Teoretična filozofija
Metafizika in ontologija
Kaj je bitnost? Kaj je bit? Kaj je dogajanje? Kaj je gibanje? Kaj je forma, materija, substanca, vzrok, smisel?
Metafizika
Metafizika (iz gr.
ta meta (μετά) ta Physica (φυσικά): dobesedno tisto, kar je po naravi, kar je za naravo) naj bi ime dobila, po tem ko je Aristotelov učenec, peripatetik Andronik z Roda, urejal Aristotelove spise. Velik sveženj, ki je obravnaval predvsem ontološko problematiko, naj bi bil uvrstil za spisi o naravi (gr. Φυσικά (Physica, Fizika). Metafizika torej ni Aristotelova skovanka, temveč priročna označba za knjižničarsko katalogizacijo: brezimni spisi, ki so sledili Fiziki ("Naravi"), so dobili ime Metafizika - tisto, kar je po (ali za) naravi. Naključje je hotelo, da to imenovanje sovpada s temo teh spisov, ki obravnavajo tisto, kar stoji za naravo.
Metafizika je teoretična filozofska disciplina, ki pomeni
obravnavo prvih počel bivajočega in sveta in se ukvarja
s svetom kot celoto in z
najsplošnejšimi vprašanji o obstoju. Metafizika sama se deli na
»občo metafiziko (metaphysica generalis)« ter na
»posebne metafizike (metaphysica specialis)«.
Immanuel Kant je metafiziko razumel kot
dogmatizem. Postavljal jo je v opozicijo s kritično filozofijo, ki utemeljuje pozitivno filozofsko vednost na
skepticizmu (a ne ostaja ujeta vanj). Od Kanta dalje je znotraj filozofije dobila metafizika pejorativen pomen dogmatičnega zatrjevanja nepremišljenih resnic.
Karl Marx je metafiziko obravnaval kot najvišjo stopnjo od prakse odtujene filozofije,
Nietzsche kot opuščanje čutnosti v prid umislekov nadčutnega,
Heidegger kot pozabo biti,
Levinas kot miselno nasilje,
Derrida kot vrsto prisil, ki obvladujejo mišljenje od Platona dalje.
Ontologija
Izraza ontologija (gr. ὄν, genitiv ὄντος: biti, bivajoče in λόγος, -logia: znanost, beseda, učenje) si niso izmislili Grki. Pojavil se je v začetku 17. stoletja, k temu, da je postal znan, pa je največ prispeval nemški filozof
Christian Wolf (1679-1754). Ontologija ali obča (splošna) metafizika je najsplošnejši del metafizike, ki obravnava
najsplošnejše pojme v zvezi z obstojem (bitjo). Bivajoče obravnava kot bivajoče, tj. v celoti, v splošnem in občem vidiku. Preučevanje splošnejših metafizičnih tem se je začelo v Grčiji s
Permenidom in njegovim vprašanjem o tem ,
katere so najbolj splošne lastnosti vsega, kar biva (obstaja). Ontologija se v glavnem ukvarja s
tremi problemskimi področji: razlikuje, kaj je osnova, temelj vse resničnosti; vprašuje in odgovarja, katera oblika realnosti je prvotna in najpomembnejša; razglablja o problematiki gibanja, o dinamiki realnosti. V
prvi problemski domeni uporablja ontologija pojme, ko so
substanca ali podstat, prvi vzrok ali prapočelo, bit ipd, torej razglablja
o vprašanju osnovnega počela (arche; gr. ἀρχή: začetek, izvor, prvi vzrok), izvoru vsega. V
drugo problemsko dilemo v glavnem sodi stari
konflikt med materializmom in idealizmom. V
tretjem problemskem področju je središčna alternativa naslednja: nenehno
dialektično zakonito gibanje realnosti v obliki kontinuiranega procesa po eni strani, in
nedialektična statičnost obstoječega po drugi strani.
Možni so različni aspekti vprašanja o
biti:
a) Glede na to ali se vprašamo ali je bit-
edinstvena, dvojstvena ali mnoštvena, razlikujemo naslednje
ontološke koncepte:
-
Monizem uči, da je vse v svoji osnovi eno. Celotno mnoštvo in različnost dejanskosti reducira na eno počelo,
-
Dualizem je predvsem takšen ontološki sistem oziroma pozicija, ki razlaga dejanskost iz dveh biti, počel. Vse obstoječe reducira na dve substanci (podstati),
-
Pluralizem je ontološka pozicija, ki pojasnjuje svet z vidika več relativno samostojnih biti oziroma počel. Ker gre lahko za kakovostno istovrstnost ali pa za različnost, je nasledek tega bodisi pluralizem števila principov bodisi pluralizem kakovosti principov.
b) Glede temeljne opredelitve biti je lahko
ontološka pozicija materialistična in idealistična:
-
Materializem ali materialistični monizem je ena izmed dveh temeljnih
monističnih pozicij oziroma usmeritev. Po mnenju materialistov je tako ali drugače pojmovana materija (materialna bit, snovna postat ipd) temelj oziroma izvir vsega obstoječega. Materialisti menijo, da je tudi psiha le pojavna oblika materije oziroma, da
duševno kot sekundarno izhaja iz
materialnega kot primarnega. Materialistično razumevanje človeka in sveta je staro skoraj kot filozofija sama. Že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. so Tales, Anaksimander, Anaksimen, Heraklit Mračni, Demokrit in drugi razmišljali materialistično. V tem prispevku bom samo omenil tudi
Historični in dialektični materializem (Marx, Engels, Plehanov, Lenin), ker bo to tema enega od naslednjih prispevkov.
-
Idealizem ali idealistični monizem je doktrina, da bodisi celoto ali nepogrešljiv del vsake popolne resničnosti gradijo ideje oziroma mišljenje; svet snovnih stvari brez mišljenja bodisi ne bi mogel obstajati ali pa ne bi bil popolnoma »resničen«.
Subjektivni idealisti in fenomenalisti (npr. George Berkeley) menijo, da tvorijo resničnost umi in njihove izkušnje.
Transcendentalni idealisti (npr. Immanuel Kant) iz narave znanja sklepajo na naravo predmetov znanja; pri tem pa ne trdijo, da so ti predmeti sestavljeni iz idej ali da ležijo v vedčevem umu.
Objektivni idealisti so prepričani, da obstaja le en zaznavalec, ki je istoveten z zaznanim
(doktrina Josiaha Roycea), ali da mišljenje omogoča najvišjo stopnjo samoopredeljevanja in s tem najvišjo raven resničnosti
(Heglov Absolutni idealizem).
Panpsihisti (npr. Leibniz) menijo, da so vsi predmeti izkustva tudi njegovi subjekti. To pomeni, da imajo rastline in minerali subjektivne izkušnje; vendar se te zelo razlikujejo od zavesti človeka.
Nasprotje med idealizmom in materializmom ima opraviti z vprašanjem resničnosti kot take - ne gre za zagovorništvo visokih moralnih standardov ipd.
»Temeljno vprašanje metafizike. Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič? To je to vprašanje ... Očitno je to vprašanje prvo izmed vseh. Seveda, prvo ne v časovnem zaporedju vprašanj. Posamezik pa tudi narodi na svoji zgodovinski poti skozi čas sprašujejo marsikaj. Marsikaj pregledajo, preiščejo in preverijo, preden nalete na vprašanje
Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?« (M. Heidegger)
Viri:
[ 1 ] N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002
[ 2 ] B. Kalin, Povijest filozofije, Zagreb, Školska knjiga, 1988
[ 3 ] V. Sruk, Filozofsko izrazje in repitorij, Pomurska založba, 1980,
[ 4 ] M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990
Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Metafizika
http://en.wikipedia.org/wiki/Metaphysics
http://www.ontology.co/