Mirko je napisal:
Žal ne poznam konteksta te Newtonove izjave, hvaležen bi bil za kakšen link ali obrazložitev.
Tukaj je:
Hypotheses non fingo (Latin for I feign no hypotheses, or I contrive no hypotheses) is a famous phrase used by Isaac Newton in an essay General Scholium which was appended to the second (1713) edition of the Principia.
Here is a recent translation (published 1999) of the passage containing this famous remark:
I have not as yet been able to discover the reason for these properties of gravity from phenomena, and I do not feign hypotheses. For whatever is not deduced from the phenomena must be called a hypothesis; and hypotheses, whether metaphysical or physical, or based on occult qualities, or mechanical, have no place in experimental philosophy. In this philosophy particular propositions are inferred from the phenomena, and afterwards rendered general by induction.
Prvo, kar mi ob tej primerjavi pride na misel, pa je naslednje: Kaj pa je Newtonova formula F = m*a drugega kot podrobno napovedovanje, ki se odlično ujema z eksperimentom. Imamo kaj podobnega pri Marxu? Kup idej, nad katerimi se od časa do časa nekdo navduši, ko pa jih skuša udejaniti, si polomi zobe. In se na seznam doda še en propadli družbeno socialni eksperiment. V čem je torej Marxova veličina?
Družbene znanosti nimajo determinističnih zakonitosti kot fizika, kar pa ne pomeni, da jih je mogoče voluntaristično oblikovati. Ker so rezultanta ogromnega števila neznanih variabel (političnih preferenc, skupinskih in posamičnih interesov, naključnih dogodkov, iracionalnih komponent pri odločanju, itd.) jih je seveda nemogoče strniti v kratko formulo.
Marxova veličina je v spoznanju temeljnih vzvodov zgodovine.
Nekatere od njegovih uresničenih napovedi:
- koncentracija kapitala v rokah maloštevilnih in relativna obubožanost večine oziroma povečanje premoženjske neenakosti: skoraj dve tretjini čistega zasebnega premoženja sta v rokah petih odstotkov Američanov.
- nerešljivo nasprotje med družbenim karakterjem produkcije in privatnim prisvajanjem, ki je v fokusu globalne gospodarske krize
- teorija o tendenčnem padanju profitne stopnje, ali teorija zloma (Zusammensbruchstheorie), ki ogroža temelje kapitalizma vsakih nekaj let
-nasprotje med razvojem produkcijskih sil in oblik družbene proizvodnje kot gibalo napredka.
Odločujoči vpliv »realnega« sektorja produkcije na družbeno superstrukturo in oblike družbene zavesti je povzel Marx takole: "Splošni rezultat, do katerega sem prišel in ki je postal, ko sem ga dosegel, vodilo mojemu študiju, se lahko na kratko izrazi takole: v družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose – v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je le pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje ali hitreje izvrši prevrat v vsej ogromni vrhnji stavbi. Ko preučujemo take prevrate, moramo vselej razlikovati med materialnim prevratom v ekonomskih pogojih produkcije, ki se da ugotoviti s prirodoslovno natančnostjo, in pravnimi, političnimi, religioznimi, umetniškimi ali filozofskimi, skratka: ideološkimi oblikami, v katerih se ljudje tega konflikta zavedo in ga izbojujejo. Kakor ne presojamo posameznika po tem, kar misli sam o sebi, prav tako ne moremo presojati take prevratne dobe po njeni zavesti, temveč moramo ravno nasprotno to zavest razložiti iz nasprotij materialnega življenja, iz obstoječega konflikta med družbenimi produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, ki je zanje dovolj prostora, in novi, višji produkcijski odnosi se nikoli ne pojavijo prej, preden ne dozore materialni pogoji za njihov obstoj v okviru stare družbe same. Zato si postavlja človeštvo vedno le take naloge, ki jih lahko reši, zakaj če pogledamo natančneje, bomo vselej videli, da se poraja naloga šele tedaj, ko že obstoje materialni pogoji za njeno rešitev ali pa so le-ti vsaj v procesu svojega nastajanja. V velikih obrisih lahko označimo azijske, antične, fevdalne in sodobne buržoazne produkcijske načine kot progresivne dobe v ekonomskem razvoju družbe. Buržoazni produkcijski odnosi so zadnja antagonističnba oblika družbenega produkcijskega procesa, antagonistična ne v smislu individualnega, marveč takega antagonizma, ki raste iz družbenih življenjskih pogojev individuov; produktivne sile, ki se razvijajo v okviru buržoazne družbe, pa hkrati ustvarjajo materialne pogoje za rešitev tega antagonizma. S to družbeno formacijo se torej končuje predzgodovina človeške družbe«. " (K. MARX, Prispevek h kritiki politične ekonomije v MARX-ENGELS: MEID IV, CZ, LJ, 1968, str.105)
Me ne veseli, da mi daš prav, če se ti mojega umotvora niti ne zdi vredno prebrati do konca. Gandhi ni izpred 2000 let, njegova religija pa je stara 4000 let, če se ne motim.
Nisem mislil na Gandhija, oprosti. Njegov pristop je zelo specifičen in prilagojen razmeram na Indijskem podkontinentu, zato nima globalne veljave kot marksizem.