Bom šel še enkrat skozi (bojim se, da bom spet predolg).
LUKEC napisal/-a:Če se človek boji smrti, potem ne more biti srečen.
Ne vem, če je to nujno res. Res pa ne čutin nobene potrebe, da bi se smrti bal.
Veliko ljudi postane ponižnih prav takrat, ko pomislijo na smrt.
Morda so bili pred tem prevzetni in domišljavi.
problemi napisal/-a:Ah
Roman, človek sprašuje, kje je bil človek, preden se je
človek rodil, ti se pa tu norčuješ iz njega.
Hočeš reči, da je ignoriranje informacij iz (osnovne) šole umestno?
Predlagam, da preden odgovorimo na vprašanje, kje je bil človek, preden se je rodil, da odgovorimo na vprašanje, ali je bil človek, preden se je rodil, človek ali pa je bil zgolj potencial človeka in pa seveda od katerga trenutka dalje o človeku (Homo sapiens sapiens) govorimo kot o človeku ali bolj natančno, kateri atributi so tisti odlučujoči, da neko entiteto opredelimo za človeka?
Prav, ampak še prej bi se morali dogovoriti, kaj sploh pomeni biti živ. Smrt se ne nanaša (samo) na človeka, ampak pomeni trenutek konca življenja. Torej ne nekaj pred spočetjem in po končanju. Potentia je sicer Aristotelov izum, s katerim je uspešno zavedel celo srenjo mislecev, ampak to niti ni važno. Če te prav razumem, predlagaš, da v razvoju človeškega posameznika obstaja trenutek, do katerega gre za možnost, od tam naprej pa za človeka. Za prepoznavanje tega trenutka bi bilo res potrebno navesti kriterije. Ampak zgoraj postavljeno vprašanje je bilo širše. Kaj je s človekom pred spočetjem. Moj odgovor je (verjetno) podoben tvojemu: nič.
distraktus napisal/-a:Kje si bil, preden si se rodil? Si bil takrat mrtev, ali te samo ni bilo?
Do spočetja me ni bilo nikjer.
Če te ni bilo, kaj je botrovalo (razen seksualnega akta), da si?
Dednost, okolje in lastna aktivnost.
In, ker že si, čemu si to ti in ne nekdo drug?
Kako kdo drug? Se ti zdi to vprašanje smiselno?
In zakaj si ravno tukaj, v tem času?
Ni razloga.
Kje si torej bil vsa ta leta, dajva, reciva nekaj stotisoč let?
Nikjer. Ni me bilo. Ne telesa, ne duha.
se pa lahko posvetiva še smrti
Tukaj pa nastopi en problem, namreč želja (potreba?) posameznika, da bi imelo življenje (in tudi smrt) nek višji pomen, smisel. Brez tega je smrt zgolj konec življenja, nič več in nič manj. In tako jaz razumem smrt.
derik napisal/-a:Ko enkrat umreš, ne rabiš več psihoanalitika, ampak ti že fizik zadostuje
Ko umreš, tudi fizika ne potrebuješ.