Roman napisal/-a:Hotel sem povedati, da notranji subjektivni svet ni nastal sam od sebe niti ne obstaja samostojno, ampak je še kako odvisen od zunanjega sveta.
No jaz se ne bi spuščal v sodbe o tem ali je subjektivni življenjski svet samostojen ali ne. Mislim, da ni potrebno (lahko bi se tudi vprašali ali so fizikalni zakoni samostojni?). Celo zaradi dejstva, da je realnost kot si jo mi predstavljamo proizvod našega subjektivnega življenjskega sveta, se mi zdi, da se ni potrebno na tem konkretnem mestu obremenjevati z vprašanjem svobode (to vprašanje mislim da tiči za tvojimi besedami avtogenost, avtonomnost, samostojnost).
Roman napisal/-a:Konstrukt oziroma pravilneje konstrukcija (konstrukt ima slabšalen pomen) ima za razliko od čiste fikcije vendarle nekaj realne osnove. Vsaj jaz vidim v tem razliko.
Jaz pa v tem vidim krožno sklepanje:
realno osnovo, ki naj bi jo dokazoval konstrukt,
utemeljuješ z realno osnovo, ki naj bi že pred konstruktom obstajala.
Konkretna gorjača ni abstraktni model. To, da jaz pri opisu dogodka uporabljam jezik in mislim v okviru nekega modela, je pač nekaj drugega.
Kako veš da gorjača ni abstraktni model? Fiziki so kar nekaj časa verjeli v obstoj etra, preden so se mu odrekli. Morda se pa v tvojem primeru v resnici ne gre za gorjačo ampak za virtualno resničnost, tako kot v filmu Matrica(*). Kaj je potem realnost? Ne moreš vedeti nič več kot to, kar ti pravi subjektivna izkušnja življenjskega sveta. Pa ne njen abstraktni model (ne njena forma), ampak njena aktualnost (njena vsebina). Priznavam pa, da sta neločljivi in da se vsebina odpira prek forme (kar ne pomeni nič drugega kot to, da se svet odpira prek jezika).
Tudi preverjanje (tudi ustreznost) je nek abstraktni model.
Abstraktni model česa?
Subjektivnega življenjskega sveta. Morda bi bilo bolje reči: preverjanje je način obnašanja v nekem abstraktnem modelu subjektivnega življenjskega sveta. Rezultat tega obnašanja je potem podvržen nadaljni simbolizaciji in vključevanju v abstraktni model (in po možnosti njegovemu spreminjanju, prilagoditvi). Nikoli ne stopimo ven iz abstraktnih modelov.
(*) če si gledal ta film (Matrica) ali pa če si bral Descartesove Meditacije potem mi lahko poskusiš odgovoriti na to vprašanje: privzemam, da obstaja realnost. Kako veš, da so fizikalni zakoni v resnici takšni kakor jih fiziki spoznavajo? Morda nas matrica ali pa zlobni duh vara in nam stalno pred oči podtika drugačne fizikalne zakone in nas nenehno slepi. Pa želel bi si odgovor, ki ne bi vključeval besede "(ni) verjetno".
NoSee napisal/-a:Work in progress.
Fair enough.
Notranji govor je pac eden od mnogih nacinov, na katere se lahko izrazajo neki mentalni procesi. Refleksija z besedami je po mojem lahko precej nereflektivna.
Praksa psihoanalize in psihiatrije pravi drugače: govor oz. v širšem smislu simbolizacija zaseda najmanj dva med prvimi tremi mesti najpomembnejših načinov izražanja mentalnih procesov.
..pa se to. Ne rabis bit jogi, za spucat notranji govor.. vsak je tega zmozen, zavestno.
To še ne pomeni, da so tudi dejanske latentne besedne asociacije, po katerih potekajo misli, "spucane". Jaz pri jogijih dvomim, da se gre za kaj drugega kot za izrinjenje tega govora v ozadje.
