Page 1 of 1

FILOZOFIJA

Posted: 18.9.2010 17:15
by problemi
Ok naslov teme ni niti malo izviren, vendar mislim, da bo primeren, glede na to, kar imam v mislih. Idejo bom "preplonkal" od Hinka_Gnita, ki je na forumu mislec. net opravil veliko, hvalevredno delo, glede predstavitve filozofije, filozofov, itn. Torej sam bom v tej temi začel z strnjeno predstavitvijo filozofije, filozofov, pojmov in še se bo verjetno kaj našlo. Prosil bi tudi druge uporabnike tega foruma, ki bi pri temu "projektu" radi sodelovali, in objavljali prispevke, da me osebno kontaktirajo, ker bi si želel, da ima stvar rep in glavo.

Prošnja: Vesel bom vsakega komentarja in predloga, ki bi izboljšal že napisano predstavitev, iskreno bi pa vas prosil, da v tej temi ne bi razpravljali na široko (je bolje odpreti novo temo in to početi tam), saj je moj namen narediti, to se bo slišalo zelo prepotentno, neke vrste leksikon filozofije, primeren za bolj poljudno seznanjanje morebitnih bralcev s to tematiko.

Morebiti, kdo poreče, če je že na tistemu forumu, zakaj še tukaj. Moj odgovor je: "Od viška glava ne boli." (razen batin seveda :) )

Re: FILOZOFIJA

Posted: 23.9.2010 9:25
by problemi
Image

Kaj je filozofija?

Težko je odgovoriti na to vprašanje, ne zato ker bi bilo samo po sebi prezahtevno, temveč zato, ker z vsakim odgovorom, ki bi štel nekaj besed, pravzaprav odpremo samo nova in nova vprašanja.
Morebiti je najbolje, da predstavim nekaj definicij filozofije, katera nam bodo, upam, vsem skupaj odprla nova in nova vprašanja.

Po eni od definicij, ki ima korenine v delih Aristotela, je filozofija (grško φιλοσοφία: filosofía) najsplošnejše preučevanje vsega, kar obstaja. Aristotel, skuša postaviti definicijo filozofije z analizo njenega imena: »Sofija (grško σοφία; sofia)« pomeni modrost, »filo (grško φίλος: filos)« pa izvira iz »filein«, kar pomeni ljubiti, torej, grška beseda filozofija dobesedno pomeni »ljubezen do modrosti«. Aristotel v svoji Metafiziki, pravi, da je bilo gojenje modrosti najprej posledica čudenja, saj so se ljudje, na začetku, čudili nenavadnim stvarem, vendar so počasi napredovali in odkrivali skrivnosti v zvezi z zapletenimi stvarmi. Po Aristotelu je moder človek tisti, ki se spozna na veliko stvari, vendar ni specialist za nobeno izmed njih. Prav tako pozna odgovore na življenjska vprašanja (kako živeti dobro in pravilno, kako urediti in usmerjati družbo, itn.), zato predlaga, da »modrost« razumemo kot znanje o zelo splošnih principih. Ti splošni principi bi morali vključevati splošna etična načela in splošne resnice o vsemu, kar obstaja. Glede na to, bi filozofijo lahko opisali kot razmišljanje o najsplošnejših temah, ki obstajajo. [ 1 ]


Iz tega opisa, klasične definicije filozofije, torej lahko govorimo o filozofiji kot o preučevanju splošnih načel, ki veljajo za vse, kar obstaja. To preučevanje povezuje najsplošnejša dejstva o vesolju z vprašanji s področja morale, umetnosti in religije. Tu pa pridemo do drugačne slike filozofije (posledica razvoja filozofije v zadnjih dveh stoletjih), ki predpostavlja, da je posebnost filozofije v primerjavi z npr. naravoslovnimi znanostmi v tem, da se njen predmet preučevanja vedno nanaša na človeka in njegov obstoj. Upoštevaje to sliko, lahko sklenemo, da je bistvo filozofije obravnavanje človeka. Takšen obrat filozofov se opisuje kot obrat človeka k samemu sebi, tako da namesto razmišljanja samo o zunanjih stvareh, človek razmišlja o sebi, svojih mislih in spoznavi. Takšno razmišljanje se pogosto imenuje »refleksija«, tako da tudi pravimo, da predstavlja filozofija najsplošnejšo obliko refleksije. [ 1 ]


Povedati je potrebno, da ni obče sprejete definicije niti vsebinske odreditve filozofije, s katero bi se , če že ne vsi, vsaj večina strinjala. Veliki filozofi so si vsak po svoje nekako razlagali, kaj je to filozofija. Mogoče bi bilo zanimivo prebrati tudi misel filozofov Gillesa Deleuzea in Felixa Guattaria: »Filozof je prijatelj pojma, ima moč nad njim. To pomeni, da filozofija ni enostavna umetnost formiranja, iznajdevanja ali izdelovanja pojmov, kajti pojmi niso nujno forme, najdbe ali izdelki. Filozofija, kar je veliko strožje, je disciplina ustvarjanja pojmov« [ 2 ]


»Modrost je znanost o določenih počelih in vzrokih« (Aristotel)

» Filozofija se začne s čudenjem.« (Platon)

»Mislim, torej sem. (Cogito ergo sum)« (Rene Descartes)

»Filozofija je času neprimerna po svojem bistvu; poslušna je tistim redkim stvarem, ki jim je trajna usoda, da nikoli ne morejo in tudi ne smejo najti neposrednega odziva v njihovem vsakokratnem danes« (Martin Heidegger)

»Že dolgo vemo, da naloga filozofije ni odkrivati to, kar je skrito, marveč narediti vidno ravno to, kar je vidno, se pravi, razkriti to, kar je tako blizu, tako tik ob nas, tako tesno povezano z nami samimi, da ga zato ne opazimo.« (Michel Foucault)


Filozofsko zastavljanje vprašanj

Ko enkrat začnemo razmišljati o najsplošnejših temah, ki obstajajo, si začnemo zastavljati vprašanja. Ko se npr. fizik ukvarja z osnovnimi lastnostmi materialnih teles, biolog z živimi bitji se filozof narave ukvarja z naravo v celoti. Fizik in biolog npr. predpostavljata, da eni dogodki povzročajo druge, psiholog se sprašuje, kako možgani vplivajo na naše psihično življenje. Vprašanji, ki si jih tu postavlja filozof narave, pa sta veliko splošnejši, in sicer: »Kaj pomeni povzročati?« in »Ali je psihično različno od fizičnega (možganskega) ali ne?«. Filozofija obravnava tudi teme, ki so splošnejše od povzročanja ali odnosa med psihičnim in fizičnim, recimo, vprašanje obstoja ali biti. Pri raziskavi stvarnosti, pa se pojavi, prejkoslej, tudi vprašanje: » Kako lahko to stvarnost sploh spoznamo?«, torej eno izmed ključnih filozofskih vprašanj.

Kot primer, še nekaj filozofskih vprašanj:
- Zakaj obstajamo?
- Ima naše življenje smisel ali namen?
- Ali bog obstaja in ali imamo dobre dokaze za njegov obstoj?
- Smemo nepravične zakone kršiti?
- Lahko sploh kaj z gotovostjo vemo in trdimo?
- Nam znanost lahko pove kaj resničnega o svetu?
- Kaj je umetnost?

Viri:
[ 1 ] N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002
[ 2 ] G. Deleuze, F. Guattari, Kaj je filozofija?, Ljubljana, Študentska založba, 1999

Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Filozofija
http://en.wikipedia.org/wiki/Philosophy

Re: FILOZOFIJA

Posted: 25.9.2010 18:11
by problemi
Image
Platon in Aristotel v Atenski šoli

Filozofske discipline

V zgodovini filozofije so se razvile različne filozofske discipline. Običajno filozofijo delimo na »teoretično filozofijo« , »praktično filozofijo« in »filozofijo umetnosti«. Teoretična filozofija obravnava vprašanja s področja teoretičnega preučevanja človeka, sveta, Boga/boga in spoznave, katerim se pozneje pridružijo vprašanja o metodi pravilnega razmišljanja, s čimer se ukvarja logika. Med teoretične discipline spadajo ontologija, gnoseologija, filozofija narave itd.. Praktična filozofija se ukvarja z vprašanji, kako »živeti« in sicer kot posameznik in kot del družbe. Med praktične discipline uvrščamo etiko, filozofijo politike, filozofijo prava, filozofijo zgodovine itd. Filozofija umetnosti ima za področje preučevanja umetnost in lepoto. Med discipline filozofije umetnosti spadajo estetika, poetika, retorika itd..

Prvo področje teoretične filozofije se deli na dve veliki skupini. Prva preučuje vprašanje sveta in človeka ter tudi Boga/boga. Tradicionalno ime zanjo je »metafizika«. Vsebuje tri različne discipline. Prva se ukvarja s človekom (ima različna imena: »filozofska antropologija«, »filozofska psihologija« ali »filozofija duha«). Druga se ukvarja z vesoljem (»filozofija narave« ali »filozofska kozmologija«). Tretja pa se ukvarja z Bogom/bogom (»filozofska teologija«). Filozofi so že zgodaj odkrili, da so nekatere teme in pojmi, s katerimi se te discipline ukvarjajo, isti. Zato so posebnim metafizičnim disciplinam že zgodaj dodali najsplošnejšo, ki so jo imenovali »prva filozofija« (Aristotel), »obča metafizika« ali »ontologija«.
Drugo področje teoretične filozofije preučuje vprašanja spoznave, z njimi se ukvarja »spoznavna teorija« (epistemologija ali gnoseologija). Tudi znotraj nje začnemo najprej iskati odgovore na preprosta vprašanja, kot je vprašanje o tem, kateri viri znanja so zanesljivi in kateri ne. Sledi splošnejše vprašanje, kaj sploh lahko vem. Na koncu poskušamo najti odgovor na najsplošnejše vprašanje, kaj sploh sta znanje in spoznava.
Najpomembnejše dejstvo v zvezi z omenjenimi delitvami je naslednje: Filozofsko preučevanje poteka v obeh smereh, od konkretnih vprašanj do splošnih pojmov in načel, in obratno od abstraktnih pojmov in načel do konkretnih vprašanj.

Podobno razdelitev najdemo tudi v »etiki« in »politični »filozofiji«. Obe sta začeli z iskanjem odgovorov na konkretna vprašanja in z iskanjem načel pravilnosti in pravičnosti. Prvo pogosto imenujemo »uporabna«, drugo pa »normativna« etika«. Pozneje se je začelo splošnejše preučevanje vprašanja o tem, kakšna je narava etičnih načel in kako naj bi jih sploh imenovali, kar včasih imenujemo »metaetika«.

V »estetiki« in »filozofiji umetnosti« je položaj podoben. Tukaj najdemo filozofije posameznih umetnosti: književnosti, slikarstva in kiparstva, glasbe in plesa; poleg tega sem spadata tudi »filozofija umetnosti nasploh« in »preučevanje lepega« (estetika v ožjem smislu).

Vse te discipline so nastale kot rezultat obravnave konkretnih vprašanj z različnih področij. Potrebno pa je poudariti, da te discipline niso neki radikalno samostojni deli, temveč so zmeraj v tesni medsebojni povezanosti. Tako bom v nadelajevanju, skozi predstavitev posameznih disciplin in filozofov, natančneje poudaril njihova razmišljanja, v okviru in glede področij, ki jih obravnava filozofija.

»Vsaka filozofija je praktična, celo tista za katero se sprva zdi da je najbolj kontemplativna«* (Sartre)

»Tisto kar vemo ima dvojno vrednost, če obenem za tisto kar ne vemo, priznamo, da ne vemo« * (A. Schopenhauer)

* (Moj prevod iz srbohrvaškega jezika)

Viri:
[ 1 ] N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002
[ 2 ] B. Kalin, Povijest filozofije, Zagreb, Školska knjiga, 1988
[ 3 ] V. Sruk, Filozofsko izrazje in repitorij, Pomurska založba, 1980

Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Kategorija ... filozofije
http://en.wikipedia.org/wiki/Category:B ... philosophy

Re: FILOZOFIJA

Posted: 27.9.2010 15:43
by problemi
Image


Teoretična filozofija


Metafizika in ontologija

Kaj je bitnost? Kaj je bit? Kaj je dogajanje? Kaj je gibanje? Kaj je forma, materija, substanca, vzrok, smisel?

Metafizika

Metafizika (iz gr. ta meta (μετά) ta Physica (φυσικά): dobesedno tisto, kar je po naravi, kar je za naravo) naj bi ime dobila, po tem ko je Aristotelov učenec, peripatetik Andronik z Roda, urejal Aristotelove spise. Velik sveženj, ki je obravnaval predvsem ontološko problematiko, naj bi bil uvrstil za spisi o naravi (gr. Φυσικά (Physica, Fizika). Metafizika torej ni Aristotelova skovanka, temveč priročna označba za knjižničarsko katalogizacijo: brezimni spisi, ki so sledili Fiziki ("Naravi"), so dobili ime Metafizika - tisto, kar je po (ali za) naravi. Naključje je hotelo, da to imenovanje sovpada s temo teh spisov, ki obravnavajo tisto, kar stoji za naravo.

Metafizika je teoretična filozofska disciplina, ki pomeni obravnavo prvih počel bivajočega in sveta in se ukvarja s svetom kot celoto in z najsplošnejšimi vprašanji o obstoju. Metafizika sama se deli na »občo metafiziko (metaphysica generalis)« ter na »posebne metafizike (metaphysica specialis)«.

Immanuel Kant je metafiziko razumel kot dogmatizem. Postavljal jo je v opozicijo s kritično filozofijo, ki utemeljuje pozitivno filozofsko vednost na skepticizmu (a ne ostaja ujeta vanj). Od Kanta dalje je znotraj filozofije dobila metafizika pejorativen pomen dogmatičnega zatrjevanja nepremišljenih resnic. Karl Marx je metafiziko obravnaval kot najvišjo stopnjo od prakse odtujene filozofije, Nietzsche kot opuščanje čutnosti v prid umislekov nadčutnega, Heidegger kot pozabo biti, Levinas kot miselno nasilje, Derrida kot vrsto prisil, ki obvladujejo mišljenje od Platona dalje.


Ontologija

Izraza ontologija (gr. ὄν, genitiv ὄντος: biti, bivajoče in λόγος, -logia: znanost, beseda, učenje) si niso izmislili Grki. Pojavil se je v začetku 17. stoletja, k temu, da je postal znan, pa je največ prispeval nemški filozof Christian Wolf (1679-1754). Ontologija ali obča (splošna) metafizika je najsplošnejši del metafizike, ki obravnava najsplošnejše pojme v zvezi z obstojem (bitjo). Bivajoče obravnava kot bivajoče, tj. v celoti, v splošnem in občem vidiku. Preučevanje splošnejših metafizičnih tem se je začelo v Grčiji s Permenidom in njegovim vprašanjem o tem , katere so najbolj splošne lastnosti vsega, kar biva (obstaja). Ontologija se v glavnem ukvarja s tremi problemskimi področji: razlikuje, kaj je osnova, temelj vse resničnosti; vprašuje in odgovarja, katera oblika realnosti je prvotna in najpomembnejša; razglablja o problematiki gibanja, o dinamiki realnosti. V prvi problemski domeni uporablja ontologija pojme, ko so substanca ali podstat, prvi vzrok ali prapočelo, bit ipd, torej razglablja o vprašanju osnovnega počela (arche; gr. ἀρχή: začetek, izvor, prvi vzrok), izvoru vsega. V drugo problemsko dilemo v glavnem sodi stari konflikt med materializmom in idealizmom. V tretjem problemskem področju je središčna alternativa naslednja: nenehno dialektično zakonito gibanje realnosti v obliki kontinuiranega procesa po eni strani, in nedialektična statičnost obstoječega po drugi strani.

Možni so različni aspekti vprašanja o biti:

a) Glede na to ali se vprašamo ali je bit- edinstvena, dvojstvena ali mnoštvena, razlikujemo naslednje ontološke koncepte:

- Monizem uči, da je vse v svoji osnovi eno. Celotno mnoštvo in različnost dejanskosti reducira na eno počelo,
- Dualizem je predvsem takšen ontološki sistem oziroma pozicija, ki razlaga dejanskost iz dveh biti, počel. Vse obstoječe reducira na dve substanci (podstati),
- Pluralizem je ontološka pozicija, ki pojasnjuje svet z vidika več relativno samostojnih biti oziroma počel. Ker gre lahko za kakovostno istovrstnost ali pa za različnost, je nasledek tega bodisi pluralizem števila principov bodisi pluralizem kakovosti principov.

b) Glede temeljne opredelitve biti je lahko ontološka pozicija materialistična in idealistična:

- Materializem ali materialistični monizem je ena izmed dveh temeljnih monističnih pozicij oziroma usmeritev. Po mnenju materialistov je tako ali drugače pojmovana materija (materialna bit, snovna postat ipd) temelj oziroma izvir vsega obstoječega. Materialisti menijo, da je tudi psiha le pojavna oblika materije oziroma, da duševno kot sekundarno izhaja iz materialnega kot primarnega. Materialistično razumevanje človeka in sveta je staro skoraj kot filozofija sama. Že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. so Tales, Anaksimander, Anaksimen, Heraklit Mračni, Demokrit in drugi razmišljali materialistično. V tem prispevku bom samo omenil tudi Historični in dialektični materializem (Marx, Engels, Plehanov, Lenin), ker bo to tema enega od naslednjih prispevkov.
- Idealizem ali idealistični monizem je doktrina, da bodisi celoto ali nepogrešljiv del vsake popolne resničnosti gradijo ideje oziroma mišljenje; svet snovnih stvari brez mišljenja bodisi ne bi mogel obstajati ali pa ne bi bil popolnoma »resničen«. Subjektivni idealisti in fenomenalisti (npr. George Berkeley) menijo, da tvorijo resničnost umi in njihove izkušnje. Transcendentalni idealisti (npr. Immanuel Kant) iz narave znanja sklepajo na naravo predmetov znanja; pri tem pa ne trdijo, da so ti predmeti sestavljeni iz idej ali da ležijo v vedčevem umu. Objektivni idealisti so prepričani, da obstaja le en zaznavalec, ki je istoveten z zaznanim (doktrina Josiaha Roycea), ali da mišljenje omogoča najvišjo stopnjo samoopredeljevanja in s tem najvišjo raven resničnosti (Heglov Absolutni idealizem). Panpsihisti (npr. Leibniz) menijo, da so vsi predmeti izkustva tudi njegovi subjekti. To pomeni, da imajo rastline in minerali subjektivne izkušnje; vendar se te zelo razlikujejo od zavesti človeka.

Nasprotje med idealizmom in materializmom ima opraviti z vprašanjem resničnosti kot take - ne gre za zagovorništvo visokih moralnih standardov ipd.

»Temeljno vprašanje metafizike. Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič? To je to vprašanje ... Očitno je to vprašanje prvo izmed vseh. Seveda, prvo ne v časovnem zaporedju vprašanj. Posamezik pa tudi narodi na svoji zgodovinski poti skozi čas sprašujejo marsikaj. Marsikaj pregledajo, preiščejo in preverijo, preden nalete na vprašanje Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?« (M. Heidegger)

Viri:
[ 1 ] N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002
[ 2 ] B. Kalin, Povijest filozofije, Zagreb, Školska knjiga, 1988
[ 3 ] V. Sruk, Filozofsko izrazje in repitorij, Pomurska založba, 1980,
[ 4 ] M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990

Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Metafizika
http://en.wikipedia.org/wiki/Metaphysics
http://www.ontology.co/

Re: FILOZOFIJA

Posted: 30.9.2010 13:18
by problemi
Image

Teoretična filozofija

Spoznavna teorija ali gnoseologija ali epistemologija

Kaj lahko vem? Kaj sploh vem? Kaj sploh sta znanje in spoznava?

gnoseologija (gr. γνωσις, spoznanje + λόγος, beseda)
epistemologija ἐπιστήμη (epistēmē): lahko jo razumemo kot znanje ali kot znanost (več http://sl.wikipedia.org/wiki/Epistemologija).

»Moj namera je raziskati izvor, zanesljivost in doseg človekovega spoznanja«. (J. Locke)

Tako nalogo si je zadal J. Locke in s tem v 17. stoletju utemeljil spoznavno teorijo kot filozofsko disciplino. Problemi, glede spoznave, so sicer stari kot sama filozofija, Poleg vprašanja, ki ga zastavlja Locke v zgornjem citatu so za teorijo spoznave pomembni tudi problemi glede predmeta spoznave in problem glede resnice.
V nadaljevanju se bom osredotočil na prvo postavljeno vprašanje, torej, vprašanje o izvoru spoznave.
  1. Glede vprašanja o izvoru spoznave razlikujemo nekaj osnovnih odgovorov in konceptov:
    • Empirizem uči oziroma po mnenju empiristov je izvir spoznanja tako ali drugače pojmovno izkustvo, empirija. Za dosledni empirizem so meje izkustva tudi meje vsega mogočega spoznanja. Izkustvo je lahko zelo široko pojmovano, na primer, vsa delovna, intelektualna, emotivna in druga izkustva, lahko pa je zoženo pojmovno kot izključno čutno izkustvo – izkustvo naših čutov (senzualizem). Ločevati je možno tudi zunanje in notranje izkustvo. Skrajni empiristi, takšni torej, ki bi radikalno zoževali ali celo zanikali vlogo razuma (ratio) kot vir spoznave in v spoznavi nasploh, so sila redki. Večinoma gre za to, da kot empiriste ali racionaliste opredelimo posamezne mislece glede na prevladujoče momente ne ali druge pozicije v njihovi teoriji spoznave. Povsem nemogoče bi bilo na primer prezreti prvine racionalizma pri Aristotelu ali J. Lockeu ali pa empirizma pri R. Descartesu.
    • Senzualizem je skrajni empiristični pogled, katerega bistvo je v tem, da za poglavitni izvor spoznavanja razglaša čutno izkustvo, torej izkustvo, ki izhaja neposredno iz človekovih čutil. Medtem, ko druge zvrsti empirizma upoštevajo kot izvir spoznave tudi druge vrste izkustva (delovna, intelektualna, socialna idr.) pa senzualizem pripisuje izključni pomen čutnosti. Senzualisti absolutizirajo tezo, da je človekova duševnost ob rojstvu prazen list papirja, na katerega potem čutno izkustvo piše vsebino. Prav tako absolutizirajo Lockov stavek »Nihil est in intellectu, quod non prius fuerit in sensu.« Meje čutnega izkustva so meje mogoče spoznave. Za najbolj izrazitega predstavnika senzualizma velja francoski razsvetljenski filozof Etien-Bonnot de Condillac (1715-1780).
    • Racionalizem je ena izmed temeljnih spoznavoslovnih pozicij, kar zadeva izvor spoznave. Za racionaliste je izvir spoznave v prvi vrsti um, razum, medtem ko tako ali drugače pojmovano izkustvo igra v procesu spoznave drugotno, podrejeno vlogo. Že v stari Grčiji se je pojavil ekstremni racionalizem, ki je zanikal kakršnokoli vrednost izkušnje in čutnosti za spoznavo. Eleati (Ksenofan iz Kolofona, Parmenid iz Eleje, Zenon iz Eleje; »Nikdar dokaz ni mogoč, da nebivajoče res biva, torej odvrni duha od te mi poti iskanja.«) so trdili, da čuti človeka le varajo, ne dajo mu »prave resnice« (gr. ἀλήθεια aletheia; resnica), pač pa le mnenje (gr. Δόξα Doksa; vera, mnenje). Torej, bit je ena, omejena in v obliki krogle, razen tega je absolutno negibna in vse to razkriva le razum. Če je na prehodu iz srednjega v novi vek na otoku vladal empirizem (angleška empiristična filozofija), pa je na kontinentu dominiral racionalizem (R. Descartes, B. Spinoza in W. Leibniz). Racionalizem ni le spoznavoslovni pojem, na ontološkem področju postavlja v temelj biti razumski, logični princip (logos, gr. Λόγος Logos; razum, um), v etiki poudarja pomembnost razuma za nravno delovanje človeka, v filozofiji prava zavrača historizem in izvaja racionalno konstrukcijo naravnega prava kot abstraktno normo za presojo konkretnih pravnih oblik. Je tudi teološka usmeritev, ki zastopa stališče, da je um, ne pa razodetje izvir spoznave verskih dogem, v tej zvezi je racionalizem nekakšna »gnoza« (gr. γνῶσις gnōsis; znanje, skrivno znanje), saj verske resnice poskuša utemeljiti z razumskim dokazovanjem.
    • Kriticizem je filozofska usmeritev, imenovana po Kantovem postopku posredovanem v delu Kritika čistega uma: pred graditvijo filozofskega sistema je potrebno raziskovati naravo in meje uma ter spoznave, da bi se izognili po eni strani dogmatizma, po drugi pa skrajnega (absolutnega) skepticizma. S tem je vrednost metafizične spoznave postavljena v odvisnost od poprejšnjega kritičnega proučevanja uma in od ugotavljanja njegovega dosega. Kriticizem, tako pri Kantu kot pri drugih mislecih, je v nasprotju z različnimi pojavnimi oblikami dogmatizma. Gre za tehtanje izvirov možnosti in meja spoznave. Še pred izrekanjem določenih sodb, ocen in resnic je potrebno preučiti obče pogoje in možnosti poteka spoznavnega procesa.
    • Intuicionizem je spoznavoslovna usmeritev, katera uči, da do najglobljih, bistvenih življenjskih spoznav pridemo z intuicijo, neposrednim gledanjem, neposrednim uvidom, brez posredovanja diskurzivnega razčlenjujočega mišljenja, brez demonstrativne racionalne analize, brez dedukcije. Zgodovinsko-filozofski in teološki pomen:
      • pri Platonu – duhovno videnje idej, onstranskih, pravih biti
      • pri Avrelu Avguštinu – um neposredno motri boga, metafizične in nravne resnice; se mi a priori razodevajo v luči božanstva (in lumine divino);
      • H. Bergson – je intuicionizem razvil v filozofski sistem. Po njegovem mnenju se v intuitivni spoznavi izražajo nekatere prvinske instinktivne moči duha; tako je ta spoznava višja od racionalnega. Te iracionalistične podmene so privedle Bergsona do določenih mističnih pojmovanj.
      • V sodobni matematiki – je intuicionizem temeljno prepričanje, da matematika ne temelji na filozofskem umovanju ali na logiki, pač pa na intuiciji.
      • V logiki – je intuicionizem povezan z intuicionizmom v matematiki; logični teoremi so najsplošnejši matematični teoremi, temeljijo pa na intuiciji.
    • Iracionalizem je pogled, ki je nasproten od racionalizma. Bolj ali manj nasprotuje različnim variantam racionalizma, intelektualizma, logicizma ipd. Spoznavoslovni iracionalizem je lahko bolj ali manj skrajna (od pozicije dopuščanja racionalne spoznave ob iracionalni, pa do popolnega zanikanja racionalne spoznave). Ontološki iracionalizem zanika predvsem istovetenje razuma in biti. Bit je koncipirana iracionalno. Iracionalni koncepciji sta:
      • Voluntarizem – je smer, ki daje prednost volji pred razumom (Avguštin, Shopenhauer);
      • Misticizem – glavno spoznavno moč najde v ekstazi, zedinjenju z absolutnim (Plotin).
  2. Glede vprašanja o vrednosti spoznave in vprašanja o dosegu spoznave (mejah spoznave) razlikujemo poglede dogmatizma in skepticizma, kakor tudi kriticizma kateri pomirja protislovja in pristranskosti dogmatizma in skepticizma.
    • Dogmatizem je nazor, ki insistira na dokončnih trditvah, brez argumentov in brez kritičnega ali skeptičnega odnosa do njih. Z dogmatizmom imenujemo pogled, ki smatra, da je mogoča dejanska spoznava resnice oziroma je mogoča spoznava kakšne so stvari same po sebi, torej v svojem bistvu.
    • Skepticizem filozofija dvoma, filozofija za katero je značilen tako ali drugače artikuliran dvom. Je gnoseološka usmeritev, ki jo karakterizira skeptični način mišljenja in je pomemben vidik kriticizma, kritičnega mišljenja. V glavnem se skepticizem pojavlja v zgodovini filozofije v dveh oblikah, kot absolutni in kot metodični skepticizem
»Življenja brez iskanja človeku ni vredno živeti.« (Platon)

Viri:
  • N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002
  • B. Kalin, Povijest filozofije, Zagreb, Školska knjiga, 1988
  • V. Sruk, Filozofsko izrazje in repitorij, Pomurska založba, 1980
  • M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990
  • G. Reale, Zgodovina natične filozofije I, Studia humanitatis, Ljubljana. 2002
Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Gnoseologija
http://en.wikipedia.org/wiki/Epistemology
http://plato.stanford.edu/entries/epistemology/

Re: FILOZOFIJA

Posted: 30.10.2010 21:31
by problemi
Image

Praktična filozofija

Etika

Etika ((gr. ἦθικα, izhaja iz besede: ἦθος, ēthos, ki pomeni nrav, značaj, način življenja) se ukvarja s tistimi načini obnašanja in delovanja, ki določajo življenjsko prakso človeka kot posameznika in družbenega bitja. V njej gre za proučevanje ciljev in smisla moralnih hotenj, za temeljna merila vrednotenja moralnih dejan, zlasti pa za vprašanja utemeljenosti in izvora morale. Predmet etike je izključno človekovo delovanje, človekova moralno relevantna dejavnost, to je tista, ki jo lahko ocenjujemo bodisi kot dobro, bodisi kot zlo. V etiki je pomemben razumski, racionalni vidik. Ker je tudi etika nekaj razumskega, dosežek uma, igra kot praktična filozofija določeno vlogo v oblikovanju vrednot. Etika je torej nauk o moralnem in skuša najti odgovore na vprašanje, kako naj deluje posameznik v odnosu do sebe, do svojega okolja in do soljudi. Etika je normativna disciplina. V normativnih disciplinah (etika, estetika, logika) je norma formulacija naloge, ki je izpeljana iz nekega kriterija vedenja (cilja, interesa, zapovedi) in kot taka predstavlja program oziroma proporcialno vedenje. V tem pomenu je norme mogoče deliti na avtonomne, tj. takšna pravila, ki jih subjekt postavlja glede na lastno ravnanje, in na heteronomne, tj. pravila vedenja, ki so izraz zahtev, ki jih drugi postavljajo subjektu.

Sreča kot cilj človekovega delovanja

Prvi znastveni etični sistem je Aristotelova Nikomahova etika. Za Aristotela je najvišji cilj vse človeške dejavnosti srečnost (evdaimonija; je srečnost ali dobrobit), ki jo vedno iščemo zaradi nje same in nikoli ne zaradi česa drugega. Aristotel ostro razlikuje med prizadevanjem po sreči in med golim izživljanjem občutij in ugodja, ki ga priporočajo Kirenaiki. Njihov najpomembnejšiu ppredstavnik Aristip definira kot najvišji princip ugodje (grška beseda hedone; hedonizem). To, kar trenutno občutimo, moramo stopnjevati, tako da dobi občutek, ki nam ga dajo čutila, intenzivnost ugodja. Za Aristipa je edina vrlina zmožnost uživanja. Aristotel opiše dva možna načina življenja, v katerih lahko najdemo ugodje:
  1. Najvišji model življenja je po Aristotelu teoretična eksistenca, ki raziskuje principe realnosti; znotraj tega da prednost dejavnosti motrenja ali kontemplaciji.
  2. Ker pa se teoretična eksistenca giblje v družbenem prostoru polisa (političnega življenja v splošnem pomenu), potrebuje orientacijo v praktičnem delovanju. Smoter razvijanja vrlin v človeku je, da človekovo ravnanje, ki ga določajo strasti in afekti, usmerja s pravilno vzgojo. Aristotel opredeljuje nravne vrline kot razumno sredino (mesotes) med "preveč" in "premalo". Pojem prave mere pa vendar ne velja za tista dejanja in strasti, ki se odmikajo od principa dobrega. Vendar se v praksi pokaže, da je sredino kot mero popolnosti izredno težko določiti.
Etični egoizem

Pojem etični egoizem obsega vse teorije, ki izhajajo iz tega, da ljudje po svoji naravi, zaradi svojega psihičnega ustroja, vedno delujejo iz sebičnosti: "Egoizem lahko pomeni, da zardai psihološke nujnosti vsi sledimo izključno lastni koristi /.../ lastna korist in blaginja sta edini stvari, ki ju lahko priznavamo kot dobri." (B. Russel)
Poglavitni spodbudi človekovega delovanja sta sebičnost in prizadevanje, da bi vladali drugim. "V človekovi naravi so trije poglavitni vzroki za spore: tekmovalnost, nezaupanje in slavohlepnost. (Hobbes).
Človeštvo je torej v svojem naravnem stanju, tj. v stanju, ko še niso razvite državne tvorbe, v nenehni vojni, v kateri je "vsak sovražnik vsem drugim", človek človeku volk (homo homini lupus).

J.J. Rousseau je v svoji Razpravi o izvoru in vzrokih neenakosti med ljudmi nasprotoval tej interpretaciji naravnega stanja kot "vojne vseh proti vsem". V njej je natančno prikazal svojo tezo, po kateri naj bi ljudje v neki domnevni "zlati dobi", ki ni poznala konkurenčnega boja, živeli kot krepostni "srečni divjaki". Šele s postopno konstitucijo lastnine je nastala usodna neenakost, tako značilna za moderne "civilizirane" družbe. "Civilizirana družba" s hipokrizijo in uglajenostjo prikriva dejansko neenakost in razredne razlike, njeno vodilno načelo je "l' amour propre" egoistično samoljubje.

Viri:
  • M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990
  • V. Sruk, Filozofsko izrazje in repitorij, Pomurska založba, 1980
Zunanje povezave:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Etika
http://en.wikipedia.org/wiki/Ethics

Re: FILOZOFIJA

Posted: 30.10.2010 22:06
by problemi
Praktična filozofija

Etika

Prvenstvo dolžnosti

Najpomembnejši Kantovi etični spisi (Temelni principi metafizike morale, Kritika praktičnega uma) so naperjeni proti evdaimonizmu, hedonizmu in etičnemu egoizmu. Kant ločuje med empiričnim jazom (konkretno čutno-telesnim bitjem) in inteligibilnim jazom (ta sledi principom uma). Medtem ko je empirični jaz podvržen čisti fakticiteti, pa jaz določa normativna instanca nravnega zakona, ki neprenehoma izraža neko "najstvo". Zahteve, ki izhajajo iz instance moralnega zakona (ti. imperativi), so večkrat v nasprotju z telesno-čutnimi zmožnostmi empiričnega jaza (njegovimi strastmi, nagoni, željami nagnjenji ...). Ker pa ima človek zaradi svojega umnega delovanja, ki ga dviguje nad žival (človek je "bitje katerega naravni smoter je um"), zmožnost, da si svoj značaj "ustvarja sam". Zmožnost, da si človek umne smotre svojega delovanja lahko postavlja sam, Kant imenuje volja; volja je zmožnost; "da si sebi ustrezno vnaprej postavljamo zakone našega delovanja". Če se ta volja vzpostavlja v razmerah čutnega sveta, govori Kant o heteronomiji (določenosti po drugem), ki implicira nesvobodo; volja je svobodna le takrat, ko se določa po umu samem (avtonomija). Ta določenost volje po umu pa terja delovanje, ki iz občutka dolžnosti sledi moralnemu zakonu. Kant prav evforično slavi pojem dolžnost.
Nravni zakon je pač obče veljaven; izraža imperativ, ki je neodvisen od subjektivnih nagnjenj. Edino forma nravnega zakona, ki jo določa um, lahko delovanje sploh določa. Dobra, moralna volja deluje iz spoštovanja zakona. Zdaj Kant formulira obči zakon, "temeljni zakon praktičnega uma", kategorični imperativ, po katerem se mora ravnati celokupno delovanje:
"Kategorični imperativ je torej en sam in edinstven: deluje samo po tistem pravilu, za katero bi hkrati hotel, da bi postalo obči zakon." (Kant)

Forme univerzalizacije

Kantovski etiki so očitali, da njen formalizem ni več praktičen in da je s tem, ko ne upošteva, da so vrednote in osebnostne skupine, na katere se nanaša, vsebinsko določene, omejena tudi njena izjavna moč. Moralne strogosti, ki jo zastopa, da ni moč realizirati v življenjski praksi, ki jo v velikem obsegu predstavlja prav preudarjanje o prednostih in pomanjkljivostih določenih vrednot.
Iz tega pa sledi nov način obravnavanja etičnih načel, ki izhajajo iz dosega veljavnosti vrednostnih etičnih izjav, V kolikšni meri je mogoče posplošiti etične stavke, torej priporočila, usmeritve in norme človekovega delovanja?

Angleški filozof morale John L. Mackie govori o štirih stopnjah univerzalizacije etičnih izjav. Na prvi stopnji abstrahiramo (odmislimo) individualne okoliščine neke izjave. Ni pomembno kdo je naslovnik neke norme, ker norma velja za vse podobne primere. načelo prve stopnje univerzalizacije bi bilo:
To, kar je prav zate, mora biti prav tudi zame. Najbolj znan primer univerzalizacije lastnega ravnanja je ti. "zlato pravilo", ki ga pozna veliko religij (tudi Nova zaveza) in etik: "To, kar zahtevaš od drugih, vedno stori tudi ti njim." In v negativni obliki: "Kar nočeš, da bi tebi naredili drugi, tega tudi ti ne delaj". S tem seveda še nismo zaključili možnosti, da to pravilo ne zaobseže celih skupin ljudi, ki do njega že v naprej "niso upravičeni". Zlato pravilo pa lahko zaostrimo in v določenih pogojih tudi razširimo na vse, kar je "človeško", npr. tako da ga dopolnimo z drugimi načeli univerzalizacije. Eno od teh dopolnil bi bilo, da se postavimo v vlogo drugega in se vprašamo, ali bi svoj način ravnanja sprejeli tudi s stališča tistega, ki ga naše ravnanje prizadeva. Tretja stopnja univerzalizacije bi morala upoštevati različnost nagnjenj in nasprotujoče si potrebe. Na koncu bi lahko prišli do neke kompromisne formulacije etičnih načel, seveda tako, da se pri tem ne odrečemo svojemu stališču in hkrati priznamo vrednostno perspektivo drugih ljudi.

Tipičen zasnutek etike, ki temelji na zamisli o univerzalizaciji etičnih norm, je izdelal John Rawls. Njegova temeljna zamisel je preprosta: pravila določene skupine so fair (ustrezna) toliko časa, dokler se vsak posameznik strinja s tem, da se jim podreja in priznava njihovo veljavnost, čeprav ne ve, kako bo sistem sprejel njegove osebnostne lastnosti. Vsaka prekoračitev skupinske norme hkrati povzroči, da se začnemo spraševati o pogojih medsebojne zavezanosti posameznikov ali skupin, in tako znova vzpostavi (fiktivni) začetni družbeni odnos med pogodbenimi partnerji, ki med seboj sklenejo.

Viri:
  • M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990

Re: FILOZOFIJA

Posted: 31.10.2010 1:46
by problemi
Praktična filozofija

Etika

Jezik etike

Etična vprašanja so vprašanja o pravilnosti, primernosti in vrednosti dejanja. Ljudje skušajo pri ocenjevanju dejanj in odločitev doseči soglasje. Potrjevanje različnosti je torej hkrati tudi iskanje konsenza. Seveda pri tem nastajajo težave, saj ni nujno, da je to, kar je za dva človeka sporazumno pravilno, tudi že "dokončna resnica". ("Je resnica sploh stvar soglasja?" oziroma "Ali lahko dosežemo resnico s soglasjem?"). Teorija resnice, ki pravi, da je resnica odvisna od sporazuma med več različnimi interesenti, se imenuje konsenza teorija resnice. Filozof družbe Jurgen Habermas je pokazal, da konsenza teorija resnice, ki je za etična vprašanja zelo pomembna, še zdaleč ne pomeni poljubnosti argumentiranja:

"Konsenza teorija resnice zahteva, da že v temelju nenasilno prisilo boljšega argumenta pojasnjujemo s pomočjo formalnih lastnosti diskurza in ne s tistim, kar utemeljuje (vzpostavlja) argumentacijsko verigo (zvezo), na primer kot logična konsistentnost stavkov, ali pa s tistim, kar v argumentacijo hkrati prihaja od zunaj, na primer evidentnost čutnega izkustva. O rezultatu diskurza ne more odločati niti zgolj empirična niti zgolj logična nujnost, temveč le "sila boljšega argumenta". To silo bomo imenovali racionalna motivacija."

Habermas imenuje to logiko diskurza pragmatična logika: "Pragmatična logika raziskuje formalne lastnosti argumentacijskih verig." Habermas izhaja iz tega, da na argumentacijsko verigo ne smemo gledati kot na zaporedje stavkov, temveč kot enotnost govornih dejanj. Tu se sklicuje na teorijo govornih dejanja (Austin in Searle), po kateri je osnovna enota komunikacije govorno dejanje. Pri komunikacijski skupnosti torej ne gre le za tematiko (o čem se govori), temveč tudi za intersubjektivnost (kako se o tem govori). Habermas potem opozarja na to, da "ima argument moč za dosego konsenza le, če uporabljamo za argumentativno utemeljevanje adekvaten jezik." V vsakokratnem jezikovnem sistemu so osnovni pojmi, s katerimi bomo opisovali različne fenomene, vedno že določeni. Z izbiro jezikovnega sistema fenomen, ki ga bomo razlagali ali opravičevali, vedno že uvrstimo v dolčeno predmetno območje. O tem, s katero vrsto vzrokov, motivov in utemeljitev ter s katerimi razredi zakonov ali norm lahko povežemo fenomen, ki ga bomo opisovali, odločajo osnovni predikati jezikovnega sistema, ki ga za to uporabimo. Prav iz dejstva, da njegova struktura upravičuje njegov prehod iz forme trditev v formo zakona, pa argument črpa silo, ki ustvarja konsenz. Za območje etičnih norm lahko tak potek pojasnimo s pomočjo premostitvenega načela indukcije (za utemeljitev izjav, ki imajo obliko zakona) in načelo posploševanja (načela univerzalizacije). Tako na primer normo upravičujejo posledice, ki sledijo aktu izpolnjevanja te norme.

Konsenza teorija o pravilnosti praktičnega diskurza terja, da se praktična vprašanja razjasnjujejo samo s konsenzom vseh tistih, ki so v njem udeleženi oziroma, ki jih ta vprašanja potencialno prizadevajo. Prav v tem pa je načelo univerzalizacije: da se partikularni interesi lahko medsebojno povezujejo v kompromisu in se prav zaradi tega lahko tudi oddaljujejo od splošno sprejetih norm.
Primernost etičnega jezika določa razvojna stopnja družbe: primeren je tisti jezik, ki osebam in družbenim skupinam v danih razmerah omogoča realno interpretacijo njihovih partikularnih interesov, seveda pa predvsem skupnih potreb, tj. potreb, pri katerih lahko pride do konsenza (ta trditev zajema tudi pogoj, da je družbena skupina zmožna dojeti razliko med konsenzom in kompromisom, da je zmožna ugledati meje svoje jezikovne sposobnosti in da lahko govori o svojem lastnem jeziku, da je torej zmožna "metakomunikacije").
Te tri razvojne stopnje se spet pojavljajo znotraj diskurza kot njegovi napredujoči koraki, v katerih udeleženci postopno vse bolj jasno vidijo interese, ki usmerjajo njihovo spoznanje, prav tako pa se tudi vse bolj širijo meje njihovega jezika. Podobno kot v teoretskem diskurzu, v katerem vse bolj narašča gotovost napredujočega spoznanja, se mora v praktičnem diskurzu vse bolj stopnjevati samogotovost delujočega subjekta.
Refleksivna forma komunikativnega delovanja mora postaviti pod vprašaj konvencionalne moralne norme in preskusiti njihovo veljavnost, zato da bi lahko omogočila oblikovanje "postkonvencionalne" moralne zavesti. Postkonvencionalna moralna zavest naj bi vodila do novega razumevanja normativnih zahtev (po veljavnosti).

Zato, da bi bilo možno svobodno prehajanje med različnimi diskurzivnimi ravninami, moramo predpostaviti "idealno govorno situacijo". To je govorna situacija, v kateri nihče od udeležencev ne more določati drugemu, kako in o čem bo govoril, oziroma ali bo sploh lahko govoril. Vsi potencialni udeleženci morajo v razpravi imeti enake možnosti izvrševanja komunikacijskih govornih dejanj, tako da vedno lahko odprejo nove diskurze in pogovor z dialektiko vprašanj in odgovorov ženejo naprej. Vsi udeleženci morajo imeti enake možnosti za postavljanje trditev, priporočil, pojasnil, argumentov itn. in hkrati tudi možnost, da njihovo veljavnost problematizirajo, jih utemeljujejo ali pa spodbijajo, tako da v pogovoru ne moremo nobenega vnaprejšnjega mnenja razglasiti za tabu. Komunikacija torej ni le "govorjenje" o poljubnih smiselnih sklopih, temveč predvsem medsebojno in skupno delovanje ljudi, med katerimi nihče noče nasilno določevati pravil govora drugega. Navsezadnje so lahko pripuščeni k diskurzu le tisti govorci, ki imajo kot delujoči subjekti enake možnosti za izražanje svojih nazorov, občutij in nagnjenj, enake možnosti za postavljanje ukazov in nasprotovanje ukazom drugih, enake možnosti za postavljanje dovoljenj in prepovedi.

Univerzalistično zastavljena teorija o komunkaciji brez diskurza gospostva operira s predpostavko, ki je ta teorija sama ne utemeljuje: to je predpostavka o metadiskurzu (nadrejenem diskurzu o diskurzih, ki sestavljajo komunikacijo). Kot paradigmo ali ciljni model komunikacije postavlja "diskurz racionalnosti" (zaprt sistem, ki jih usmerja zgolj razum), diskurz, ki bo poenotil različne jezikovne igre.

Francoski filozof Jean-Francois Lyotard meni, da je ta "zaprti sistem" zaradi razvoja različnih tehnologij že "prebit", raznovrstna informacijska mašinerija je razbila iluzijo pogovora "na isti ravni", pogovora, ki ga ne obvladuje načelo gospostva:

"V znanosti nimamo nobenega splošnega metajezika, v katerega bi lahko prevedli in v njem ovrednotili vse druge jezike. Prav to dejstvo onemogoča identificiranje s sistemom in navsezadnje tudi sistemski teror. Razcep med tistimi, ki odločajo o stvareh, in tistimi, ki jih izvršujejo, kolikor tak razcep v skupnosti znanstvenikov sploh obstaja - in v resnici obstaja- je razcep znotraj družbenoekonomskega sistema, ne pa znotraj znanstvene pragmatike. Ta razcep je ena največjih ovir za razvoj novih vednosti."

Viri:
  • M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990

Re: FILOZOFIJA

Posted: 31.10.2010 3:39
by problemi
Praktična filozofija

Etika

Nemoč etike kot posledica postmoderne vednosti?

Lyotard opozarja na popolnoma spremenjeni položaj znanosti. Znastvena vednost postmoderne (posindistrijske) družbe, kot na primer informatika in kibernetika, temelji na enotnem "strojnem jeziku digitalnega koda", ki ukinja sleherno dvoumnost (ambivalentnost) in večpomenskost (polivalentnost):

"V tej splošni transformaciji seveda tudi narava vednosti ni ostala nespremenjena. Vednost se lahko pretaka po novih kanalih, oziroma sploh lahko vstopa vanje, le če spoznanje lahko prevedemo v informacijske količine. Zato lahko postavimo napoved, da bodo v prihodnosti vse zdajšnje oziroma zgodovinsko tradirane vednosti, ki niso prevedljive na ta način, preprosto zanemarili, usmerjenost novih raziskovanja pa se bo podrejala pogoju predvidljivosti v strojni jezik."

Ta opredelitev za enopomenski kod pa pomeni "vse večje povnanjenje (nove) vednosti v nasprotju z "vednostjo" v starem pomenu besede, povnanjenje, ki se kaže na katerikoli točki spoznavnega procesa." "Staro načelo, po katerem je pridobivanje vednosti nerazdružljivo povezano z vzgojo duha in celo same osebnosti, vse bolj zastareva."

Vednost je zapadla zakonu ponudbe in povpraševanja:

"Vednost je in bo ustvrjena za prodajo; da bi se uvrednotila, jo konzumiramo in jo bomo konzumirali v produkciji novega znanja: v obeh primerih zaradi menjave. Vednost neha biti svoj lastni smoter, zgubila je svojo "uporabno vrednost."

S tem postane vednost ena od temeljnih produktivnih sil, mogoče "najpomembnejše orožje v konkurenčnem boju za svetovno prevlado."


Problem odgovornosti znanosti in tehnike

Ta radikalna preobrazba vednosti v golo sredstvo širjenja strateške moči prinaša tudi nove etične vidike:
  • Tehnika obdelave podatkov
  • Postopno uničenje okolja
  • Genska tehnologija
  • Klonska tehnika

Tehnokratski megastroj

"Tehnokracija kot tehnično organizirano gospodarstvo, kot dominacija stanja stvari in kot vladavina aparata v kateri vse družbene pojave in procese totalno določa horizont optimalnega učinka in funkcioniranja, v kateri zamenjuje politične odločitve funkcionalna industrijska superstruktura, ki jo sestavljajo tehnika, gospodarstvo in uporabne znanosti." (Gehlen)

Po mnenju predstavnikov "kritične teorije družbe" (Horkheimer, Adorno, Marcuse) je radikalna redukcija človekovega delovanja na njegovo čisto funkcionalni vidik posledica pragmatične določitve uma kot "smotrno racionalnega delovanja", ki ga vodi načelo učinkovitosti.

"Um je popolnoma vpet v družbeni proces, edini kriterij je zdaj njegova operativna vrednost, njegova vloga v procesu obvladovanja narave in človeka." (Horkheimer)

Redukcija uma v instrument kar se da popolne operacionalizacije je izraz tiste družbene usmeritve, ki jo reprezentira nadgradnja baze poznokapitalističnega gospodarskega sistema. Za pragmatično usmerjeno ideologijo industrijske družbe je še posebno pomembno, da znanstveno-teoretično mišljenje lahko določa po kriterijih produktivnosti:

"Pojem je postal golo sredstvo, s katerim si prihranimo delo, popolnoma racionaliziran mišljenju ne daje več nobenega odpora. Kot da bi se tudi samo mišljenje, podrejeno natančno zarisanemu načrtu, zreduciralo na raven industrijskega procesa - skratka, kot da bi tudi iz njega naredili trden sestavni del produkcije." (Horkheimer)

Nenehna tekma za povečanje produktivnosti prav gotovo odločilno vpliva na družbeno in individualno življenje:

"V tej tekmi se zrcali pritisk gospodarskega sistema, ki nam ne dovoljuje, da bi se od njega oddahnili ali pa mu ubežali /.../ Množica subjektov mora biti premišljeno usklajena: subjekt mora uporabiti tako rekoč vse svoje nergije, da bi, tako kot to zahteva pragmatična definicija, lahko vstopil v tok stvari in mu tako pripadel tudi sam." (Horkheimer)
"Celotno območje zasebnega se je utopilo v nenavadni poslovnosti, ki ima vse poteze komercialnega, ne da bi pri tem imelo s čim trgovati." (Adorno)

Organiziranje gospodarskega sistema podreja tudi medčloveške odnose odnosu sredstvo-cilj; zmožnost spontanega navezovanja stikov se vse bolj zgublja, človekovo ravnanje dobiva značaj nečesa preračunljivega:

"Vsi tisti, ki so prestrašeni, vse od brezposelnežev pa do prominentnih osebnosti /.../, mislijo, da se eksekutivi, ki se danes predstavlja kot nekaj absolutno navzočega, lahko ponujajo le s tem, da se vživijo vanjo, da pokažejo svojo prizadevnost, voljnost, zvijačnost in zahrbtnost, svoje trgovske sposobnosti. Kmalu ne bo več odnosa, ki ne bi bil hkrati sredstvo za vzpostavitev drugih odnosov, nobenega vzgiba, ki ne bi bil že vnaprej cenzuriran, pa čeprav se nič ne razlikuje od tistega, kar je vsem v celoti po godu. (Adorno)

Ljudi se zdaj - analogno kot blaga - obravnava kot objekt:

"Ljudje se prepoznavajo v svojih blagih, svojo dušo nahajajo v avtomobilu, glasbenem stolpu, kuhinjskih pripomočkih" (Marcuse)

Individuum ta proces, ki ga označujemo kot postvarenje, po pravilu sprejema kot normativno dejanskost. Pritrjevanje "čisti formi hlapčevstva: da eksistiraš kot reč in pri tem ne občutiš svoje rečevnosti" (Marcuse), lahko opišemo kot proces "vsesplošne menjave in zamenjave" (Marx); Adorno pa govori o "univerzalnem sistemu slepil", ki je konstituiral zavest poznokapitalistične družbe.

Viri:
  • M. Fürst, N. Halmer, Filozofija, Ljubljana, DZS, 1990