pomen metafizike za znanost

[problemi]

Smisel iščemo predvsem takrat, ko nismo zadovoljni. Na primer tisti, ki ni zadovoljen s svojim življenjem, v takem življenju več ne vidi smisla. Zato je lahko iskanje smisla tudi življenjskega pomena.

Sicer ti je že kren odgovoril, pa vseeno, ali res misliš, da zadovoljni ne iščejo smisla. Človek vedno "usmisluje", evo recimo, zadovoljni v takem (svojem) življenju vidi veliko smisla. Toliko, da bo marsikaj storil, da to, kar je "usmislil" ohrani čim daljši čas. Človek, ki ni zadovoljen s svojim življenjem, ne rabi razmišljat o tem , ali še vidi ali ne vidi smisel v takem življenju, bolje je, če se vpraša: "Zakaj nisem zadovoljen s svojim življenjem?"* in "Ali je morda komu smiselno, da sem jaz nezadovoljen s svojim življenjem?" Ja, iskanje smisla ali "usmisljevanje" je življenskega pomena. Kako pa bi ljudje drugače "fural", to pač kar "furamo".

*sledi, logični: "Kaj lahko storim?" Moje mnenje je, da veliko.

[derik]

Danes morda smisla res ne potrebuje, pa tudi iskanje smisla je včasih res brezplodno početje. Ampak to še ne pomeni, da nas smisel kot tak ne doletava brez naše odločitve o tem ali ga sprejemamo, ali si ga želimo, ali pa tudi če nimamo nobenega namena biti z njim v stiku. Če nemo opazujemo naravo, ptice in modro nebo, je že v tem golem početju organiziran nek smisel. Modro nebo vidimo z očesom, ptice slišimo z ušesi in naravo doživljamo prek vseh čutil z možgani vred. Smisel ni le abstraktni produkt višjih kognitivnih sposobnosti, ampak se daje kar takoj, že skozi "primitivni" senzorični aparat. Ni le abstrakcija strukturirana in osmišljena, ampak tudi čutnost sama je urejena v vzorce in kalupe. Senzorični danes ni nič bolj smiseln kot abstraktni jutri.
Ali pa morda takole: abstraktni jutri ni nič manj smiseln kot senzorični danes. Nič takega mu ne spolzi iz rok.

Ko intelekt poseže v dogajanje, razcepi trenutek sedanjosti na preteklost in prihodnost ter razcepi realnost na subjekt in objekt. Tudi taka procesirana realnost je seveda še vedno realnost, kaj drugega pa naj bi bila. Vendar pa ta beg iz trenutka sedanjosti v intelektualno abstrakcijo ni vedno nujen, človek lahko tudi lebdi in surfa na valu trenutka. A če je zasvojen z intelektualiziranjem, potem nujno živi le v preteklosti in prihodnosti, sedanjost pa se mu izmika.

[kren]

Ko intelekt poseže v dogajanje, razcepi trenutek sedanjosti na preteklost in prihodnost ter razcepi realnost na subjekt in objekt.

To razumem, ampak ali se ti ne zdi, da je tudi sedanjost razcepljena v kalupe občutkov, ki jih senzorični aparat posreduje? Morda to res ni razcep na preteklost in prihodnost, ampak še vedno je razcep, ki zaključeno celoto biti odtegne človeku.

[problemi]

Ko intelekt poseže v dogajanje, razcepi trenutek sedanjosti na preteklost in prihodnost ter razcepi realnost na subjekt in objekt.

Derik, ali si lahko malo natančnješi glede "trenutka sedanjosti" in pa kaj se zgodi, ko intelekt ne poseže v dogajanje, kaj je po tem z vsem tistim zgoraj naštetim trenutek/sedanjost/preteklost/prihodnost/subjekt/objekt. Zgine?

Tudi taka procesirana realnost je seveda še vedno realnost, kaj drugega pa naj bi bila.

Moje mnenje je, da je vsa realnost procesirana, tudi tisto na kar ti ciljaš, če te prav razumem, je procesirano.

Vendar pa ta beg iz trenutka sedanjosti v intelektualno abstrakcijo ni vedno nujen, človek lahko tudi lebdi in surfa na valu trenutka. A če je zasvojen z intelektualiziranjem, potem nujno živi le v preteklosti in prihodnosti, sedanjost pa se mu izmika.

Ali je to, da se sedanjost nekomu izmika, za tega nek "hendikep", ali kako naj razumem "zasvojenost z intelektualiziranjem", ki nekoga nujno "pahne" v blodnjak preteklosti in prihodnosti, naspram nekomu, ki ni zasvojen in se mu sedanjost ne izmika. Kaj pravzaprav želiš povedati s tem? Ali ni tudi Tubit (Heidegger) "intelektualizirano zavedanje sedanjosti", torej vendarle "zavedanje sedanjosti"?

[Roberto11.]

Sicer ti je že kren odgovoril, pa vseeno, ali res misliš, da zadovoljni ne iščejo smisla. Človek vedno "usmisluje", evo recimo, zadovoljni v takem (svojem) življenju vidi veliko smisla.

Seveda ga vidi. Saj ravno o tem pišem...Če je zadovoljen, ga vidi in če ga vidi, ga ne rabi iskati.

Kje je smisel, se sprašuje tisti, ki ni zadovoljen. Zato ga išče in tako poskuša z neko umsko razlago zadovoljiti sebe. S svojo navidezno resničnostjo v smojem umu izdela smisel, da lahko prenaša svoje nezadovoljstvo.
Ko si v stanju sreče ali ljubezni, si s tem že dosegel smisel, zato ga ne rabiš iskati.

[Roberto11.]

Ali ni tudi Tubit (Heidegger) "intelektualizirano zavedanje sedanjosti", torej vendarle "zavedanje sedanjosti"?

Zavedanje sedanjosti je odvisno od tega, kje je tvoja pozornost. Obstajajo ljudje, ki so zelo navezani na lastna prepričanja in ne glede na okoliščine vedno delujejo na bolj ali manj enak način.
Seveda pa je realnost vedno drugačna in tisti, ki se zaveda sedanjosti, je tudi s pozornostjo v tem času. Ni mu pomembno neko prepričanje ali navada, ampak v vsakem trenutku premisli in se poskuša zavedati čimveč podrobnosti trenutnega stanja in kaj bi bilo bolje narediti, da bo dosegel željen cilj.

[derik]

Ko intelekt poseže v dogajanje, razcepi trenutek sedanjosti na preteklost in prihodnost ter razcepi realnost na subjekt in objekt.

To razumem, ampak ali se ti ne zdi, da je tudi sedanjost razcepljena v kalupe občutkov, ki jih senzorični aparat posreduje? Morda to res ni razcep na preteklost in prihodnost, ampak še vedno je razcep, ki zaključeno celoto biti odtegne človeku.

Pogojno bi se sicer strinjal: če senzorni aparat analiziramo, potem je jasno, da pogojuje zaznavanje. Kar koli zaznamo, je že človeško obarvano in ni nujno enako, kot zaznavajo druga bitja.

Vendar pa analiza ni primerno orodje, saj že predpostavlja razcepljenost, predpostavlja da je nekaj "zunaj", da smo mi "znotraj" in da imamo samo popačeno sliko, ki je odvisna od senzorjev.

[derik]

Ko intelekt poseže v dogajanje, razcepi trenutek sedanjosti na preteklost in prihodnost ter razcepi realnost na subjekt in objekt.

Derik, ali si lahko malo natančnješi glede "trenutka sedanjosti" in pa kaj se zgodi, ko intelekt ne poseže v dogajanje, kaj je po tem z vsem tistim zgoraj naštetim trenutek/sedanjost/preteklost/prihodnost/subjekt/objekt. Zgine?

Ne da zgine, ampak se sploh ne pojavi.

Vendar pa ta beg iz trenutka sedanjosti v intelektualno abstrakcijo ni vedno nujen, človek lahko tudi lebdi in surfa na valu trenutka. A če je zasvojen z intelektualiziranjem, potem nujno živi le v preteklosti in prihodnosti, sedanjost pa se mu izmika.

Ali je to, da se sedanjost nekomu izmika, za tega nek "hendikep", ali kako naj razumem "zasvojenost z intelektualiziranjem", ki nekoga nujno "pahne" v blodnjak preteklosti in prihodnosti, naspram nekomu, ki ni zasvojen in se mu sedanjost ne izmika. Kaj pravzaprav želiš povedati s tem? Ali ni tudi Tubit (Heidegger) "intelektualizirano zavedanje sedanjosti", torej vendarle "zavedanje sedanjosti"?

Hendikep je samo tedaj, če oseba ne zmore biti brez intelektualizacije, če v produkte intelektualizacije sveto verjame kot v edino možno resnico. Če pa se zaveda, da gre samo za način gledanja, potem intelektualizacija seveda ni noben hendikep, prav nasprotno, lahko je zelo koristna.

Heideggerja pa rajši ne bi niti poskušal komentirati.

[problemi]

Ne da zgine, ampak se sploh ne pojavi.

Ali tu govoriš o predimiginarnem obdobju oblikovanja subjekta oziroma ali mi lahko podaš skozi nek primer kako si to predstavljaš, da se naslednje: trenutek/sedanjost/preteklost/prihodnost/subjekt/objekt, sploh ne pojavi?

Hendikep je samo tedaj, če oseba ne zmore biti brez intelektualizacije, če v produkte intelektualizacije sveto verjame kot v edino možno resnico. Če pa se zaveda, da gre samo za način gledanja, potem intelektualizacija seveda ni noben hendikep, prav nasprotno, lahko je zelo koristna.

Glede svetega verjetja v "edino možno resnico" - kaj sploh naj bi to bilo? - se strinjam, človek mora biti odprt za različne poglede, seveda tiste, kateri imajo vsaj kakšno osnovo za resno obravnavo. Kljub temu, pa bi vseeno rad slišal zakaj bi bil "hendikep" "če oseba ne zmore biti brez intelektualizacije".

[derik]

Ne da zgine, ampak se sploh ne pojavi.

Ali tu govoriš o predimiginarnem obdobju oblikovanja subjekta

Ne, a lahko da je do neke mere analogno. Se pa jaz tistega obdobja ne spomninjam več, tako da ne bi mogel primerjati.

oziroma ali mi lahko podaš skozi nek primer kako si to predstavljaš, da se naslednje: trenutek/sedanjost/preteklost/prihodnost/subjekt/objekt, sploh ne pojavi?

Tega si ne da predstavljati, lahko le doživljaš.

Hendikep je samo tedaj, če oseba ne zmore biti brez intelektualizacije, če v produkte intelektualizacije sveto verjame kot v edino možno resnico. Če pa se zaveda, da gre samo za način gledanja, potem intelektualizacija seveda ni noben hendikep, prav nasprotno, lahko je zelo koristna.

Glede svetega verjetja v "edino možno resnico" - kaj sploh naj bi to bilo? - se strinjam, človek mora biti odprt za različne poglede, seveda tiste, kateri imajo vsaj kakšno osnovo za resno obravnavo. Kljub temu, pa bi vseeno rad slišal zakaj bi bil "hendikep" "če oseba ne zmore biti brez intelektualizacije".

Hendikep je neka omejitev sposobnosti in tukaj si omejen na koncepte in svet logike.

[problemi]

Tega si ne da predstavljati, lahko le doživljaš.

Doživljanje je čisto v redu. Tudi sam doživljam. Tudi predstavljam si. Kaj reči o doživljanju? Nič, doživljajmo ga.

Glede "hendikepa": Ne vem zakaj berem ta tvoj stavek, kot da bi bilo "biti omejen na koncepte in svet logike", nekaj "slabega"?

[derik]

Doživljanje je čisto v redu. Tudi sam doživljam. Tudi predstavljam si. Kaj reči o doživljanju? Nič, doživljajmo ga.

Stvar ni tako preprosta, ker ne šteje že katerokoli doživljanje. Kadar doživljaš skozi očala konceptov, to ne šteje. Recimo, če doživljaš s stališča določene vloge, recimo očeta, profesorja ali pa neke vloge na forumu, je to pogojeno z razcepom na jaz/drugi, notranjost/zunanjost, preteklost/prihodnost itd.

Glede "hendikepa": Ne vem zakaj berem ta tvoj stavek, kot da bi bilo "biti omejen na koncepte in svet logike", nekaj "slabega"?

Ali je omejenost (doživljanja, pogleda na svet ipd) nekaj slabega, o tem bi se dalo na široko razpravljati. V splošnem velja, da je tesna navezanost na koncepte vzrok osebnega in družbenega trpljenja in konfliktov.

[problemi]

Stvar ni tako preprosta, ker ne šteje že katerokoli doživljanje. Kadar doživljaš skozi očala konceptov, to ne šteje.

Torej vendarle obstaja neka "referenca" na podlagi katere lahko ugotoviš, kaj šteje in kaj ne. Ali ni ta "referenca" že nek koncept.

Ali je omejenost (doživljanja, pogleda na svet ipd) nekaj slabega, o tem bi se dalo na široko razpravljati. V splošnem velja, da je tesna navezanost na koncepte vzrok osebnega in družbenega trpljenja in konfliktov.

Dober si derik, ni kaj, praviš "v splošnem velja". Nisem zasledil, da je to "splošno veljavno".

[silvester1234]

Če se še jaz malo oglasim. Metafizika in znanost. Menim, da je tu precej pomemben odnos med njima. Znanost pogosto zavrača
metafizične ideje, kot nesprejemljive. Nikoli, ali pa ne prav pogosto jih ne preverja, ali pa upošteva vsaj smer razmišljanja.
Govorili ste o omejevanju širine gledanja. Seveda znanost se omejuje zgolj na priznana, dokumentirana in preverjena spoznanja.
Iz te ziheraške pozicije gleda naprej in gradi nova spoznanja. Kot reka za katero izkopljejo jarek in jo usmerijo. ne pustijo je,
da poplavi ravnico in jo naredi plodno. Nekako tako je znanost brez metafizike je reka, ki teče po betonski strugi. Menim sicer,
da metafizika sicer ni tako egzaktno znanstvena je pa lahko pomoč pri novih načinih gledanja in reševanja znanstvenih problemov.
Še posebaj takrat, ko znanost pri svojih razlagah zaide v slepo ulico.

[agata]

Znanost je metafizika.