Strukturalizem

[problemi]

V določenem momentu naše debate sem prišel do zaključka, da moram sam preveriti, glede na temo in potek debate, ali sploh vem o čemu govorim. Če govorim o nekih pojmih, spoznavah ... oziroma skušam svoje sklepe argumentirati, moram nujno prevertiti ali nam pojmi označujejo (jih razumemo) isto.

Seveda nimam nič proti debatam, o katerih govori agata, če sem jo prav razumel (" ... zakaj bi želela nekaj povedati o življenju, ki ga živimo."). Se jih tudi sam udeležujem.

Derik težko bi se strinjal, da je temu: "A pri znanstveno usmerjenih ljudeh lastna izkušnja ni cenjena.", res tako. Mislim, da tudi znastveno usmerjeni ljudje cenijo lastno iskušnjo.

Naslednje pa mislim, da sploh ni res oziroma se mi ne zdi argument s katerim bi se lahko strinjal. Jaz mislim, da ni res , da ko fizik ali nek drug naravoslovec gleda atletiko v temu ne vidi nekaj drugega kot samo "hitrost, srčni pulz, metabolizem, energetski izkoristek, dosežke, rekorde, dinamiko treninga in podobno.". To je isto kot bi rekel, da ti ljudje tudi , ko seksajo, pri tem razmišljajo o dinamiki, Newtonu, srčnem utripu itd.

Derik: "Pri fiziki bi me recimo zanimalo, koliko tega je neposredna izkušnja brez instrumentov, kot teža, temperatura, svetloba ipd. Kvantni fiziki so poudarjali, da je v končni fazi vse treba opisati v razumljivem jeziku klasične fizike. Kaj vse pa se da opisati z jezikom čutov?"

Mene pa to pri fiziki popolnoma nič ne zanima. Za kaj takega se raje pozanimam na drugih področjih. Jaz nisem za to, da kateri koli diskurz vrši "hegemonijo" nad ostalimi. Fizika je čisto OK. Ni pa edina OK!

[agata]

Seveda nismo padli z neba(ali pa tudi) in pridružujem se mnenju, da je Zgodovina edina učiteljica, ampak če je dobra jo morajo učenci preseči, ne pa le premlevati kaj je mislil ta ko je rekel to itn, Želim si presekati krog, kjer so teorije namenjene le še snobom. Literarna teorija vendar sodi v salone, poslušajo pa jo lepe duše. Jaz grem torej drzno onkraj paradigem in ali je to znanstveno ali ne, me ne zanima več. Samo dokazovanje kaj je bolj znanstveno je deplasirano,
saj vemo, da je znanstveno danes tisto kar je požegnano in ima avreolo svetosti, ki jo podeljujejo sodobni svetniki.
A to ne pomeni da moramo utihniti, ravno nasprotno, spregovoriti moramo, saj je glas naša svoboda. Teorije o katerih je govora se nanašajo le še same nase in me puščajo razočarano. Tako kot Žižek, ki začne tako vehementno, konec je pa sama žalost.

[derik]

Jaz znanstvene teorije vidim samo kot podaljšek (razširitev) običajnega izkustva. Do vseh stvari ne moremo priti z našimi čuti, lahko pa pridemo do njih (ne do vseh) prek racionalnega sklepanja. Saj ratio je tudi čista danost, kot temu praviš. Pri izrazu čista danost me sicer moti, da napeljuje na nek primarni, prvinski oz. naravni 'svet' v katerem naj bi bil človek svoboden in v sozvočju s samim seboj. Ampak jaz v obstoj takega sveta ne verjamem oz. če že kaj: tudi ratio je njegov del, saj je ravno tako dan človeku kot druge reči.

Ratio, gledan sam zase, ima sposobnost neskončnega samozapletanja. Kot da bi človek vsake toliko za trenutek (ali pa tudi dalj) zastal, poiskal racionalno razlago, s katero je lahko zadovoljen in šele potem spet lahko nadaljeval svojo pot. A ta občutek, da se je ratio res dokopal do kakšne "stvari", je lahko varljiv. Običajno gre razmišljanje le tako daleč, da se najde zadovoljiva razlaga, ali pa preprosto zmanjka časa in motivacije. Ratio se utrudi in ti končno da mir.

Naslednje pa mislim, da sploh ni res oziroma se mi ne zdi argument s katerim bi se lahko strinjal. Jaz mislim, da ni res , da ko fizik ali nek drug naravoslovec gleda atletiko v temu ne vidi nekaj drugega kot samo "hitrost, srčni pulz, metabolizem, energetski izkoristek, dosežke, rekorde, dinamiko treninga in podobno.". To je isto kot bi rekel, da ti ljudje tudi , ko seksajo, pri tem razmišljajo o dinamiki, Newtonu, srčnem utripu itd.

No, jaz tega sploh nisem rekel. Pravim, da sta dva načina gledanja, ne pa, da naravoslovec vedno gleda na določen način. Moja pripomba, da pri znanstveno usmerjenih ljudeh lastna izkušnja ni cenjena, ker velja za pristransko in nepreverljivo, se nanaša na teorije. Razen tega pa pri gledanju teka sploh ne moreš teka neposredno doživljati, lahko ga le podoživljaš.

[mriz]

Malce mi že preseda braniti določeno filozofsko tradicijo pred nekimi oznakami, da je mistična oziroma da so ti misleci oziroma filozofi mistiki, pa ne zato, ker bi mislil, da je mistika nekaj obskurnega, ampak ravno zato ker to ni in ker ni primerno stvari mešati kar "počez", kakor se komu zljubi.

Ni panike - lahko redefiniraš, kajti očitno jo to ekskluzivna pravica tvojih priljubljenih filozofov.

[derik]

Jaz pa ravno v tem obsegu vidim prednost strukturalizma(*) - da je dal ontološko razlago našega sveta.

A se ti ne zdi, da čim greš nekaj razlagat, se nujno omejiš in se ti nekaj bistvenega izmuzne.

Ne vem na kaj misliš, na občutke, doživljanje, izkustvo? To je tako kot če imaš 2 poti: po katerikoli greš (ali razlaga ali izkustvo) si drugo zgrešil.

(zgornje sem pobral v temi Čas ne obstaja)

Če se lahko povrnem na staro temo o jeziku in čisti danosti, sem naletel na tale Žižkov tekst iz The Puppet and the Dwarf, kjer pravi o Simbolnem in Realnem v prostem prevodu takole:

"Ni tako, da bi z besedami označevali predmete in bi potem ostalo nekaj, česar se ne da poimenovati . . . Ta neizrekljivost se namreč pojavi šele prav zaradi jezika . . . Realnost imamo pred očmi še pred jezikom . . . in kar jezik doseže je ravno nasprotno od poimenovanja realnosti: v njej namreč odpre luknjo proti dimenziji nematerijalega/nevidnega . . . Ko te preprosto vidim, te preprosto vidim - šele ko te poimenujem, nakažem na brezno v tebi onstran tistega, kar vidim."

Citat je seveda iztrgan iz konteksta, a če imaš pri roki celo besedilo, si oglej . . .