrodelne dejavnosti - najprej nakopičiš milijone, potem pa jih (en del) vrneš potrebnim... In isto velja za vojno, za ponavljajočo se logiko človekoljubnega ali miroljubnega militarizma: vojna je v redu, kolikor v resnici služi temu, da zagotovi mir, demokracijo ali pa da ustvari pogoje za razdeljevanje človekoljubne pomoči. In ali ne drži isto vse bolj celo za demokracijo: v redu je, če "ponovno premisli" o tem, da vključi mučenje in stalne izredne razmere, če je očiščena svojih populističnih "ekscesov" in če so ljudje zadosti "zreli", da jo živijo...?

To nas pripelje do veznega člena med S2 in instanco nadjaza: nadjaz ni neposredno S2; prej S1 samega S2, razsežnost brezpogojne zapovedi, ki je lastna sami vednosti. Spomnimo se informacij o zdravju, s katerim nas kar naprej bombardirajo: "Kajenje je škodljivo!", "Preveč maščob lahko povzroči srčni napad!", "Redna telovadba vodi v daljše življenje!" itd. itd. - nemogoče je, da ne bi v njihovem ozadju slišali brezpogojne zapovedi "Uživati bi moral dolgo in zdravo Življenje!"... Hegel se je tej nevarnosti uspešno uprl: njegova teorija monarhije je končni dokaz, ad je zasedel edinstven položaj vmes me diskurzom gospodarja in univerze: čeprav je zavračal ukinitev gospodarja, zavedajoč se nujnosti njegovega izjemnega položaja kot zaščite pred terorjem Vednosti, pa ni več klonil pred njegovo karizmo, temveč jo je zreduciral na bebavost prazne označevalne funkcije.

Moderni gospodar upraviči samega sebe s svojo strokovno vednostjo: nekdo ne postane gospodar z rojstvom ali golo simbolno investituro, ampak si mora to poprej prislužiti z izobrazbo in sposobnostjo - v tem preprostem in dobesednem pomenu je moderna oblast vednost, utemeljena v vednosti. Prehod od gospodarjevega k univerzitetnem diskurzu pomeni, da se sama Država pojavi kot nov gospodar, Država, ki jo vodi usposobljena strokovnost birokracije. In Hegel je bil iz svojega vmesnega položaja v tem premiku zmožen dojeti tisto, kar je ostalo skrito pred tem in po tem - kot je jasno vidno iz njegove izpeljave nujnosti monarha v umni državi: monarh, zreduciran na čisto označevalno funkcijo, oropan vsake dejanske moči. Hegel se je potemtakem zavedal nujnosti tega, da se vrzel med S1 in S2 ohrani: če se ta vrzel zabriše, dobimo kot S2 "totalitarno"birokracijo. Univerzitetni diskurz kot vodilni diskurz moderne dobe ima dve obliki obstoja, v katerih je njegova notranja napetost ("protislovnost") povnanjena: kapitalizem, njegova logika integriranega presežka, logika sistema, ki se reproducira skozi stalno samo-revolucioniranje, in pa birokratski "totalitarizem", ki je konceptualiziran v različnih preoblekah kot vladavina tehnologije, instrumentalnega uma, biopolitike, kot "upravljalni svet".

Kako natanko razumeti razmerje med tema dvema vidikoma? Vsekakor ne bi smeli podleči skušnjavi, da bi kapitalizem zreducirali na golo pojavno obliko neke bolj temeljne ontološke drže tehnološke oblasti; prej bi morali na marksističen način vztrajati, da je kapitalistična logika integracije presežka v delovanje sistema temeljno dejstvo.

*Tu ni mišljen veliki Drugi-simbolni red, temveč drugi. Žižek ga piše z veliko začetnico.

Viri:

• A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
• S. Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati diskurza univerze, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

*Tu ni mišljen veliki Drugi-simbolni red, temveč drugi. Žižek ga piše z veliko začetnico.

[problemi]

Diskurz analitika

In zdaj rešitev! Odgovor! Izhod iz kapitalizma! Nova paradigma!

Žal ne! Kapitalizem (na ideološki ravni) že nekaj časa naravnost živi od takšnih in drugačnih vizij svojega prekoračevanja ali pobega iz sebe. Prav tako že skoraj sodi k dobrim maniram, da človek takole malo pokritizira kapitalizem, potrošništvo in nekatere z njima povezane reči.

Analitični diskurz ni obljuba končne odrešitve, vrnitve izgubljenega užitka ali diskurz, v katerem bi se končno "vse izšlo". Je premik, načeloma minimalen, ki pa ima vendarle lahko daljnosežne posledice. Glede na zgornja razvijanja je njegov morda najbolj dobrodošel učinek ta, da vrne nemožnemu njegov ireduktibilni status. To ne pomeni, da nas povabi, naj se odrečemo nemogočim zahtevam in pričakovanjem in se sprijaznimo s tem, da določene stvari niso mogoče. Nemožnost, o kateri govorimo, je tista, ki jo Lacan povezuje s samim realnim in ki se nahaja v samem jedru tega, kar je.

Diskurz analize je že na prvi pogled videti kot tisti diskurz, ki slogan "delu čast in oblast" subvertira tako, da ga vzame čisto dobesedno. a je tu v položaju dejavnika (dominante), presežno delo ni (več) vrednota, temveč dejavnik, se pravi da tu delo - dela. To je prav gotovo možni način branja tega diskurza, saj smo videli, kako je presežni užitek strukturno povezan s (presežnim) delom. Smo kar se da daleč od ideologije dela, natančneje, na njeni hrbtni strani, narobni strani. Ne gre (več) na primer za to, da bi morali uživati v svojem delu, imeti svoje delo radi (kar nam kapital ponuja kot pot naše "realizacije"), vprašanje je prej v tem, koliko ima delo rado nas.

a → $

Delo namreč tu dela samo, samo zase, v obeh pomenih formulacije. Tudi presežni užitek v subjektovem blebetanju na kavču uživa sam zase. Odpadek, manko/presežek, entropični element v tem diskurzu dobi besedo - zakaj? Zato, da bi proizvedel svoje lastno ime (S1). Diskurz analize je diskurz, v katerem izhajamo iz presežnega užitka/dela kot tistega elementa, ki je po označevalcu ločen od subjekta, a ki mu prav kot tak (tj. kot raz-ločen od njega) v veliki meri kroji usodo. Na kavču nekaj govori in žlobudra, obrača označevalce in vednost, in dekret prostega asociiranja je tu zato, da čim prej postane jasno ne le, kdo govori (da namreč nikakor ni neposredno oseba na kavču), temveč tudi, da je vednost in obračanje označevalcev predvsem "sredstvo užitka" (Lacan), pri čemer prav slednji izbira označevalce in njihovo zaporedje. To je po Lacanu resnica vsakodnevnega življenja, pa tudi vsakodnevnih (in manj vsakodnevnih) patologij. "Ono" govori, ono dela, ono uživa in ono noče o tem nič vedeti. Prav v to kolesje, preko katerega smo zlahka vpotegnjeni v ta ali oni diskurz in tam pridno delamo, pa čeprav ob tem vseskozi godrnjamo, prav v to kolesje torej diskurz analize vrine palico, če lahko tako rečemo, in ga malce zaustavi. Prvi zastoj lahko povzroči že vabilo, naj govorimo o čemer koli, rečemo, kar nam pade na misel. Ta zastoj bo še posebaj občuten pri tistih, ki so bili vzgojeni v duhu varčnosti, ekonomije izdatkov ter ideje, da vse nečemu služi - saj ta ekonomija zanje obvladuje tudi razmerje označevalca do "ustvarjanja" pomena, skratka do tistega, kar npr. angleščina posrečeno imenuje making sens. Slednje ravno predpostavlja, da ne govorimo brez repa in glave, kar od nas zdaj zahteva analiza. Ta zhateva se lahko nekaterim (zlasti t.i. obsesionalnim nevrotikom) zdi tako nemogoča, da se bodo pridno pripravljali na vsako seanso - skratka pridno delali doma (sisestavljali zgodbe in "proste asociacije"), samo da tam, v analizi, ne bi slučajno začelo delati ono, se pravi delo samo. Ker bog ve, kam lahko to pripelje.

[problemi]

Diskurz analitika

Toda tisti ključni zastoj, ki je produkt analize, se umešča nekam drugam. Analiza naj bi namreč pripeljala do tega, da presežni užitek oziroma delo onega ne dobi ekvivalenta v vrednosti (slednjo nasprotno potrebujete za to, da lahko sploh začnete delati, skratka plačate analitično seanso), temveč dobi nekaj drugega: ime, S1, označevalec-gospodar. S1, ki ga mora proizvesti oziroma do njega pripeljati analiza, je prav tisti, ki imenuje pomen dela/užitka za subjekt. S1 je tisti označevalec, ki nosi v sebi skrivnost tega, kako se za nek subjekt izguba užitka artikulira z označevalno verigo, ki nosi njegovo nadaljnjo usodo in določa subjektov modus pridobivanja presežnega užitka in obliko navezanosti nanj.



Analiza stavi na to, da lahko proizvede nov tip označevalca-gospodarja: S1, ki za subjekta poimenuje točko njegove vpetosti v diskurz, točko njegovega nemožnega. Analiza ni dostop do "uživanja brez ovir" (ali do tiste blaženosti, ki jo obljubljajo ali zapovedujejo nekateri drugi diskurzi): Analiza restituira uživanje prav kot tisto oviro, ki subjekt postavi, ne v razmerje z realnim, temveč prej v razmerje realnega. Analiza vrne veljavo nemožnemu - ne kot oviri uživanja, temveč kot njegovemu jedru.

Analiza ni zunaj družbe, je sama neka družbena vez in kot taka vpeta v določeno ekonomijo. Konec koncev se analizo plačuje, analiza nekaj prodaja. Kaj? Prodaja dostop do označevalca-gospodarja, ki za subjekt poimenuje uživanje in s tem zaustavi neskončno metonimijo (nezavedne) želje, ki nas drži v odvisnosti od določenih diskurzivnih praks natanko tam, kjer tega strukturno ne moremo ugledati. Kjer torej o tem nočemo nič vedeti. Kvintesenca tega je diskurz histerika, zlasti tisti aspekt histerije, ki ga lahko s Heglom imenujemo "lepa duša". Histerik ne vidi, kako je sam ključni kamenček v mozaiku prav tistega sveta, ki ga tako goreče razkrinkava kot (tako ali drugače) škandaloznega. A hkrati je histerik še nekaj: je nekdo, ki se rad požvižga na ekonomijo, nekdo, ki rad zapravlja tja v tri dni, ki je prepričan, da cel kup stvari ne služi ničemur (in prav to uporablja kot argument proti simbolni ekonomiji) in da označevalci pogosto don`t make any sense. Drugače rečeno, histerik ne bo imel problema z zapovedjo prostih asociacij, nasprotno, prej ga ne bo mogoče ustaviti. Zato histerik ni le "idealni analizant", temveč je "histerizacija" ključni moment samega analitičnega procesa. Hkrati je med diskurzivnimi figurami histerik edina figura želje, kar z drugimi besedami pomeni figura, ki užitek varuje in ohranja kot negativno velikost, ki nima svojega ekvivalenta. Analiza pa mu ga da - vendar lahko histerika prepriča s tem, da mu tega ekvivalenta ne poskuša "prodati" kot neko vrednost (dragocenost) ali velikost, temveč kot nekaj, kar samo ravno ne služi ničemur in nima velikosti: S1.

Zgoraj smo rekli, da analiza vendarle nekaj prodaja, stopa torej na trg, ki sam ni nič drugega kot kapitalistični trg, trg, ki ga obvladuje vrednost kot dobrina, kot neko dobro (vrhovno ali ne, vsekakor pa vseprisotno). V Etiki psihoanalize (seminarju, ki je sicer po marsikateri plati naravnost inverzen Seminarju XVII, predvsem po tem, da se osredotoči na vprašanje želje in užitek obravnava predvsem pod aspektom izvržene das Ding, tj. kot Drugo govorice in družbe in ne kot njeno vezivo) si Lacan na koncu zastavi vprašanje dobrega in dobrin in ga obrne v posrečen tour de force. Po tem, ko je večji del seminarja po raznih poteh razvijal, kako nas v služnosti in nesreči drži prav naš dostop do dobrega (do tega, kar nam ponujajo kot dobrine sreče in izpolnitve), in je vztrajno razkrinkaval resnico ideologije skupnega dobrega, konča takole:

"Navsezadnje skupno dobro zares obstaja; ne gre za to, da bi zanikal njegovo polje in področje, ampak vam predlagam obrnjeno perspektivo: ni ga drugega dobrega od tistega, s katerim lahko plačamo ceno, ki je postavljena, da se lahko dokopljemo do želje. kajpak želje v smislu, ki sem ga na drugem mestu opredelil kot metonimijo naše biti."

Tu obstaja neka neposredna navezava na kasnejšega Lacana, ki etiko psihoanalize definira kot etiko "dobro rečenega", se pravi kot tisto, kar lahko poimenuje zglob želje (kot po definiciji označevalne) z užitkom.

Prav zato je užitek lahko (edino) mesto vdora psihoanalize v politično: Nobenega razloga ni, pravi Lacan v Etiki psihoanalize, da bi nastopali kot garanti buržoaznih sanj. Upravljanje dobrin (service des biens) ima svoje zahteve in prehod zahteve po sreči na politično raven (skratka to, da sreča postane politični faktor) ima svoje posledice. Če priženemo univerzalizacijo upravljanja dobrin do njenih zadnjih konsekvenc, tedaj gibanje, v katerega je vpet naš svet, implicira neko amputacijo, žrtvovanje, "namreč tisti puritanski stil v razmerju do želje, ki se je vzpostavil v zgodovini" (Lacan, Etika psihoanalize). Analiza tu ni zato, da se pomirimo z žrtvami in odrekanjem, ki nam jih nalaga ta ali ona družbena morala, niti ni tu zato, da bi te žrtve kompenzirala z narcističnim zadovoljstvom ob spoznanju našega lastnega "tragičnega razcepa", ki strukturno onemogoča, da bi kdaj koli našli polno zadovoljitev in zadovoljstvo. Analiza predlaga čisto drugačno igro, ki obrne samo perspektivo na dobrine in dobro: slednje ni nekaj, kar moramo (šele) zaslužiti z določenimi žrtvami in delom, temveč nasprotno nekaj, kar je že tukaj, kar je vse naokoli in kar lahko uporabljamo kot "plačilo" za dostop do nečesa drugega: do označevalca, ki poimenuje naše razmerje do užitka. To dejanje (ki je strogo vzeto prav "analitično dejanje") oteži in naredi manj neproblematično natanko tisto, preko česar gospostvo, tudi gospostvo vednosti (ki vselej ponudi nek modus družbene oblike uživanja) rekrutira in zaposli subjekte ter manipulira z njimi s pomočjo njihovega lastnega pristanka - in ne mimo njega, prav to namreč razkriva analiza. V razmerju do gospostva, in še zlasti v razmerju kapitalističnega gospostva, nas drži nekaj, glede česar smo nemočni. Prav to lahko spremeni analiza: paradoksno s tem, da nemožnemu (kot notranji meji označevalca) vrne njegove pravice, s čimer nemoč pade nazaj v svoj označevalni ležaj in "postane to kar je", namreč moč simbolnega.

Drugače rečeno, v analizi poimenujemo svoj simptom, s čimer užitek odvežemo od S2 (mreže označevalcev, pomenov, smisla in osmišljanja) v katerem se producira in reproducira in preko česar nas drži v neki družbeni vezi, ter ga pripnemo na S1, na arbitrarnost določene unarne poteze. (Tu je razvidno, kako je analitični diskurz dejansko inverzija diskurza gospodarja, kjer je prav tako prihajalo do razvezovanja vednosti od uživanja, le da se je tam na označevalca-gospodarja pripenjala vednost, užitek pa je ostajal subjektu, ki ni vedel, kaj početi z njim.) Na mesto označevalcev, v katerih in prek katerih uživamo, torej stopi označevalec samega užitka, kar je nekaj precej drugačnega in kar med te "tekoče" označevalce in užitek vnese neko zarezo, presledek, diskontinuiteto. Prav ta zareza je hkrati tista, ki vednost postavi na mesto resnice kot po definiciji "polovične", torej na mesto, kjer nastopa v diskurzu analize.

Viri:

• A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

[problemi]

NoSee, kako se sklada sledeče:
http://www.youtube.com/watch?v=wupToqz1e2g s tem
http://www.youtube.com/watch?v=iGCfiv1xtoU.

Ali ni ravno tak odnos, pogled, ravno ta, katerega Žižek tu kritizira. Ta pogled : "mati narava", "prelepi svet, svet junakov in oh in sploh", "če ne bomo pridni, glejte kaj bomo uničili (naš dom v širnem vesolju)", oziroma miselnost, če malo parafraziram tvoj stavek iz druge teme: "Nature will tell". To je tisto o čemur Žižek govori oziroma na čemu je njegov podarek, torej to, da je ekologija ključno polje današnje ideologije. Ko govori o "matematičnem univerzumu (vesolju)" cilja ravno na to, da naravo ne obravnavamo kot nek subjekt oziroma ji ne dodeljujemo subjektivnosti, kar v veliki meri to počnejo različna New Age gibanja (npr. ekološka gibanja).

V tem kontekstu bi predlagal, če še nisi poslušal:
http://www.youtube.com/watch?v=4DxzpPs1pF0

[ZdravaPamet]

To je tisto o čemur Žižek govori oziroma na čemu je njegov podarek, torej to, da je ekologija ključno polje današnje ideologije. Ko govori o "matematičnem univerzumu (vesolju)" cilja ravno na to, da naravo ne obravnavamo kot nek subjekt oziroma ji ne dodeljujemo subjektivnosti, kar v veliki meri to počnejo različna New Age gibanja (npr. ekološka gibanja).

Tako je. Ampak ekološka gibanja so daleč pod Saganovo poezijo. Primerjaš neprimerljivo. Kot bi Prešernove poezije primerjal z mehanističnim formularjem. Sagan ni naredil drugega kot to, da je prevedel surove znanstvene izsledke, kar so kamere posnele v oddaljenosti, ki si je ne moreš predstavljati, v romantično poezijo. In, mar ni lepa ta poezija! Zraven, seveda kot pisec, dodaja še elemente ironične pripovedi o junakih tega "prahu, suspendiranega v sončnem žarku."
Zanimivo, da si izbral ravno Sagana za to zgrešeno primerjavo. Sam bi izbral recimo Ala Gora (ki je uporabljal Saganova dela in jih zlorabljal v politične namene).
Če si bral njegova dela, ne fikcije, pedagoška dela in druga, bi videl, da nikakor ni on tisti, ki bi govoril o "materi naravi" kot junaški figuri in o človeku kot njenem koncu. Če je kdaj tako izpadlo, je šlo le za reakcijo na absurd religije in ideološke izume (o znanosti), katerih pristaš si tudi sam.
In da bom še bolj patetičen, bom dodal tole. Kako čudovita je znanost, ki odkriva to naravo! Kakšna stvaritev! Kakšen junak je znanstvenik, ki jo preučuje in odkriva njene intimnosti. In res, Zemlja je ena sama. Drugega poskusnega mesta ni. Človek kot gospodar tega planeta, lepota sveta, vzor vsemu živemu, zaradi svoje dobrobiti posledično skrbi tudi za nadaljevanje te "lepote narave". V tem ni nič "novodobnega". Žižek cilja na precej bolj nizkotne poskuse degradacije razuma. Na tiste, ki objemajo drevesa, ker se štejejo med nižja bitja od njih, na tiste, ki zažigajo tankerje, ker se jim upira črna masa, ki prihaja iz globin. Predvsem pa na nevedne, neizobrazljive, črvjeumne posameznike, ki si zares izmišljajo nore ideologije o sebi in naravi, v kateri so oni le in samo psi čuvaji, sploh niso del narave. Govorim seveda o tistih, ki nad seboj vidijo nebeškega vladarja in na tiste, ki jih Žižek včasih imenuje "vulgarne pacifiste".

[problemi]

Tako je. Ampak ekološka gibanja so daleč pod Saganovo poezijo. Primerjaš neprimerljivo. Kot bi Prešernove poezije primerjal z mehanističnim formularjem. Sagan ni naredil drugega kot to, da je prevedel surove znanstvene izsledke, kar so kamere posnele v oddaljenosti, ki si je ne moreš predstavljati, v romantično poezijo. In, mar ni lepa ta poezija! Zraven, seveda kot pisec, dodaja še elemente ironične pripovedi o junakih tega "prahu, suspendiranega v sončnem žarku."

ZdravaPamet, jaz sem prepričan, da ti premoreš zdravo pamet in bi lahko vedel, da tega ne bi primerjal, če to ne bi bilo v nekem kontekstu. In ta kontekst se nanaša na pogovor med NoSee-jem in mano. Torej ne gre za primerjanje Saganove poezije, kot njegov uvod imenuješ, ampak za tisto, s čimer se, kolikor sem ga razumel NoSee strinja, torej matematični universe, kjer ni ničesar razen formul in tehničnih form.

[mriz]

Če je kdaj tako izpadlo, je šlo le za reakcijo na absurd religije in ideološke izume (o znanosti), katerih pristaš si tudi sam.
In da bom še bolj patetičen, bom dodal tole. Kako čudovita je znanost, ki odkriva to naravo! Kakšna stvaritev! Kakšen junak je znanstvenik, ki jo preučuje in odkriva njene intimnosti. In res, Zemlja je ena sama. Drugega poskusnega mesta ni. Človek kot gospodar tega planeta, lepota sveta, vzor vsemu živemu, zaradi svoje dobrobiti posledično skrbi tudi za nadaljevanje te "lepote narave". V tem ni nič "novodobnega".

Je pa malo preveč pocukrano, ali se samo meni taki zdi?

[ZdravaPamet]

Uh, to ni še nič. Sem bral avtorje, ki jih ne bi ločil od pridigarjev. Stoletja krščanskega sladkega jezika se sliši dobro tudi, ko govoriš o znanosti.

[NoSee]

NoSee, kako se sklada sledeče:
http://www.youtube.com/watch?v=wupToqz1e2g s tem
http://www.youtube.com/watch?v=iGCfiv1xtoU.

Ali ni ravno tak odnos, pogled, ravno ta, katerega Žižek tu kritizira. Ta pogled : "mati narava", "prelepi svet, svet junakov in oh in sploh", "če ne bomo pridni, glejte kaj bomo uničili (naš dom v širnem vesolju)", oziroma miselnost, če malo parafraziram tvoj stavek iz druge teme: "Nature will tell". To je tisto o čemur Žižek govori oziroma na čemu je njegov podarek, torej to, da je ekologija ključno polje današnje ideologije. Ko govori o "matematičnem univerzumu (vesolju)" cilja ravno na to, da naravo ne obravnavamo kot nek subjekt oziroma ji ne dodeljujemo subjektivnosti, kar v veliki meri to počnejo različna New Age gibanja (npr. ekološka gibanja).

V tem kontekstu bi predlagal, če še nisi poslušal:
http://www.youtube.com/watch?v=4DxzpPs1pF0

Tu bi rad omenil, da je Saganov prispevek bil(po mojem) namenjen razmisleku o cloveski samozaverovanosti in navezanosti na 'vsakdanje zivljenje'. Kontrast misli(percepcije), ki se ustvari ob pogledu na zemljo z distance, je bil za marsikoga prvic dozivet, saj tega posnetka v vsej zgodovini ni bilo in dejansko pokaze, kaksna je zmoznost tehnologije, kako nam lahko predstavi nas 'mali svet'(na katerega smo navajeni gledati iz vsakdanjih izkustev) iz neosebne perspektive.
S tem polozi na mizo novo karto, tako, kot je se nihce ni videl.

Zizkov pristop pa je bolj eksistencialen, saj iz vsakdanje perspektive pokaze to, kar smo navajeni odmisljati. S tem nakazuje na izbrisano cono v nasi percepciji stvarnosti, polje, ki pa v fizicnem svetu obstaja in je od nasega dojemanja zaradi drugih ideologij vsakdanjega zivljenja odstranjeno, nepotrebno.
Za ekologijo se izkaze, da je le nepremisljena reakcija na nenadno(in delno) spoznanje obstoja te 'izbrisane cone'. Ob taki reakciji pa vznikne ideal, ki je potreben za osmisljanje dejanj...ta ideal izhaja iz ideje 'raja', brezmadeznega in balansiranega naravnega okolja, utopicni prostor, ki s fizicnim svetom nima nobene povezave...razen te, da je ta ideja ustvarjena znotraj fizicnega sveta, mem v cloveku.
In ustvarjanje, sledenje nerealnemu idealu je lahko bolj pogubno za fizicni obstoj kot pa samo izvajanje vsakdanjih, preverjeno delujocih procesov, ter njihov razvoj, nadgrajevanje.
Zizkova karta je kot ziletka, ki zareze pod kozo in pokaze meso, ki ga se nihce ni videl.

Se enkrat bom predlagal ogled Davida Deutscha:
http://www.youtube.com/watch?v=folTvNDL08A

[problemi]

Se enkrat bom predlagal ogled Davida Deutscha:
http://www.youtube.com/watch?v=folTvNDL08A

NoSee, ali ti slučajno razumeš moje poste, ki se nanašajo na znanost, kot moj klic "vrnimo se mitom", k razalgi Starih ali kot se izrazi g. Deutsch easy to vary. Če je tako, se bojim, da se ne razumeva. Sam brez najmanjšega predsodka sprejemam opis razlago naravoslovnih in ekzaktnih znanosti. Ampak govorimo o opisu, o nečemu kar smo storili preko jezika in to da smo to storili preko jezika v ničemer ne zmanjšuje "vrednosti" tega opisa. Jaz nisem kreacionist, ki bi blodil o šest tisoč let stari Zemlji in pa kreatorju, ki je vse to sčaral. Jaz ne mislim, da je evolucija zgrešena teorija. Tisto, kar mislim, ko govorim o ideolgiji in ghegemoniji znanosti je kren na enem mestu zelo nazorno pojasnil:

kren: "Jaz vidim stvari takole: znanost si za objekt lahko postavi karkoli, vsaka stvar je vredna njene pozornosti. Ampak vsaka stvar je s tem privedena v polje njenega diskurza kot objekt možnega proučevanja, sistematiziranja in opisovanja v njenem jeziku. Torej, ta objekt, stvar, karkoli že, je znanost vzela iz običajnega jezika (ali pa kakšnega drugega diskurza!) in si jo podredila v svojo domeno. Na ta način vidim hegemonijo diskurza znanosti nad vsemi ostalimi. Pride pa s tem do totaliziranja družbenega v njen (univerzitetni)* diskurz."

Torej, če tudi sam dodam stavek dva, gre za to: družboslovje in humanistika, ki se razlikujeta od objektivistične metode moderne znanosti, glede na objekt raziskovanja in metodo, sta zavezane tradiciji idiografske/interpretativne metode. Ta je utemeljena na notranjih vednostnih postopkih razumevanja in raziskovanja družbenih pojavov**. Ti pojavi imajo vedno več-smiselnih interpretacij, katere je potrebno notranje hermenevtično raziskovati (proizvajanje mnoštva možnih in verjetnih pomenov). Kar hočeva s krenom povedati, je to da relativizirava objektivizem in enosmiselne resnice oziroma si želiva na tem področju raziskovanja metodičnega pluralizma in pluraliziacije resnic. To pa seveda za objektivistično znanost ni sprejemljivo. Gre torej za to: gre za to, da sta družboslovje in humanistika z umestitvijo v horizont moderne znanosti prevzele epistemološko doktrino objektivnosti in obliko resnice znanstvenega univerzuma.*** Kot preimer naj navedem recimo v sociologiji pri obravnavanju družbenih pojavov vedno bolj v ospredje prihajajo oziroma postajajo nuja raziskave temelječe na statistiki, kar smo konec koncev videli tudi pri tebi, ko si določene družbene fenomene (na kar je derik lepo opozoril) argumentiral z grafi (rast BDP itn) oziroma na temu temelječim korelacijam.

Zato sem v enem zadnjih postov tudi rekel, da mene zanima družba (človek) in pri raziskovanju te prihaja do izraza tisto, kar s krenom tu omenjava, torej hegemonijo enega diskurza nad drugim.

Bom še enkrat objavil to Nietzschejevo misel:
"Varujte se tudi učenih! Ti vas sovražijo: ker so jalovi! Imajo mrzle, posušene oči, pred njimi leži vsak ptič oskuben. Taki se prsijo s tem, da ne lažejo: ampak nemoč za laganje še malo ni ljubezen do resnice. Varujte se! Prostost pred mrzlico še malo ni spoznanje! Ohlajenim duhovom ne verjamem. Kdor ne more lagati, ne ve, kaj je resnica."

* v primeru, da te zanima kaj misli tu kren z univerzitetnim diskurzom, si to lahko prebereš zgoraj, kjer so opisan Lacanov dispozitiv štirih diskurzov.
**podarjam družbenih pojavov, da ne bi spet kdo skočil in govoril o npr. kavntni mehaniki in standardnem modelu, govorim o tistemu, kar znanosti uhaja, npr. subjekt.
** vir: N. Janović, Načini konstitucije subjektivnosti v družbi spektakla, Ljubljana, 2008, doktorska disertacija

[derik]

Preseneča me, da so nekateri še vedno tako otroško očarani nad znanostjo. Saj ne rečem, da ni impresivna, ampak saj to vendar ni nič novega. Ko kakšen čisto resen profesor zaneseno razlaga na YouTubu pomembnost znanstvene metode, se mi zdi kot stari rokerji, ki bi na vsak način še enkrat radi prodali svoje hite.

Da je tehnologija lahko koristna, ni nobena novica. Bolj zanimivo je, da je lahko tudi škodljiva. Pri tem pa ne mislim toliko na zlorabo tehnologije, pač pa na stranske učinke normalne uporabe. Če mi nekdo ponudi poceni internetni priključek, bi imel rad zagotovilo, da je to tudi vse, za kar pri tej kupčiji gre. Ne pa, da se bo kasneje izkazalo, da ker smo ga pa vsi naročili, je bilo nujno posekati Triglavski narodni park ali pa začeti vojno v Afganistanu. Ali pa vsaj zapreti bančni urad in knjižnico za vogalom. Pa da se s prijatelji več ne dobivamo, ker so vsi na internetu. In če nočemo vsega tega, naj gremo pa nazaj v votline. A tukaj ne vidite kakšne vmesne varijante? Če ne gre drugače, vsaj kakšno tehnologijo za regulacijo tehnologije, bi šlo? Ali pa to že pomeni kreacionizem in nostalgijo po raju?

Za to gre tudi pri ekologiji. Ne zaradi tki. Matere Zemlje, pred katere mistificiranjem nas svari Žižek v svoji sceni na Odpadu, pač pa iz bolj konkretnih osebnih razlogov: ker rad vdihavam svež zrak, jem nezastrupljeno hrano in imam možnost iti v neokrnjeno divjino. Ne pa, da moram vlagati v tehnologijo pridobivanja pitne vode, ki mi jo je uničila neka druga tehnologija, ki je bila potrebna za to, da lahko tudi pozimi jem zrele češnje.

[NoSee]

Problemi, nisva se razumela.
Nimam te za kreacionista ali za karkoli od zgoraj nastetega.
Rad bi povedal le, da se jezikovno(znakovno) obravnavanje le pribliza opisu resnice s konsenzom in po znanosti, s preverjanjem pojavov...a to je(upam) vsem jasno.

Nimam casa za citiranje filozofov, se manj za ukvarjanje z njihovimi nerazumljenimi custvi in strahovi.
Nerad se obremenjujem z ideologijami, ker raje operiram izven njih, kolikor pac zmorem.

Cisti um ne potrebuje ideologije.

[mriz]

Uh, to ni še nič. Sem bral avtorje, ki jih ne bi ločil od pridigarjev. Stoletja krščanskega sladkega jezika se sliši dobro tudi, ko govoriš o znanosti.

Hja, kak za koga. Osebno se mi razen v izjemnih primerih zdi nerazumljivo vzpostavljati nek pozitivni, da ne rečem ljubeči odnos do realnosti (še manj pa do človeštva).

Preseneča me, da so nekateri še vedno tako otroško očarani nad znanostjo. Saj ne rečem, da ni impresivna, ampak saj to vendar ni nič novega. Ko kakšen čisto resen profesor zaneseno razlaga na YouTubu pomembnost znanstvene metode, se mi zdi kot stari rokerji, ki bi na vsak način še enkrat radi prodali svoje hite.

Te povsem razumem, jaz npr. v tistih, ki razlagajo o nekih duhovnih traparijah in "sprehajanju po peščenih sipinah in prepuščanju vetru", vidim svoje narkomanske znance iz preteklosti.