Strukturalizem

[problemi]

Z naslovom nimam namena omejiti to temo zgolj na to miselno tradicijo, vendar bi bilo verjetno nesmiselno pisati v naslov: lingvistika (strukturalna lingvistika), strukturalizem, poststrukturalizem, dekonstrukcija, tako da bi lahko v tej temi razpravljali o vsemu temu.

Za izhodišče bom objavil sledeči agatin post, ki me je pravzaprav spodbudil, da o vsemu temu rečem kako besedeo več kot pa samo ponavljati (kot mantro) označevalec/označenec:

Ne vem problemi, tvoji argumenti so majavi. Potrebno je biti natančen. Jaz razumem Saussurovo teorijo takole,- če se pa motim me popravi, znak konj je sinteza označevalca in označenca, pri čemer je označenec ideja konja, označevalec pa slušna podoba.In glas nikakor ni isto kot ton, in ti mi razlagaš svoje argumente z jezikom sodobne glasbe, ki poudarjam, ni potrebna za glasbo. In če za sistem jezika veljajo razlike, za glasbo razlika ni bistvena, nek ton ima vrednost sam po sebi in ne potrebuje drugega tona, sicer bi bilo dolgočasno če bi peli le en ton, a še zmeraj bi peli.
In ne odgovori mi da ima ton neko idejo, ali če povem po sauusurovsko je označevalec brez označenca.Torej čista bit, ali Realno.(malo te izzivam). In ko slišiš ptico peti boš rekel da je njeno petje sistem znakov? Če je tvoj odgovor pritrdilen, potem, no potem se pa zruši teorija, po kateri nam dostop do Realnega ni dan.

[problemi]

V zgornjem agatinem postu je napisanih nekaj pojmov glede katerih bi bilo smiselno reči kak stavek več. Trčili smo ob pojme kot so: označevalec, označenec, glas, zvok, petje, glasba, bit, Realno, torej pojme na ketre se veže še cela vrsta drugih pojmov, katere bom skušal skozi naslednji prikaz (uvod v odgovor) opisati. Ta opis nej ne izveni kot moj poizkus podučevanja kogar koli na tem forumu, predvsem pa ne agate ali krena, gre mi za to, da bi lahko tudi drugi, ki bi eventuelno želeli debatirati vedeli o čemu sploh "nabijamo".

Za naslednji prikaz se bom poslužil teksta (vprašanja/odgovori): SNOV IZ VIRKOVIH MODERNIH METOD LITERARNE VEDE, katerega z lahkoto najdete na netu. Večino stavkov bom iz tega teksta enostavno kopiral, to bom storil zaradi več razlogov, prvi in najpomebnejši je ta, da sam ne bi bil sposoben tako dobro napisati vsega tistega, drugi pa je ta, da se mi ne da študirati nekaj mesecev različne avtorje, katere boste v tekstu spoznali, da bi potem sam napisal bolj ali manj "isti" tekst.

Opozorilo: Tisti, ki v svetlobi "vidite" samo elektromagnetno valovanje se vam lahko zgodi, da po branju tega ne boste videli ničesar več. Ravno zaradi tega vam toplo priporočam, da si vzamete čas in si naslednje besede preberete.

O Saussure-u (http://sl.wikipedia.org/wiki/Ferdinand_de_Saussure)in njegovem vplivu na jezikoslovje smo že nekaj rekli, zato bom tu podal samo nekaj opornih toč, ki bodo služile za lažje razumevanje nadalnjih opisov:

Saussure zavrača tradicionalno pojmovanje jezika, ki predpostavlja, da pod besedami že obstajajo povsem zagotovljene ideje. To pomeni, da je jezik nomenklatura, tj. spisek izrazov, ki ustrezajo prav tolikerim stvarem. Saussure postavi nasproti substancialističnemu pojmovanju svoj koncept jezikovnega znaka, sestavljenega iz dvojice označevalec/označenec. Označevalec omeni fizično, slušno podobo znaka, označenec njegov pomen oziroma koncept.. znak ne povezuje stvari z njenim imenom, ampak je pojem z akustično podobo oziroma označevalca z označencem (Drži, Janez se v modri obleki poti. – Modri Janez se v obleke drži poti. funkcionalnost, vrednost, torej pomen posameznih besed, s tem pa tudi izjave (stavka) v celoti, se določa glade ne njihovo mesto v sistemu.
Na ravni jezika je vrednost (pomen) posamezne besede res odvisna tudi od njenega mesta v sistemu; ista beseda ima lahko na različnem sintaktičnem mestu različen pomen. Vendar je to za pomenjanje premalo. Izpolnjena morata biti vsaj še dva pogoja:
•Arbitrarna konvencija: Beseda in pomen besede sta poljubna, arbitrarna, odvisna od dogovora. V besedi „konj“ ni nič takega, kar bi bilo podobno konju ali vsaj pomenu konja. Ta arbitrarnost pa nujno zahteva še konvencionalnost. Označevalec je poljuben glede na označenca, vendar je določen z dogovorom. Če ne bi bilo tako bi označevalec konj vsakomur poljubno označeval, kar bi se mu zahotelo.
•Diferencialna narava znaka: Jezik je po Saussuru sistem, ki ga sestavljajo jezikovni znaki, ti pa nimajo substancialne vrednosti, temveč relacijsko – svoj pomen dobijo v razliki do drugih jezikovnih znakov  za pomenjanje besed je odločilna razlika med označenci. Pri besedi ni pomemben glas sam na sebi, temveč glasovne razlike, ki omogočajo, da to besedo razločujemo od vseh drugih, saj prav te razlike nosijo pomen. Če bi bile v neki povedi vse besede enake, bi se pomen povsem izgubil.
Saussure zavrača tradicionalno pojmovanje jezika, ki „predpostavlja, da pod besedami že obstajajo povsem zagotovljene ideje“. Tako pojmovanje je substancialistično, ki predpostavlja „vsebinsko“ ujemanje med besedo in tem, kar označuje. Nasproti temu pojmovanju je Saussure postavil svoj koncept jezikovnega znaka, sestavljenega iz dvojice označevalec/označenec (fr. sifnifiant/signifié). Označevalec pomeni fizično, „slušno“ podobo znaka, označenec pa njegov „pomen“ oziroma „koncept“. Oba člena sta psihične narave. Jezikovni znak ne povezuje stvari z njenim imenom, ampak pojem z akustično (fizično) podobo oziroma označevalca z označencem. Oba člena sta med seboj neločljivo povezana kot dve strani lista.

Mislim, da bo todovolj za razumevanje pojmov označevalec/označenec, kakor ga je vpeljal Saussure. Vendar se tu zgodba nikakor ne konča in tu je bil verjetno tudi poglavitni problem v debati, ki sem (sva s krenom) imel z agato.

Zdi se mi nujno na temmestu omeniti tudi Husserleja (http://sl.wikipedia.org/wiki/Husserl) utemeljitelja fenomenologije.

Izraz fenomenologja prihaja iz grških besed phainomenon (to kar se samo po sebi kaže) ali phaino (prikažem se, razodenem se, pojavim se) in logos. Pogosto se prevaja kot veda o pojavih, saj jo tako imenuje celo tudi sam Husserl. Pojem izvirno ne pripada literarni vedi (v literarni teoriji označuje eno od njenih štirih sistematskih področij  poleg ontologije, morfologije in aksiologije), ampak je tja prišel iz filozofije. Do oblikovanja fenomenologije kot posebne filozofske smeri pa pride šele s filozofijo Edmunda Husserla, ki je s svojo fenomenologijo oziroma transcendentalno filozofijo pomemben tudi za literarno metodologijo. Omenjeni prevod je glede njegove filozofije – pa tudi pri sistematiki literarne teorije . lahko zavajajoč. Fenomenologija je veda o bistvu pojavov in šele kot takšna je oznaka za Husserlovo filozofijo.
Husserlova fenomenologija je filozofski temelj pravzaprav vse humanistike in družboslovja 20. stoletja. Odločilno je zaznamovala ne le filozofijo (Heidegger, Derrid, Merleau-Ponty, Sartre itd.), temveč tudi psihoanalizo (Lacan), sociologijo (Berger-Luckmann) in med drugim literarno vedo, ki je pod tem vplivom prešla k drugi metodološki paradigmi (literarna veda je sprejela pojem intencionalnosti).

V zgornjem agatinem postu je omenjena tudi bit zato bom tu nekaj povedal tudi o Heideggerju (http://sl.wikipedia.org/wiki/Heidegger in temu kakšno vlogo je on pripisoval jeziku.

Pomen, ki ga ima za Heideggra jezik, se ne kaže samo v etimologizaciji. Problematika jezika je navzoča že od Biti in časa naprej in ima vedno odločilno vlogo za razumevanje biti. V Biti in času Heidegger na kratko problematizira jezik in posebej govor kot eksistencial. Jezik je nekakšen medij, s pomočjo katerega se nam izvirne danosti „posredujejo“ kot svet.
Po Heideggerju „bistvo človeka počiva v govorici“. V čem je bistvena povezanost govorice, človeka in biti? Heidegger govorico razume v posebnem smislu. Govorica sicer rabi tudi za sporazumevanje, vendar je zanjo bistveno nekaj drugega. Šele govorica omogoči, da se stvari za nas pokažejo, da se znotrajsvetno bivajoče sploh šele pokaže svetu. Govorica „sploh šele daje možnost – stati sredi odprtosti bivajočega. Le kjer je govorica, je svet …“ Govorica je torej nekaj, kar je sicer zakrito, „dela očitno“; kar se brez nje „skriva“, kaže v „neskritosti“, govorica nekaj „prinaša“ ali „privaja v bit“ in je kot taka „hiša biti“ (drugače povedano: govorica je v ontološkem smislu nekako predeksistentna)
Heideggerjevo pojmovanje poezije je povezano na eni strani s pojmom govorice, na drugi pa izhaja iz njegovega pojmovanja umetnosti, kot ga je predstavil predvsem v svojem najbolj znanem spisu iz leta 1935 z naslovom Izvir umetniškega dela. V njem se sprašuje o tem, kaj je bistvo umetnosti, ali drugače, kaj je bistvo nekega dela, ki ga imenujemo umetniško (zavrne metafizične teorije).
Heidegger v svojem mišljenju biti med vsemi umetnostmi odlikovano mesto prisodi poeziji: „Pesništvo je ustanavljajoče imenovanje biti in bistva vseh reči – nobeno poljubno, ampak takšno upovedovanje, da šele prek njega stopi v odprtje vse to, o čemer potem govorimo in se pogajamo v vsakdanji govorici. Zato govorice nikdar ne privzame kot predročne snovi za obdelavo, ampak sámo šele omogoča govorico. Pesništvo je pragovorica zgodovinskega ljudstva. Torej je, narobe, bistvo govorice treba razumeti iz bistva pesništva.“  pesništvo je tisto, kar dela govorico za „hišo biti“.

Naj bo to I.del "moje" predstavitve. Ne skrbite delov bo še veliko.

[problemi]

II.del

Če hočemo spoznati strukturalno lingvistiko in strukturalizem moramo stopiti korak naprej.

Saussurova lingvistika in fenomenologija sta pomembno vplivali na vse dogajanje v literarni vedi dvajsetega stoletja, posebej na spremembo metodološke paradigme. Pod tem vplivom se namreč pozornost literarne vede od avtorja oziroma okoliščin nastanka literarnega dela preusmeri k samemu literarnemu deli, k njegovi globlji, notranji strukturi. Zgodovinski, družbeni in psihološki moment postanejo za znanstveno obravnavo literature manj pomembni ali celo nepomembni. Ta novi pogled na predmet literarne vede se v zelo radikalni obliki razvije pri eni njenih najvplivnejših šol sploh, v ruskem formalizmu, ki je vsaj v začetni fazi do takih izhodišč prišel morda celo neodvisno od Husserla in Saussura.

Ruski formalizem je nastal kot zavestno nasprotovanje pozitivizmu in sorodnim usmeritvam v literarni vedi, kot husserlovski poziv literarni vedi, da se mora osredotočiti na „stvar samo“ in postati avtonomna disciplina. To pomeni, da je predmet literarne vede znanstveno raziskovanje literarnih besedil, ne pa zunanjih besedilnih dejstev, kot so avtorjevo okolje, dednost, psiha, družba in podobno. Nov naloga literarne vede je na znanstveni ravni (ne spekulativno) raziskati bistvo literature, se pravi tisto specifiko, ki iz nekega besedila dela literaturo: tako imenovano literarnost, kot to imenuje Jakobson.

Ruski formalizem izhaja iz dveh lingvističnih krožkov, ustanovljenih med prvo svetovno vojno:
•ustanovljen leta 1914 ali 1916 v Petrogradu  OPOJAZ (društvo za preučevanje pesniškega jezika): Viktor Šklovski, Boris Ejhenbaum, Jurij Tinjanov in Lev Jakubinski (sopotniki pa Tomaševski, Žirmunki, Vinogradov)  ta krožek se je osredotočal predvsem na preučevanje literature, čeprav ob močni naslonitvi na jezikoslovje
•ustanovljen leta 1915 v Moskvi; ustanovil ga je Roman Jakobson z Grigorijem Vinokurovom (člani so bili še: jezikoslovec Trubeckoj in pesniki Majakovski, Pasternak in Mandelštam)  to je bil bolj lingvističen krožek.

O ruskem formalizmu si lahko več preberete v viru, sam pa se bom osredotočil na Romana Jakobsona (http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Jakobson)

Že od moskovskega lingvističnega krožka se je Jakobson zavzemal za tesno povezanost študija jezika in literature, sprva iz metodoloških osnov, ki so bile značilne za ruske formaliste. V dvajsetih letih začne pod Saussurovim vplivom razvijati lastno metodologijo. Od ženevskega lingvista prevzame predvsem binarne dvojice sinhronija/diahronija, jezik/govor, označevalec/označenec, vendar ne avtomatično, temveč jih postopno nadgrajuje. Pojem sinhronije in diahronije denimo dopolni tako, da uvede pojem permanentno dinamične sinhronije in diahronije, ki vsebuje statične invariante. Sintagmatsko in paradigmatsko os pa raziskuje z vidika dvojice metafora/metonimija in v njej najde temeljno strukturo jezika.
Vsebina binarne opozicije je lahko arbitrarna, ampak je tudi nekaj, kar ni arbitrarno: če imamo en člen opozicije, drugi člen ni več stvar dogovora, ampak je nujen, obvezen: mora biti nasproten prvemu členu. Binarna opozicija je po Jakobsonu tak rekoč vgrajena v človekovo zavest in pomeni njeno univerzalno strukturo. S tem je Jakobson odprl metodološko polje, ki nosi ime strukturalizem.

Jakobson izhaja iz trditve, da je jezik dvoplastne narave, ki ju je kot sintagmatsko in asociativno (paradigmatsko) odkril že Saussure. Govorne motnje se pokažejo prav kot motnje teh dveh ravni.
Prva oblika motnje je motnja na osi podobnosti. Tak človek ne more uporabiti dveh sinonimov za isto stvar. Zato njegov govor ne poteka na ravni metafore, ampak metonimije, torej ne po načelu podobnosti temveč bližine (besedo nož ne bo zamenjal z besedo rezilo, ampak z metonimijo, npr. vilico)
Druga motnja je na osi bližine. Če prvi bolnik me more nastavljati metafor, tu ne more metonimij. Prizadeta je kombinacija. Najvišja pomenska enota takega bolnika je beseda, saj besed ne more kontekstualizirati, jih sestavljati v vije enote. Značilen je telegrafski slog, izgubijo se sintaktične enote, dobimo le kup besed.
Poanta Jakobsonove analize je, da ravno jezikovne motnje najbolje pokažejo strukturo jezika: če odpove en del jezika, ta ne funkcionira, kot bi moral. Iz analize govornih motenj je razvidno, da je jezik res – kot je zatrjeval že Saussure – deljen na dve ravni: na metaforični in metonimični pol.
Ta dva pola se nenehno izmenjujeta v vsakdanjem jeziku, seveda tudi v literaturi. Jakobson nakaže, da sta se osnovna pola jezika tudi osnovna slogovna načina pisanja literature. Za romantiko in simbolizem je značilna denimo metafora, za realizem, „ki stopa po poti bližinskih povezav, metonimično uhaja od zgodbe k atmosferi in od oseb h krajevnemu in časovnemu ozadju“, pa metonimija.

Sporočilo ima po Jakobsonu 6 funkcij:
•Emotivno  se osredotoča na pošiljatelja, kaže govorčev odnos do tega, kar govori
•Referencialno  se usmerja na kontekst (pomeni, da sporočilo nekaj sporoča, opravlja glavno nalogo sporočil)
•Poetsko  osredotočenje na sporočilo zaradi njega samega
•Fatično  usmerjena je k stiku
•Metajezikovno  osredotoča se na kod
•Konativno  usmerjana je k naslovniku.

[problemi]

III. del

Strukturalistična metoda zajema vse humanistične in družboslovne (filozofija, sociologija, antropologija, zgodovino ...) vede in ne samo lingvistiko in poetiko. Zato je nujno potrebno ob omembi strukturalizma pomisliti tudi na Claude Lévi-Straussa (http://sl.wikipedia.org/wiki/Claude_L%C3%A9vi-Strauss).

O pomenu lingvistike za strukturalistično metodo je Lévi-Strauss pisal v več razpravah. Utemeljil je univerzalnost lingvistične metode in s tem ustanovil strukturalizem kot metodo, ki zajema vse družboslovne in humanistične vede, ne le lingvistiko in poetiko. To izjemnost pripisuje Levi-Strauss jezikoslovju zaradi tega, kar bi lahko imenovali Saussurova in Jakobsonova dediščina: pojmovanje strukture ne kot nekakšnih substancialnih entitet, temveč odnosov med entitetami; najmanjši elementi strukture niso fizične enote ali pomeni, temveč relacije med njimi; osnovni odnos je binarna opozicija.
V sestavu družbenih ved, kamor nesporno spada, pripada lingvistiki izjemno meso: ni le ena od družbenih ved, temveč tista, ki je vsekakor dosegla največje uspehe; nedvomno je edina, ki si lahko lasti ime znanosti, saj ji je uspelo formulirati pozitivno metodo ter spoznati naravo dejstev, podvrženih njeni analizi.

Za človeka je, za razliko denimo od živali, značilna simbolna dejavnost, ki vzpostavlja kulturo v nasprotju z naturo. Kultura je proizvod nezavedne dejavnosti duha s pomočjo oblik, form. Te oblike/forme je mogoče pokazati kot del strukture, ki so pri raznih kulturah iste, enake torej za vse človeštvo. Do teh struktur, s katerimi ljudje uravnavajo svoja razmerja do naravnega okolja in družbena razmerja, pridemo, če analiziramo čim različnejše kulturne tvorbe čim različnejših človeških skupin. – Skratka: v človekovem duhu so vsajena nezavedna formalna pravila, po katerih uravnava svoje delovanje v svetu. Če ta pravila abstrahiramo v shemo, dobimo strukturo. Ta je v osnovi vsebovana že v naturi, naravi; z nezavedno simbolno dejavnostjo jo človek prenaša tudi na kulturo.

Primer: semafor. Končni produkt kulture, človekove simbolne dejavnosti, semafor, je v bistvu odsev naravnega fenomena, barvnega spektra, in sicer na način, kot ga doživljajo oziroma „prevajajo“ človeški možgani.
To je logična in idealna podoba strukturalnega procesa, ki v antropološki praksi seveda poteka v nasprotnem zaporedju. Lévi-Strauss pri svojih analizah izhaja iz kulture, raziskuje mite, obrede in običaje kot kulturne manifestacije in predpostavlja, da gre za transformacije strukture, ki je temeljna za človeško naravo kot tako. Njegova misel je, da bomo s tem, ko bomo spoznali nezavedne mehanizme, s katerimi „prevajamo“ naturo v kulturo, prišli do strukture človeškega mišljenja, tako pa tudi do strukture vseh rezultatov človeškega mišljenja in delovanja sploh. Osnovna struktura je namreč povsod ista.

[problemi]

IV. del

Poststruktualizem

Strukturalizem je z svoj vzor analize vzel model jezika kot sistema, Saussurovega langue. Barthes (http://en.wikipedia.org/wiki/Barthes) pa zastopa povsem drugačno mnenje. Sistem jezika obtožuje, da uteleša logiko dominantnega diskurza. Prav jezik kot sistem je po Saussuru in zgodnjem Barthesu edini primeren za znanstveno obravnavo, s svojo klasifikacijo in normativnostjo podreja.

Spis Smrt avtorja je izšel leta 1968. v njem sta dve stvari: Barthes ne le programsko, že v naslovu naredi metodološki obrat in opozori na uvedbo nove paradigme literarne metodologije in opozori na uvedbo nove poststrukturalistične teze, s katerimi se odločno oddalji od zgodnje, strukturalistične faze.
Barthes vzpostavi dva nasprotna pola:
• Na eni strani imamo Avtorja in knjigo; delo: Avtor je stvaritelj dela, je pred delom; temu ustreza tradicionalna literarna veda prve paradigme
• Na drugi strani pa imamo modernega pisarja in tekst (tu je že poznejša razlika med delom in tekstom); oba, pisar in tekst, se rodita hkrati.
Tradicionalni avtor ima pred seboj nek model, idejo, ki jo reprezentira. Moderni pisec pa ničesar ne reprezentira, ne obnavlja, ne reproducira, ampak producira, proizvaja. S tem, ko piše, ustvarja, njegov jezikovni akt sam je dejanje; zato Barthes pisanje modernega pisarja imenuje performativ. Pisanje torej ni posnemanje, mimezis, ampak je dejanje lastnega izjavljanja.
V Smrti avtorja Barthes eksplicitno pove, da „tekst ni zaporedje besed, iz katerega bi izžareval en sam, na nek način teleološki pomen (ki bi bil sporočilo Avtorja-Boga), ampak je prostor s številnimi dimenzijami, v katerem se povezujejo in si nasprotujejo raznolika pisanja. Toda nobeno od njih ni izvorno: tekst je tkivo citatov, ki izhajajo iz tisoč različnih žarišč kulture.“ Torej ni več avtorja, ki ima neko idejo in jo skuša z delom udejanjiti, je le jezik, oziroma skupek znakov, ki se na način igre sestavljajo v bolj ali manj naključne celote. Njihovega pomena namreč ni mogoče določiti. Kot pravi Barthes: „Ko se Avtor enkrat umakne, postane prizadevanje dešifriranja teksta popolnoma odvečno. Če tekstu dodelimo Avtorje, mu s tem vsilimo neko zajezitev, pripišemo mu nek dokončen označevalec, zamejimo pisanje.“ literatura – njen jezik – ne sme kazati na trdno strukturo, temveč na razpoke v jeziku, v sistemu. Ta premik je bistvo poststrukturalizma, ki se prenese tudi na dekonstrukcijo.
Poleg prehoda v poststrukturalizem je v Smrti avtorja povsem eksplicitno nakazan tudi prehod iz druge paradigme v tretjo. V zaključnem odstavku eseja Barthes zapiše: „Tekst sestavljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz številnih kultur in vstopajo v medsebojni dialog, parodijo, oporekanje. Toda obstaja neko mesto, na katerem je ta mnogoterost združena, in to mesto ni avtor, to mesto je bralec. Prav bralec je tisti prostor, v katerega se vpisujejo – ne da bi se izgubil en sam – vsi citati, ki sestavljajo pisanje. Enotnost teksta ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki njegovega sprejema.“

...

Semiotika se ukvarja z znaki, natančneje: z načinom, kako znaki proizvajajo pomen. Pojem proizvajanja implicira družbenost in zaradi te značilnosti je semiotika že na svojem začetku pridobila relativno samostojnost v odnosu do lingvistike, iz katere je izšla (Kralj).
Semiotika je raziskovanje znakov in načina, kako proizvajajo pomen. Za semiotiko so osrednjega pomena oblike, kako znaki delujejo družbeno, kako so organizirani v sisteme, kot so jeziki in kodi, kako se proizvajajo in razširjajo.

Kot vedo o znakih je semiologijo zasnoval že Saussure v Predavanjih o splošnem jezikoslovju  semiologijo je ustvaril v enem samem zamahu, vključno z imenom, metodo in cilji. Nekako v istem času (celo nekoliko prej) je isto vedo zasnoval tudi ameriški filozof in matematik Charles Sanders Peirce (http://en.wikipedia.org/wiki/Charles_Sanders_Peirce) in jo imenoval semiotika. Barthes je pozneje spet povzel izraz semiologija, vendar se je bolj uveljavila Peirceova raba; to končno kaže tudi ime Mednarodne semiotične zveze, ki je imela svoj prvi kongres leta 1974 v Milanu in je utrdila semiotiko kot znanstveno metodo.

Kar po Barthesu velja za semiologijo, velja tudi za strukturalizem. Zato je vtis, da je „semiotik“ pogosto le novejša oznaka za „strukturalista“
(ali „poststrukturalista“). Kljub navidezni identiteti pa je med tem, kar ti pojmi označujejo, vendarle vsaj načelna razlika: strukturalizem je filozofska metoda, ki izhaja iz kritike pojmov „subjekt“ in „zgodovina“, metodološko pa iz Saussurovih načel. Semiotika pa je znanstvena metoda, ki prav tako izhaja iz Saussurovih načel, vendar tudi iz drugih virov; zanjo je značilno, da presega strukturalistično zaprtost strukture oziroma znaka v smeri poststrukturalizma.

[problemi]

V. del

Strukturalizem izhaja iz končnosti, ujemljivosti, monadičnosti, določljivosti znaka. Peirceova definicija znaka pa je takšna: „Znak ali reprezentamen je nekaj, kar v nekem oziru ali na nekem položaju za nekoga zastopa. Na nekoga je naslovljen, pravzaprav v zavesti neke osebe ustvari ekvivalenten ali mogoče bolj razvit znak. Za ta ustvarjeni znak pravim, da je interpretant prvega znaka. In znak nekaj zastopa, namreč svoj objekt.
Momenti znaka so na videz sorodni s tistimi v Saussurovi lingvistiki, a pri Peircu pri interpretaciji oziroma pomenu nastopi pomembna razlika: interpretant je spet znak. Tako pri Saussuru kot Peircu gre pri semiotiki za raziskovanje mehanizma pomenjanja, se pravi za odgovor na vprašanje, kako nekaj za nas kaj pomeni – samo s pomočjo interpretacije interpretanta. Ta interpretacija pa je vedno v jeziku, torej znak, ki ima spet svoj objekt in svojega interpretanta in tako naprej v neskončnost. To je glavna lastnost, ki je pomenila prehod v poststrukturalizem (nanj so se sklicevali Lacan, Derridaj, Paul de Man).

Iz naslednje primerjave bomo videli razliko med Saussrevim in Peirceovim modelom znaka:
•Saussurov model znaka je dvodelen (označevalec/označenec), Peirceov pa trodelen
•Saussurov model znanstvenosti je sistem, utemeljen na binarnih opozicijah. Tak je tudi pojem jezikovnega znaka, kije pravzaprav univerzalni model znaka sploh. Vsak znak, ne le jezikovni, je mogoče deliti na označevalec in označenec. # Peirceov sistem je taksonomija znakov; ne gre mu za univerzalni sistem znakov, temveč za naštetje vseh njegovih tipov. Tako je naštel 59.049 različnih tipov znakov in deset temeljnih tridelnih „modelov“. Najpomembnejši med njimi sta reprezentamen-objekt-intepretant, ki pomeni nekako strukturo znaka, sorodno Saussurovi, in ikona-indeks-simbol, ki pomeni klasifikacijo znaka glede na odnos med označevalcem in označencem.
•Saussurovo diado je mogoče razširiti v triado; poznejše teorije so to res storile, dopolnjeni model znaka bi bil tedaj označevalec-označenec-referent; pri tem je referent tisto, na kar se znak nanaša.

...

Zakaj je s stališča Peirceove semiotike znak lahko karkoli?
Zato ker je vse, kar nekaj (za koga) predstavlja (in zato pomeni), je znak. Zato je znak lahko pravzaprav vsaka stvar na kateremkoli področju. Znak se nanaša na svoj objekt, vendar je to nanašanje kompleksno, posredovano z interpretantom, ki ta model podvoji v neskončnost. Vsak znak napotuje na kak drug znak in vsak označenec je označevalec za kak drug označenec. To je neomejena semioza

[problemi]

VI. del

Pomen psihoanalize za moderno literarno vedo

Tradicionalna psihoanalitska metoda v literarni vedi j vzorčni primer prve metodološke paradigme. Največkrat se osredotoča na dejavnike, ki so glede na besedilo zunanji in povezani z okoliščinami njegovega nastanka. V „klasični“ obliki sta se z njo literarnih del lotevala že Freud in Jung, po njunih stopinjah pa denimo Marie Bonaparte.

Freud (http://sl.wikipedia.org/wiki/Freud) je človekovo osebnost raziskoval sistematično, in sicer v območju trojnega topografskega modela. Do leta 1923 je govoril o zavesti, predzavestnem (nezavedno, a ne potlačeno; denimo spomin, ki razbremeni zavest; omogoča namreč, da imamo dostop do nekaterih psihičnih vsebin, ne da bi nenehno obremenjevale zavest) ter nezavednem (to je potlačeno in zavednemu dostopno le prek lapsusov, napak v spominjanju, sanj, nevrotičnih sindromov, šal itd.). po letu 1923 je prejšnjo topologijo nadgradil s pojmi Ono (instinkti in nagoni), Jaz (sebstvo, ki pomeni identifikacijo subjekta in njegovo „komunikacijo“ z zunanjostjo) in Nadjaz (določen z vplivom staršev in družbe) (id, ego, superego), ki se ne prekriva z zgodnejšo, ampak jo prekriža. Povsem natančnega razlikovanja pa v tej drugi topiki, ki jo je sam pojmoval „kot zadnji pomembni prispevek k analitični teoriji“ ni opravil.

Freud je pobude za svoje delo našel v umetnosti. Umetnost je po njem – ne glede na nezavedno – nekaj takega kot sanje. Prepovedane seksualne vsebine so potlačene in premeščene v sanje, ali pa sublimirane v umetnost. Zato je Freud pogosto analiziral umetniška dela in s tem spodbudil nastanek psihoanalitske metode v literarni vedi. Te analize so načeloma treh vrst:
•Literarna dela analizira podobno kot sanje in uvaja psihobiografijo; umetniško delo mu je vir psihoanalize avtorja in posredno spoznanje o duševnih procesih;
•Psihoanaliza junaka: na primeru glavnega junaka Hofmanove zgodbe Peskar pokaže, kako skozi „grozljivo“ na dan prodira pravzaprav potlačeno nezavedno
•Analizant ni ne avtor ne oseba, temveč sámo literarno besedilo.

Freudovo trojno topografijo Lacan (http://sl.wikipedia.org/wiki/Jacques_Lacan) razdela drugače: razdeli jo v območja imaginarnega, simbolnega in realnega. Polje imaginarnega odpira odkritje tako imenovanega zrcalnega stadija.  Otrok med šestimi in osemnajstimi meseci kaže nenavadno veliko zanimanje za svojo zrcalno podobo. Otrok v tej podobi naenkrat prepozna samega sebe kot celoto (preden je prišlo do tega, je bila otrokova zavest razdeljena, čutil je, da nekako ni enoten, temveč razkosan.). „Dobi“ torej svojo identiteto, nezmotljivo ga prešine: To sem jaz!“ Jaz je v tej fazi modeliran po podobi drugega (zrcalna slika je res njegova podoba, a je hkrati podoba nekoga drugega, saj je popolna, enovita, on pa je še vedno pomanjkljiv), je imaginaren. Imaginarna faza je zelo pomembna za razumevanje nekaterih psihičnih bolezni (kdor te faze ni uspešno presegel, ima simptome na način nadrealistov; sebe čuti kot razkosano telo). Vendar je znamenje, da se samostojni Jaz, subjekt, še ni razvil. Da bi se to zgodilo, mora natopiti nov premik, faza simbolnega. Tedaj v dualno razmerje med Jazom in njegovim objektom, „malim drugim“ vdre tretji: „veliki Drugi“(A). To je oče. S tem vdorom simbolnega, v katerem se jaz konstituira kot subjekt, se zgodi vrsta za človekovo oblikovanje odločilnih stvari. Otrok šele v tej fazi nenadoma zazna, da je poleg njega in njegovih imaginarnih identifikacij še nekaj tretjega; simbol tega je oče, vendar ne gre le zanj, temveč gre za Družbo, kulturo, za realni svet, kot ga dojema odrasel človek. Ta faza pomeni tudi rojstvo nezavednega, kajti vstop v simbolno je tudi izstop iz raja, simbioze in s tem je povezana tudi tista izvorna potlačitev, prapotlačitev, ki cepi subjekt. Subjekt, ki je zdaj odcepljen od svoje primarne želje, od svoje imaginarne identifikacije, je odslej naprej Jaz, ki ga zaznamuje nek manko: izguba imaginarne enosti z materjo, izguba objekta a.
Lacanova shema tega prehoda:


Razlaga: najprej je imaginarna podoba celovitosti, s katero se otrok identificira in konstituira Jaz, ki je imaginarni Jaz; gre za imaginarno razmerje. Sem vdre veliki Drugi in konstituira nezavedno, s tem pa tudi subjekt – to je simbolna raven. Subjekt je zaznamovan z neustavljivo željo, hrepenenjem po izgubljenem imaginarnem objektu, malem a.

imaginarno = jaz
simbolno = subjekt
realno = tisto „izgubljeno“, ki nam ni več dosegljivo

Območje realnega je nekoliko nejasno. Realno je tisto v nezavednem, kar to nezavedno nekako vedno poganja, do česar pa ne moremo; je „v tistem, kar so sanje kot travmatično ovile, prikrile“. Kajti „subjekt gre lahko le do določene meje, ki se ji pravi realno“. Realno je tisto „izgubljeno“, ki nam ni več dosegljivo.
Vloga jezika: V simbolni fazi gre pri vdoru velikega Drugega za očetovo ime v posebnem smislu, za ime kot znak oziroma za vdor golega označevalca, za načelo jezika. Gre za jezik v tistem smislu, v katerem so za Lévi-Straussa tudi sorodstvena razmerja ali prepoved incesta jezik. Nastop prepovedi incesta (ki sovpade z Ojdipovim kompleksom) torej pomeni hkrati vdor jezika, vdor v svet simbolnega in s tem se konstituira subjekt.  otroka vstop v simbolno fazo prisili, da se nauči uporabljati jezik.

To, da je nezavedno strukturirano kot govorica je eden temeljnih Lacanovih aksiomov  tisto, kar pride do nas iz nezavednega, ima vedno bistveno strukturo jezika. Najboljše potrdilo, da je nezavedno strukturirano kot govorica najdemo v sestavu sanj. Sanje imajo natanko jezikovno strukturo. Manifestirana vsebina sanj ni nikoli tisto, kar nezavedno zares sporoča. Freud je v analizah sanj pokazal, da izražajo potlačeno vsebino, ki tisto, kar je bilo potlačeno, spreminja predvsem na dva načina: kot premestitev in zgostitev. Lacan eksplicitno tolmači Freudovi zgostitev in premestitev kot metaforo in metonimijo (npr. v sanjah: lestenec = metafora za moški spolni ud; glava je metonimija za ritko). Očitno je torej, da nezavedno, ki proizvaja sanje, prevzame strukturo jezika, saj je po Jakobsonu jezik bistveno sestavljen iz dveh polov: metaforičnega in metonimičnega (pravzaprav že pri Saussuru: sintagma in paradigma). Pri Jakobsonu postopka metafore in metonimije delata jezik; Lacan pa za Freudom ponovi, da ista postopka sestavljata nezavedno. Od tod je potem seveda samoumeven sklep, da je nezavedno strukturirano kot govorica.

[problemi]

VII. del

Dekonstrukcija

Začetek dekonstrukcije kot filozofske smeri sega nekako v leti 1966 in 1967. leta 1966 je imel tedaj še malo znani Derrida (http://en.wikipedia.org/wiki/Derrida) na univerzi John Hopkins v Baltimoru na simpoziju z naslovom Govorice kritike humanističnih ved, predavanje Struktura, znak in igra v diskurzu humanističnih znanosti, v katerem je zavrnil strukturalistično pojmovanje znaka in Lévi-Straussovo metodo. Predavanje je ne le vzbudilo veliko pozornost, ampak tudi začrtalo novo, očitno poststrukturalistično usmeritev. Ta se je še bolj utrdila naslednje leto, ko je Derrida izdal svoje, morda najpomembnejše knjige: Pisava in razlika, Glas in fenomen in O gramatologiji. Neizprosni, neusmiljeni in dosledni dekonstruktorji so: Jacques Derrida, Paul de Man in Jay Hills Miller. Pogojna dekonstruktorja sta: Harold Bloom in Geoffrey Hartmann. Paul de Man je najbolj znani predstavnik dekonstrukcije v literarni vedi in po splošni sodbi na tem področju tudi njen začetnik.

Kot pravi sam Derrida, se je beseda „dekonstrukcija“ vanj ugnezdila v delu O gramatologiji. S to besedo je hotel prevesti Heideggrova termina „destruktion“ in „Abbau“, ki sta imela preveč negativno konotacijo. Poanta dekonstrukcije namreč ni destrukcija, kritika in razdiranje metafizične tradicije; nemara prej narobe. Derrida trdi, da popolna zavrnitev metafizike (npr. izogibanje njenim pojmom) sploh ni potrebna. Derrida za vsakega misleca (Platona, Aristotela, Hegla …) pokaže, da vsebuje njegovo delo „nemetafizično“ težnjo, a jo na račun „kategoričnega imperativa“ prezence potisne na rob, spregleda in ustvari pravzaprav nekonsistentnost v besedilu: besedilo samo sebi oponira, nasprotuje, ne da bi bilo to opaženo, saj imperativ prisotnosti/prezence zaslepljuje pred tem uvidom. Dekonstrukcija po Dirredaju ne počne drugega, kot da rešuje pred to slepoto, pokaže na te obrobne elemente, ki spodjedajo prevladujoči diskurz, kažejo na razpoko v njem. Kažejo, da je metafizika vedno nekako „nezavedno“ mislila tudi že nemetafiziko.
Po Dirredaju je smisel besede dekonstrukcija „le v nekem določenem kontekstu, kjer zamenjuje in dovoli, da jo določimo z drugimi besedami, kot so npr. „pisava“, „sled“ „razlika“, „dopolnilo“, „rob“, „entame“, „parergon“ itn.“

Razlika (différance) naredi, da je gibanje pomenjanja možno le, če se vsak tako imenovani prisotni element, ki se pojavi na prizorišču prisotnosti, nanaša na nekaj drugega od samega sebe, ob tem v sebi ohranja znamenje minulega elementa in se že navdaja z znamenjem svojega odnosa do prihodnjega elementa.
Derrida je v francoščini skoval besedo différance, da bi pokazal na neskončno igro proizvedenih pomenov, v katerih se referenca v nedogled prelaga na pozneje. Tako se njegov sklep glasi, da se „središčni označenec, izvorni ali transcendentalni označenec razodeva kot nikdar popolnoma prisoten zunaj sistema razlik in da ta odsotnost zadnjega označenca širi domeno in igro pomenjanja v neskončnost“.

Iterabilnost (ponovljivost) je pomembna na le za Dirredajevo pojmovanje jezikovnega znaka, temveč tudi za njegovo razumevanje literature. Je pogojenost lingvističnega znaka s ponavljanjem. Besede ne ponavljajo tudi konteksta. Ta je v njih ohranjen le kot sled, toda v novem kontekstu je beseda nujno drugačna. Ponovljiva je idealna oblika besede, konvencija, obrazec, ne pa tudi intenca, kontekst. Pogoj pomenjanja je ravno, da beseda deluje tudi zunaj vsakega konteksta, tako brez konteksta govorca kot tudi sprejemnika, se pravi nekako idealno.
Odsotnost je torej strukturalna. Za pomenjanje je bistvena ravno ta idealnost, prelom z izvirnim kontekstom, odrezanost od vsake absolutne gotovosti, od zavesti kot avtoritete zadnje instance, se pravi ponovljivost, ki pa je bolj kot s prisotnostjo (izvirne intence, konteksta) zaznamovana z odsotnostjo, ali točneje: z možnostjo (njune) odsotnosti. Ta iterabilnost, ki je sicer izvirna lastnost pisave, velja za ves jezik.
Performativ ne bi mogel biti uspešen, če ne bi bil iterabilen. Derrida pravi: „Izjava nekaj pomeni le, ker je iterabilna, ponovljiva, vendar v idealni obliki, brez konteksta. Obljuba je obljuba le, ker je ponovljiva, ker prepoznamo njeno idealno obliko, ker je ponovitev te oblike; okoliščina, ali je obljuba dana z resnim namenom ali ne, je šele sekundarna: preden razmišljamo ali razsojamo o tem, že vemo, kaj je obljuba, smo jo že prepoznali. To je povezano s „citatom“ obljube. Obljuba je v resničnem življenju možna le zato, ker je možna na odru, ker je torej ponovljiva, možna kot citat.“
Literatura je definirana kot „zgodovinska institucija s svojimi konvencijami, pravili itn.“. njena narava, njeno bistvo je dogovorno, konvencionalno, določeno s pravili: „Zato obstajata literarno funkcioniranje in literarna intencionalnost, prej izkustvo literature kot njeno bistvo. Bistvo literature je proizvedeno kot niz objektivnih pravil v izvirni zgodovin „aktov“ vpisovanja in branja.“ iterabilnost literature seveda ne pomeni le njene ponovljivosti in konvencionalnosti, temveč tudi ohranjanje nekakšnega odnosa do smisla kot tiste idealne identitete, ki je korelativna ponavljanju.

Sled se nanaša tako na tisto, kar se imenuje prihodnost, kot na tisto, kar se imenuje preteklost, ter konstituira to, kar se imenuje sedanjost, natanko skozi odnos do tistega, kar ni ona sama, se pravi tudi ne preteklost ali prihodnost kot modifikacija sedanjosti.
Pomena besede po Derridaju ni mogoče določiti iz konteksta, pač pa beseda nosi s seboj vse svoje kontekste, zgolj možne in aktualne, pretekle in prihodnje, in njen pomen je vedno zgolj v tej igri razlik, le sled vseh odsotnih pomenov. Sled ni prisotnost, čeprav učinkuje kot nekakšen „simulaker“ označene prisotnosti.
Pri gibanju preteklost nikoli ne pride do sedanjosti, čeprav je nekako njen pogoj in je kot sled v njej vedno prisotna; tudi prihodnost se sicer ves čas najavlja, a svoj prigod prav tako nenehno odlaga, nikoli ne postane prezentna, sedanja, a kljub temu bistveno določa prisotnost (gibanja). Podobno je z besedo oziroma jezikovnim znakom: ta nekaj pomeni le v razliki do drugih znakov, v nenehni igri razlik, v kateri se pomen nenehno dogodeva in za njim ostaja le sled.

Za Derridaja ni mogoče reči, da uporablja – v medotološkem pogledu – tisti postopek, ki po splošnem konsenzu velja za dekonstrukcijskega. V besedilu ne poišče elementa, ki bi denimo nasprotoval njegovi eksplicitni tezi in bi jo od znotraj dekonstruiral: literature ni treba dekonstruirati, ker ona sama dekonstruira metafiziko. Interpretacija besedil je dvoplastna.

Kaj pomeni Paul de Manov izraz »aporija« oziroma »nedoločljivost«?
Dvoumje ali aporija (= konstitutivna lastnost pesništva) je posledica tega, da besedilo vedno pove nekaj drugega od tega, kar je manifestno, in spodbuja vedno „napačna“ branja, med katerimi se načelno ni mogoče odločiti za „pravo“. Aporija se zato – v nasprotju s polisemijo – bolj ujema z Derridajevo deseminacijo. Napetost med gramatiko in retoriko, ki je konstitutivna za besedilo v njem ustvarja semantično aporijo.

[problemi]

VIII. del

Hermenevtika

Ko interpretiramo kako literarno delo, to vedno počnemo z vnaprejšnjim razumevanjem. Ta ugotovitev je pomembna zato, ker je bil tradicionalni objektivistični model znanstvenega pristopa nekako tak, da si je treba prizadevati za objektivno rekonstrukcijo izvirnega pomena dela, pri tem pa izključiti interpretove lastne predsodke. Gadamer (http://sl.wikipedia.org/wiki/Gadamer) pa poudarja, da je razumevanje vedno zgodovinsko, da je predsodek, interpretovo vnaprejšnje vedenje, nekaj, česar se ne le ni treba znebiti, ampak je to celo nemogoče (danes Ojdipa gotovo drugače razumemo, kot so ga Grki. Toda to ne pomeni, da je naša interpretacija tragedije subjektivna). Teksta kot nespremenljive objektivne substance ni!
Po Martinu Heideggerju, Gadamerjevem učitelju, je razumevanje temeljni način prebivanja človeka. A da lahko razumevamo, da lahko poznano stvar postavimo v pravi kontekst, je morala stvar biti že na neki način spoznana. Od tod izhaja fenomen predrazumevanja, prek katerega je lahko razumevanje šele mogoče takšno ali drugačno. Heidegger izpelje fenomen predrazumevanja iz besedice biti, do katere imamo že takšen ali drugačen odnos. Torej že imamo določeno razumevanje biti, ki pa je lahko odklonilno ali pritrdilno, megleno ali jasno. Če smo do neke stvari v odnosu, jo na neki način že razumevamo v tako imenovanem vulgarnem smislu. Zato nobena razlaga, noben zasnutek ne začenja iz nič: je le razvitje, eksplikacija razumevanja. Razlaga je vsebinsko pred-določena z našim in sprva samoumevnim ter neproblematičnim razumevanjem nas samih in sveta okoli nas, z našim pred razumevanjem. Zato ko razlagamo besedilo, nismo privedli njenega pomena, resnice o besedilu na plan. Ta že vedno je v besedilu. Ubesedili smo zgolj svoje razumevanje, sprejetje te resnice – to pa je hermenevtična odprtost do besedila. Toda od kod to predrazumevanje izrašča? Odgovor, ki ga da Gadamer, se glasi: tradicija. Poudari, da tradicije ne smemo misliti v smislu nečesa iz preteklosti, nekaj, kar smo presegli in pustili za sabo. Ne. Tradicijo poskuša razumeti v njenem pozitivnem smislu, v njeni zraščenosti z razumevanjem kot izhodiščem razumevanja, v njeni zraščenosti s človekom in ne nazadnje s samim načinom bivanja. Tradicija nas objema, v tradicijo se rodimo, pa če hočemo ali nočemo, tradicija se prenaša naprej, a hkrati ostaja vedno ista (tradicija kot pre-nos, iz-ročilo). Razmerje do tradicije je vselej pred vsako interpretacijo, in sicer v tem smislu, da se šele prek prenosa
naprej, izkustva te tradicije, ta razlaga in interpretira. Zato je na neki način tradicija ta, ki v razumevanje prinese določene predpostavke, ki so nujne za razumevanje določenega fenomena in preko katere razumevanje šele steče. Tako interpret kot tekst pa imata vsak svoj horizont, zato je vsako razumevanje spajanje teh horizontov. Ne nazadnje je treba omeniti še hermenevtični krog, ki razumevanju dá njegov produktivni moment. V striktno logičnem smislu bi krožna struktura gibanja razumevanja, od razumetega smisla interpreta do razumetega smisla teksta, po vseh pravilih mogla pasti v najosnovnejšo formalno logično napako. Toda táko dojemanje procesa razumevanja vsebuje predpostavko, da je vsako razumetje že pravo, natančno in jasno razumetje ter da v celoti ni možne zmote razumevanja. Tak krog razumevanja poteka od ničte točke, ko se vzpostavi razmerje med interpretom in tekstom. Ta nato vsebovano razumetje iz tradicije prevzame kot edino in resnično ter ga prinese v proces razumevanja. Pri tem pride do neskladja med razumevanim tekstom in interpretom, pri čemer interpret ne odstopi od svoje pozicije in ne pusti, da bi mu tekst spregovoril. Zato v tem primeru lahko pride ali do nerazumetja teksta ali do asimilacije smisla teksta z razumetjem interpreta. Konec kroga se konča na njegovem začetku, pri čemer se lahko začne znova. Tako gibanje bi zato lahko strogo označili kot krožno. Na drugi strani pa hermenevtični krog poteka nekoliko drugače. Pri njem gre za aktiven odnos med interpretom in tekstom, pri čemer je interpret do neke mere v konstruktivno-kritičnem odnosu do tradicije in načeloma odprt za njeno spreminjanje, če so za to izpolnjeni pogoji. Na tak način pride do dialoga med tekstom in interpretom, v katerem pride do spreminjanja smisla tradicije interpreta in na neki način tudi samega teksta. Interpret v tem primeru pusti tekstu, da spregovori. Končno pride med njima do določenega konsenza, ki je predrugačen prvotni smisel, prevzet iz tradicije. In od tu se razumevanje lahko znova začne. Zato bi tak krog lahko strogo označili kot elipso.
Destrukcija: Naslednja značilnost, ki označuje hermenevtični odnos do teksta je destrukcija, ki je neposredno povezana s pojmom tradicije. Zakaj tradicija, kot smo že predhodno omenili, ima dvojno in protislovno naravo. Ta je po eni strani to, iz česar že vedno črpamo razumetje danega sveta, in to, prek česar vzpostavljamo odnos do sveta; po drugi strani nam tradicija tudi zakriva, prekriva izvorno izkustvo pojmov. Ti pojmi prek prevodov in prek vpliva metafizičnega odnosa do sveta, ki se odraža kot preseganje, postajajo vedno bolj abstraktni in oddaljeni od izvornega izkustva. Zato je naloga destrukcije razgraditi pojem do njegovih osnov, ga znova privesti v izvorno izkustvo in od tam začeti tako rekoč znova. Destrukcija s svojo potjo do začetkov odkriva tudi potek ali gibanje tradicije. Na tak način lahko tudi odgovarja na vprašanje, zakaj in kako pride do spremembe ter v čem je izvor določenega nerazumetja ali prekvalifikacije pojma. Destrukcija torej ne pomeni uničenja, temveč razgradnjo. Skrepenele pojmovne skovanke mora privesti nazaj v izvorno izkustvo, da bodo le-te lahko spregovorile. Toda destrukcija gradi tudi novo obzorje:

Postopek destrukcije ne pomeni, da slečemo stara oblačila, jih dobro operemo in ponovno navlečemo nase. Sleči se moramo najprej zato, da bi občutili lastno kožo, in šele ta goli občutek nam pove, kaj naj vzamemo nase, katero podobo naj prevzamemo. Rekonstrukcija lastnega kot pozivni izid razlastitvene destrukcije se dogaja kot tu-bitni prenos razkritosti biti. (Komel, 2001: 25)

Hermenevtični suspenz ali hermenevtična epoché vključuje samokritiko, ki je predhodna vsakemu razumevanju. Zato kdor razumeva, ne jemlje v zakup vzvišenejše pozicije, temveč dopušča, da se v dialogu preizkusi
njegova lastna resnica. To je vsebovano v vsakem razumevanju in zato vsako razumevanje prispeva h konstruktivnemu nadaljevanju tradicije in s tem našega odnosa do sveta. Osnovni model vsakega razumevanja je dialog ali pogovor, vendar pogovor ni mogoč, če eden od partnerjev verjame, da je v primerjavi z drugim v vzvišenejši poziciji. Kdor želi razumeti, se ne bo že vnaprej prepustil slučajnosti lastnega predmnenja, zato da bi, kolikor je mogoče, vztrajno preslišal mnenje besedila. Kdor hoče razumeti besedilo, je najbrž pripravljen, da mu to kaj pove. Treba se je zavedati lastne pristranskosti, da se lahko besedilo prikaže v lastni drugačnosti. Interpret je pripravljen postajati-drug, biti spremenjen od besedila in s tem bogatiti tudi sebe. Hermenevtični odnos s sabo nosi sprejemanje drugačnosti, ki dviga in bogati njegovo lastno pozicijo in razumevanje sveta jezika.

Vir za VIII del:
http://docs.google.com/viewer?a=v&q=cac ... hDqawhLWXw

[agata]

Ta predavanja so zelo zanimiva, a ne vem, o čem lahko razpravljamo. Če izhajamo iz njih lahko rečem, da lahko naravo znaka interpretiramo tudi drugače, kot ga Saussure in drugi Veliki Drugi?

[kren]

Seveda bi lahko tudi drugače (lahko pa tudi poveš kako, kaj imaš v mislih), je pa tole verjetno v prvi vrsti namenjeno tistim, ki stvari še niti na obzorju nimajo.

[problemi]

Ta predavanja so zelo zanimiva, a ne vem, o čem lahko razpravljamo. Če izhajamo iz njih lahko rečem, da lahko naravo znaka interpretiramo tudi drugače, kot ga Saussure in drugi Veliki Drugi?

Prejšnji posti služijo, kot je že kren rekel, tudi temu, v primeru da se debata sploh začne, za neko podlago, kaj kakšen pojem sploh pomeni. Malce mi že preseda braniti določeno filozofsko tradicijo pred nekimi oznakami, da je mistična oziroma da so ti misleci oziroma filozofi mistiki, pa ne zato, ker bi mislil, da je mistika nekaj obskurnega, ampak ravno zato ker to ni in ker ni primerno stvari mešati kar "počez", kakor se komu zljubi.

Če te prav razumem, nam ti ponujaš novo paradigmo v lingvistiki, različno kot so jo skozi neko obdobje opredelili našteti v tistih postih (mogoče bi bilo fajn, da si poiščeš vir in ga v celoti prebereš). Super, pravzaprav sem kar vznemirjen, saj bom znova zvedel nekaj povsem novega, nekaj kar je popolnoma drugačno od Saussuerja in ostalih "za katere se predpostavlja da vedo".

Glede na to, da želim reči kaj o "glasu" in pa o glas/označevalec, je tu potrebno omeniti tudi fonologijo*. Ampak o tem malo kasneje. Poleg tega pa sem to temo odprl, ker bi si želel v njej razpravljati o vplivu strukturalizma na družboslovje, če se smem tako izraziti, torej Althusser, Foucault, Žižek ..., torej o tistem, o čemer se v temi Ideologija-e očitno ni dalo.

*http://sl.wikipedia.org/wiki/Fonologija
http://en.wikipedia.org/wiki/Phonology
http://www.ung.si/~fmarusic/ung/uvodvje ... logija.pdf

[agata]

Kadarkoli bi v sedanjem času posameznik želel nekaj povedati o tem kako deluje ta naš svet, se mora vrniti k tekstom, ki mu vzamejo toliko časa in ga vpeljejo v tirnice in ga na koncu zadržijo in mu zaprejo usta. Ali je res že vse napisano. Ali pa lahko povemo kaj novega. Zakaj mi vse te teorije, sicer zelo umetelne in vsega spoštovanja vredne, vendarle ne zadostujejo, nekaj jim manjka. Delujejo mi kot nek zid prek katerega ne morem preskočiti, sem ujetnik prejšnjih zapisov in vsakič, ko bi rada povedala kaj tehtnega, se moram vračati k njim. Zakaj- ker so tudi to igre moči.
Ko berem stare tekste recimo Freuda ali pa Newtona, sem resnično osupla, ko se pred mano pojavljajo zapisi brez citatov, ko pa danes berem teorijo je ves tekst zapis o tem kaj je mislil, povedal, vpeljal, odkril nekdo drug. Samo interpretacije torej.Ko se kdo sklicuje na Lacana, ali pa Derridaja, že zapis teh imen povzidgne sam tekst višje na družbeni lestvici, (mogoče sem malo preosta ali pa ošabna.) In tako se govori samo še o tem kako pišem, da pišem, da pišem. Veliko se govori in malo pove. Rada pa imam bistva. Na kratko v dveh stavkih.In rada imam jasnost, čistost, brez ugank, ki so nerešljive. Recimo,( mogoče sem pa prekratke pameti) vprašanje realnega o katerem govori Alenka Zupančič, ko razlaga Lacana, ne vem kaj s tem misli. Ali mogoče veš ti, kako lahko to povem s svojimi besedami, na kaj naj bi se nanašalo, ali pa bomo večno ugibali. Ali pa Saussure, ko opredeli da označevalec ni povezan s stvarjo, ampak z idejo oz. označencem, se vendarle sprašujem kaj je ta ideja.Ideja o čem. Ali lahko rečem, da je to pač ideja živali, ki ima štiri noge in rep pa lepe oči, in je na ta način označevalec vendarle povezan s stvarjo samo, kljub temu, da je arbitrarne narave ali pa se motim.
Da se vrnem k prvemu stavku, zakaj bi želela nekaj povedati o življenju, ki ga živimo. Zaradi tega, ker pogrešam naboj, vzpon, radost duha, ki smo mu bili priča v konec osemdesetih , ko se je zdelo, da vse te teorije pomenijo tudi nov začetek brez teme, zdaj pa se vse kar je dobrega v nas in okoli nas v kapital preobrača. Kako ugnati kapital v rog, ko pa nimamo dovolj velike mize?(uganka)
Tako ne ponujam nove paradigme, ker to ni v moji moči, to je rezervirano za Velike Druge, jaz pa sem le gospodinja.
Res je, da ni mogoče povedati vse resnice moramo se pa se truditi. K temu so nas navsezadnje vzpodbudili Učitelji; da je povemo več, da povemo tisto, kar mora biti povedati pa še ni bilo izgovorjeno. Pod predpostavko seveda, da,verjamemo v moč besed in v moč duha, da je možen tudi drugačen svet in pot, ki bo drugačna. Treba je upati si, zamišljati si nove utopije.

[derik]

Mene tudi predvsem zanimajo lastne izkušnje sogovornikov, ne toliko njihova načitanost in razumevanje teorij, čeprav je tudi to lahko koristno. A pri znanstveno usmerjenih ljudeh lastna izkušnja ni cenjena, ker velja za pristransko in nepreverljivo. Za znanstveno metodo je očitno pomebna ponovljivost, kar pa izključuje vse, kar je enkratno, neponovljivo. Če pomislimo, koliko je tega, kar lahko v lastnem življenju ponovimo, sploh pa na točno enak način, lahko ugotovimo, da takega praktično ni.

Do lastnih izkušenj in doživljanja lahko imamo različne pristope. Lahko jih recimo vzamemo take kot so, kot čisto danost, s katero smo bili soočeni. Drug pristop pa je analitični in s tem zajadramo takoj v povsem druge vode. Pri teku, na primer, potem ne gre več za doživetje teka, pač pa za hitrost, srčni pulz, metabolizem, energetski izkoristek, dosežke, rekorde, dinamiko treninga in podobno.

Pri fiziki bi me recimo zanimalo, koliko tega je neposredna izkušnja brez instrumentov, kot teža, temperatura, svetloba ipd. Kvantni fiziki so poudarjali, da je v končni fazi vse treba opisati v razumljivem jeziku klasične fizike. Kaj vse pa se da opisati z jezikom čutov?

Mene fascinira, da lahko predmete premikamo na način, ki ga Newton sploh ni pojasnjeval. Za fizike je vedno dana neka sila, ne vprašajo pa se, kako da se na vsem lepem pojavi. V tem je mistika - ne namreč, da mišice proizvajajo silo, pač pa da silo sproži volja, ki pa spet morda ni nič drugega kot splet okoliščin (ampak ne le fizikalnih).

[kren]

Ko berem stare tekste recimo Freuda ali pa Newtona, sem resnično osupla, ko se pred mano pojavljajo zapisi brez citatov, ko pa danes berem teorijo je ves tekst zapis o tem kaj je mislil, povedal, vpeljal, odkril nekdo drug.

Prvo Freudovo veliko delo je bilo Interpretacija sanj. In kaj je prvo poglavje te knjige? Premislek prejšnjih teorij o tej temi. In temu se ne da izogniti, zato ker naša zgodovina je vedno skupaj z nami. Saj nismo kar padli z neba, da bi svobodno mislili kar nam pride v glavo. Tudi dolgoveznost, sklicevanje na druge in včasih že prav obskurna raba besed ima svoj namen: da ločimo tisto kar je novega od tistega, kar je že nekdo pred nami premislil. Jaz nimam slabega mnenja o takem slogu, čeprav je včasih težko berljiv. Ampak v končni fazi mi je pomembno to, da vsebinska polnost odtehta trud vložen v razumevanje težkih tekstov (tam kjer je, ker obstajajo tudi taki, ki se samo šopirijo z uporabo tujk in težko berljivih sestavkov).

Mene tudi predvsem zanimajo lastne izkušnje sogovornikov, ne toliko njihova načitanost in razumevanje teorij, čeprav je tudi to lahko koristno.

Jaz znanstvene teorije vidim samo kot podaljšek (razširitev) običajnega izkustva. Do vseh stvari ne moremo priti z našimi čuti, lahko pa pridemo do njih (ne do vseh) prek racionalnega sklepanja. Saj ratio je tudi čista danost, kot temu praviš. Pri izrazu čista danost me sicer moti, da napeljuje na nek primarni, prvinski oz. naravni 'svet' v katerem naj bi bil človek svoboden in v sozvočju s samim seboj. Ampak jaz v obstoj takega sveta ne verjamem oz. če že kaj: tudi ratio je njegov del, saj je ravno tako dan človeku kot druge reči.