Problemi je napisal:
Zato, in tu k odgovoru pozivam predvsem vojka: Kdo je atiest in zakaj lahko le tega opredelimo kot ateista? Skratka, kaj nekoga "dela" za ateista?
Odgovora na to zanimivo vprašanje sta po moje
dva.
Prvi je kratek: ateist je tisti, ki ne verjame v bogove (in druge nadnaravne pojave, ki kršijo naravne zakone).
Drugi je dolg, ali bolje: drugi so dolgi in pogosto vodijo v prepire s semantičnimi podtoni.
Nekoga "dela ateista" njegov odnos do sveta, njegov svetovni nazor. Ateist je po definiciji materialistični monist, kar pomeni, da priznava samo materijo in njene atribute (zavest, mišljenje, kulturo,…)
Ateizem lahko obravnavamo iz zgodovinskega, filozofskega ali sociokulturnega stališča, kot ti dobro veš. Kot argumenti v prid ateizma se običajno navajajo
(1)pomanjkanje najmanjšega empiričnega dokaza o obstoju božanstva/stev, (2)problem obstoja zla na Zemlji,(3) argument protislovnih in neskladnih razodetij ter (4) razlog in argument neverjetnosti.
Razprava o vsakem argumentu proti obstoju nadnaravnega bitja bi daleč presegala okvire mojih kompetenc in tega foruma, zato o vsakem samo nekaj opomb.
Mislim, da je
odsotnost empiričnega dokaza o obstoju božanstva/stev notorično dejstvo, ki dela težave le verskim sprancem, zato ga ne bom eleboriral.
Obstoj zla na Zemlji vis-a-vis božanstva, ki je vsemogočno, vsevedno, neskončno dobro in usmiljeno je po moje
contradictio in adjecto in je njuna koeksistenca
logično nemogoča. Takšnemu božanstvu bi bilo potrebno le migniti z mezincem leve noge in vse zlo na svetu bi bilo odpravljeno. Poskusi dokazati nasprotno se opisujejo kot 'teodiceje" in se v končni konsekvenci reducirajo na vprašanje, kako je mogoče, da božanstvo dopušča takšno zlo. Vsi poskusi kolikor toliko racionalnega odgovora so bili (in bodo) jalovi.
Argument
protislovnih in neskladnih razodetij (znan tudi kot "problem izogibanja napačnemu peklu" (
the avoiding the wrong hell problem), je močan argument proti obstoju boga. Zatrjuje, da je neverjetno, da bog obstaja, saj so mnogi teologi in zvesti zagovorniki boga zagovarjali popolnoma nasprotujoče in med seboj izključujoče verzije razodetja. Bistvo tega argumenta je, da ga mora oseba, ki sama ni bila priča razodetju le sprejeti ali zavreči samo na podlagi kredibilnosti predlagatelja, kajti navadni smrtnik nima nobene možnosti, da bi razrešil te nasprotujoče si trditve s svojim raziskovanjem in sprejel svojo sodbo. Zato je inteligentno, če ne verjamemo nobenemu.
Argument neverjetnosti je temeljno filozofski argument in poudarja v oči bijočo neskladnost med božjim obstojem in svetom, v katerem ljudje ne prepoznajo obstoja božanstva.
Večkrat sem že dejal, da bi za vse religije, pa tako tudi za RKC, ki je nam najbližja, bog naredil več s samo desetsekundnim javnim
suspendiranjem kakšnega temeljnega naravnega zakona, kot pa s kupi "svetih spisov", pričevanj, prikazovanj, čudežev, molitev, pridig in zaklinjanj. Jaz bi recimo takoj vrgel marksizem in materializem v kot in postal goreč vernik, če bi oni zgoraj med papeževo avdienco uprizoril pred stotisočglavo množico v Rimu polminutno levitacijo za svojega predstavnika na Zemlji, recimo 10m nad tlemi. To bi za vsemogočno entiteto morala ja biti mala mal'ca, migljaj z mezincem! Kaj pa je za gospoda vsemogočnega za borih 10 sekund suspendirati zakon gravitacije in to za enega človeka, ne za vseh 100.000 (kar bi seveda bilo še dosti bolj učinkovito!)
Ampak ne, on se raje skriva za "gorečim grmom", prikazuje se nepismenim pastirčkom v Međugorju…
Kar se pa mene tiče, sem že rekel: Nasprotje verskega fanatika ni fanatičen ateist, ampak dobrodušen cinik, ki ga ne briga, ali obstaja Bog ali ne.
Ta definicija mi je najbolj všeč.