agata napisal/-a:Tisto o Freudu pa ostane, kar preberi si originale in ne interpretacije- če se analna faza ustrezno ne razreši je direkt povezana z obsedenostjo s čistočo, če otroka prehitro silimo, da naj se navadi biti brez plenic.....
Mi boš morala malo pomagati, da ne iščem po celotnem Freudovem opusu. Preletel sem, resnično preletel,
Onstran načela ugodja, kjer (tudi) razvije koncept
gona smrti (tanatos), ampak nisem uspel najti tega glede analne faze. Kolikor vem lahko pride do neustrezne razrešitve te faze na več načinov. Enega omeniš, torej prehitro siljenje, obstaja tudi drugi, da ga "prepozno" odvadimo od plenic. Poleg tega mi je tvoja formulacija, da je
"direkt povezana" malce sporna, namreč sledi vprašanje, kateri gon in v kateri fazi navdihuje
umazanost, torej obsesijo nekoga z
umazanijo. Resnici na ljubo redko rečemo, da je nekdo obseden z umazanijo, ampak, če je s čistočo, je lahko tudi obratno. Pa ne samo z umazanostjo, kaj je s pretirana natančnostjo, pretirana varčnostjo, skopostjo, mar izvor teh "težav", po Freudu, ni iskati v neustrezno razrešeni analni fazi?
Problemi- dolžna sem ti še odgovor na tvoj questione, kako wem, da so srečni- you can not fake such smile, thats how I know ( na youtube je video, samo ne vem točnega naslova- trenuci sriče ili tako nešto)
Mislim, da gre tu pri tebi za, recimo temu,
projekcijo, skratka tisto, kar tebe "dela" srečno oziroma tako kot si ti zamišljaš srečne ljudi, si projicirala na te osebe. Predstavljal si isti video, kjer bi se povsem na koncu kamera začela oddaljevati od plešočih otrok in bi se nam pred očmi začela izrisovati scena koncentracijskega taborišča. Ne trdim, da otroci v tem trenutka dejansko ne bi bili srečni. Recimo, krvnik bi jim "za eno pesem" rešil mamo iz gotove pogube. Otroci bi bili zaradi tega neizmerno srečni, njihov nasmeh bi bil povsem pristen, ampak .... Torej, ali bi še vedno govorila, da so srečni. Skratka, problematiziram tvojo (nekritično) sodbo o "srečnih otrocih".
Ker poznam tvoje razmišljanje, in se v zelo zelo veliko stvareh strinjam z njim, bi te tu vendarle povprašal, ali te pri tej sodbi o
sreči otrok ne "zanese" in pravzaprav narediš isto kot Gospodar, ki v zgaranih ljudeh, recimo na njegovih njivah, vidi "sračene" ljudi, saj vsakič ko delajo (od sreče) pojejo?
Beri tudi: Badiou, Očrt Metapolitike- v kateri poudari: misliti družbo brez strank in brez države
Podpišem se pod te misli, vendar - dobro, da si me opomnila, to moram še prebrati - če Badiou ne razreši "problema" prehoda iz današnje družbe v družbo brez strank in brez države, je njegov razmislek, zgolj všečna teorija. Moje mnenje je, da do takšne družbe lahko pridemo, kar izpade nekakšen paradoks z močnim gibanjem (vključevanje posameznikov in širših skupin, predvsem na lokalnem nivoju in ki si ne želijo vključevanja v stranko), močno stranko (partijo, "institutizirana" politika) in z močno državo (regulativa). Ja, res je, mogoče zvenim leninistično, ampak v tej "prvi fazi", po moje ne bi šlo drugače. Razen seveda, če stari filozof, iz udobne katedre, ne kliče po nasilnih prevratih. Ti pa so, vsaj sam tako mislim, že po definiciji zgrešeni, torej ne vodijo k družbo brez strank in brez države.