derik napisal/-a:Jaz ne verjamem v dolgoročno preživetje bitij, ki delujejo namensko, zato ker so v svoji osnovi destruktivna. Delujejo namreč egoistično in utopično. Evolucija ne deluje namensko, zato lahko uspeva kot celota. Posamezna bitja so soodvisna in jim dejansko ne gre za nadvlado (čeprav si jo tako nekateri populistično predstavljajo).
Človek lahko deluje namensko in to tudi na veliko počne, čeprav stara modrost uči, da to ni pametno. Kdaj in kako se je ta namenskost delovanja pojavila, nihče ne ve, je pravzaprav velika skrivnost. Znanost si pred njo zakriva oči. Po eni strani ne verjame, da bi pri nastajanju sveta imela namenskost kakršno koli vlogo, po drugi pa sama močno namensko deluje in je na to celo ponosna.
Ne vem, ce sem dobro razumel, kar si napisal...a vseeno bom pokomentiral.
Pomembno je ugotoviti, kaj organizmom doloca izbor opcij delovanja in kaj to pomeni za njihov razvoj.
Noben organizem ni po defaultu destruktiven, niti ljudje nismo. Kar nas konkretno matra je razkol med zmoznostjo vpliva na fizicni svet ter informiranostjo o samem fizicnem svetu. Po domace, premalo ozavescamo lastna dejanja, kar nakazuje, da funkcioniramo pretezno iz neozavescenih vzgibov. To se tice predvsem druzbene soodvisnosti.
Prav ta (so)odvisnost povzroca najvec "destrukcije", ker se nima vzpostavljenih dovolj informacijskih tokov.
In ta nastajajoci inforganizem je naslednji cilj, ce zelimo ljudje obstati v igri zivljenja.
Ce bo to pomenilo naso spremembo, super. Sem za. Ce bomo kljub temu primorani izumreti, tudi...da le kaj za sabo pustimo.
Znanost si prav nic ne zatiska oci. Znanost odkriva pravila igre, temelje za vsak obstoj in razvoj.
Navezanost nam jih zatiska. Rekurzivnost misljenja/navade.
...a to je ze druga debata...
