vseobsežno o razumu, resnici...

Argumentirane razprave o filozofskih vprašanjih.
robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

Po mojem mnenju bi se morala osredotočiti predvsem na tisti del definicije iz SSKJ, ki ima spredaj oznako filoz., ostali so bolj ali manj populistične fraze.
"Kar je v skladu s tem kar je" je zame nesmiselno, saj ravno to ugotavljamo, kaj je, kaj tisto resnično je, kaj je tista resnica.

"Ujemanje med mislijo in predmetom" pa govori ravno tisto, kar jaz že lep čas govorim. Resnice ne moremo spoznati objektivno, kaj takega sploh ne obstaja, oz. tudi če obstaja nima nobenega pomena.
Enostavno je reči "objektivno stanje obstoječega", vendar pri tem pozabimo, da je ravno ta naša definicija, ta naša objektivna resnica le miselni konstrukt nečesa, ki ima močan značaj oz. dokaj razpoznavne lastnosti in vendar ne obstaja zunaj človeškega načina dojemanja. Ta ocena objektivne resnice obstaja le zaradi logičnega sklepanja, da nam čuti oz. naprave posredujejo "resnico" ker nam vedno dajo podoben in s tem logiki zadovoljiv rezultat.

Vsekakor mi je težko na nevemkakšen način sprejeti predstavo o materialnem vesolju in štirih silah. Tu lahko rečemo, da je zraven veliko domišljije. S stališča človeških prvinskih čutov lahko rečemo, da zaznavamo svetlo, temno, gosto, redko, trdo, ipd. bit okoli sebe, ki se spreminja. S pomočjo izverziranega aparata - razuma, lahko to bit okoli nas poljubno kompleksno razložimo, vendar zares ne vem, kdaj ta razlaga pridobi značaj objektivnega, izvenrazumskega, "resničnega".

Če pogledamo biološko lastnost razuma, vidimo, da ni najpomembnejše, ali je sestavina možganov ogljik, dušik, materija s štirimi silami, ali pa morda balinkroglice različnih velikosti. Pomembna je tista ideja razuma, korelacija med deli biti ki s pomočjo nekih zakonitosti tvorijo inteligenco.

Raznorazne mistične razlage, ki posegajo v znanost se mi ne zdijo smiselne. Do sedaj namreč niti enkrat v zgodovini nobena religioznost znotraj znanosti ni zdržala, vedno so jo potolkli z matematiko. Problem je, ker po mojem mnenju ta "materialni" svet z zakonitostmi fizike nima tistih "božjih" omejitev, na katere računa večina znanstvenih pesimistov.
Tudi razum kot logični strojček ni težko razložiti. Najtežje se je sprijazniti z lastno zavestjo. Te nam nikakor ne uspe fizikalno razložiti brez lepega kupa domišljijskih aksiomov (materija se zaveda samo sebe ipd. )

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:Resnice ne moremo spoznati objektivno, kaj takega sploh ne obstaja, oz. tudi če obstaja nima nobenega pomena.
Se kar strinjam s teboj. Objektivno sicer po mojem mnenju obstaja (to vendar deluje na naše čute), vendar nikoli ne moremo vedeti, koliko smo se objektivnemu približali s subjektivnim. Presoja o tem je namreč še vedno subjektivna.
Ta ocena objektivne resnice obstaja le zaradi logičnega sklepanja, da nam čuti oz. naprave posredujejo "resnico" ker nam vedno dajo podoben in s tem logiki zadovoljiv rezultat.
Tudi to je res, vendar je to vse, kar človek ima. Pravzaprav niti ne govorimo o spoznavanju objektivnega, ampak o kakovosti teorije, ki zadovoljivo oziroma uporabno napove dogodke.
Vsekakor mi je težko na nevemkakšen način sprejeti predstavo o materialnem vesolju in štirih silah.
Vidiš, meni pa se zdi ta teorija zaenkrat najboljša, ker ima največji spekter dogodkov, ki jih napove in se potem tudi zgodijo.
Tu lahko rečemo, da je zraven veliko domišljije.
Brez tega pač ni nobene znanosti.
vendar zares ne vem, kdaj ta razlaga pridobi značaj objektivnega, izvenrazumskega, "resničnega".
Saj pravim, da ni to poanta. Objektivnost ni dosegljiva, uporabnost pa.
Pomembna je tista ideja razuma, korelacija med deli biti ki s pomočjo nekih zakonitosti tvorijo inteligenco.
In kaj bi to bilo? Od kod ta ideja?
Raznorazne mistične razlage, ki posegajo v znanost se mi ne zdijo smiselne.
Tudi meni ne.
Problem je, ker po mojem mnenju ta "materialni" svet z zakonitostmi fizike nima tistih "božjih" omejitev, na katere računa večina znanstvenih pesimistov.
Ne razumem, kaj hočeš povedati. Materialni svet ima materialne omejitve. Božjega sicer ne poznam, pravijo pa "poznavalci", da ta svet nima omejitev.
Najtežje se je sprijazniti z lastno zavestjo. Te nam nikakor ne uspe fizikalno razložiti brez lepega kupa domišljijskih aksiomov (materija se zaveda samo sebe ipd.)
To, da se materija zaveda same sebe, je sicer namenoma pomanjkljiva floskula tistih, ki želijo skozi njo kritizirati materialni izvor zavesti, češ, kako se more kak atom zavedati samega sebe. Meni je še najbolj všeč takale razlaga zavesti: Možgani ves čas procesirajo zaznave, na njihovi podlagi in na podlagi preteklih izkušenj potem izberejo odgovor. No, zavest nastane takrat, ko postane tudi to procesiranje zaznav predmet procesiranja. Zavest je čutenje tega procesiranja. Poleg tega zavest ni zbrana v eni sami točki v možganih, ampak je razpršena po skorji, tako da eni deli občutijo procesiranje v drugih delih. Seveda s tem nisem povedal prav veliko. Še vedno ni jasno, kako pride do zavedanja, ampak saj tudi tega ne vemo natančno, kako recimo vidimo črno in belo.

robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

Citiram:
Pomembna je tista ideja razuma, korelacija med deli biti ki s pomočjo nekih zakonitosti tvorijo inteligenco.

In kaj bi to bilo? Od kod ta ideja?
Prvo kar opaziš je, da človeka ni brez prostora in časa. Če čas ne "teče" človek nima zavesti, se ne zaveda ničesar. Lahko bi na primer rekli, da čas sploh ne teče, ampak "človek teče" skozi neraven teren - zavest nastaja vzdolž časovne osi (karkoli že to je)
To vseskup poenostaviš tako, da rečeš, da gre za korelacije med nekimi prvinami biti, ki ustvarjajo neke logične mehanizme. Podobno kot pri računalnikih. Kar je pa tukaj nerazumljivo, zakaj se zavedam tega kar delam, zakaj JAZ obstajam?
Če bi tako razlagali, bi morali priznati tudi navadnemu kalkulatorju, da ima neko stopnjo zavesti. Ne razumem, zakaj bi obstajala neka meja, pri kateri iz nič nastane zavedanje. Če je zavedanje resnično zgolj posledica razvoja materije (oz. logike) potem ni omejitve, kdaj se nekaj zaveda sebe in kdaj ne.

Poznam en zanimiv primer iz zgodovine, ko je bila neka deklica od rojstva slepa, gluha in nema. In le z različnimi dotiki je njeni varuški uspelo, da se je naučila govoriti, razmišljati, učiti se. Punca je kasneje naredila doktorat.

Kako se je pri njej vzpostavila "zavest"? Kako se zavest vzpostavi pri otroku? (ne vem, če si se zavedal svojega rojstva)

Problem se mi zdi v tem, da ta zavest nima nikakeršnega fizikalnega oz. matematičnega značaja, zaradi katerega bi lahko kaj sklepali.

Zavest je čutenje tega procesiranja
Tole je bolj ko ne pravljična trditev. Ne vem zakaj bi raje verjel v to, kot pa v idejo, da mi je zavest podelil Bog. Razumem jo namreč ne, niti se mi ne zdi kaj prida bolj verjetna...

Saj pravim, da ni to poanta. Objektivnost ni dosegljiva, uporabnost pa.
Ja, zagotovo tole razmišljanje gor in dol ne bo pripeljalo do odgovora: resnica je pa to in to. Razumeti se tako ali tako ne da. Po mojem pa lahko sam pri sebi pretreseš možnosti razuma, da se lahko potem lažje odločiš, v katero pravljico boš verjel. Katera je bolj privlačna. Oz. katera je "resnična" :)

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:Prvo kar opaziš je, da človeka ni brez prostora in časa.
Da, vendar ni to tisto dejstvo, ki ga loči od ostalega sveta.
Če bi tako razlagali, bi morali priznati tudi navadnemu kalkulatorju, da ima neko stopnjo zavesti.
Hm, saj nekateri res zavest pripisujejo vsemu obstoječemu. Drugo vprašanje pa je, ali bo kdaj računalništvo tako razvito, da bo poseglo na področje zavesti.
Ne razumem, zakaj bi obstajala neka meja, pri kateri iz nič nastane zavedanje.
Nisem ravno tako mislil. Ne gre za ostro mejo (zavest ima različno stopnjo zavedanja, meja je precej zabrisana) in ne gre za nastanek iz nič. Tisto prej je še vedno visoko razvito tkivo, ki je sposobno čutiti. Brez tega do zavesti ne more priti.
Če je zavedanje resnično zgolj posledica razvoja materije (oz. logike) potem ni omejitve, kdaj se nekaj zaveda sebe in kdaj ne.
Je omejitev. Tkivo, ki nosi zavest, mora biti dovolj kompleksno sestavljeno.
Kako se je pri njej vzpostavila "zavest"? Kako se zavest vzpostavi pri otroku? (ne vem, če si se zavedal svojega rojstva)
Mislim, da je zavest kasnejšega datuma kakor rojstvo. Za njen razvoj pa je potrebna dovolj velika (pestra) aktivnost okolja, ki z dražljaji to zavest vspodbujajo.
Zavest je čutenje tega procesiranja
Tole je bolj ko ne pravljična trditev.
Zakaj? To, da se zavedaš, pomeni, da se zavedaš svojih občutij, mišljenja, počutja, torej zaznavaš tovrstno dogajanje v svojih možganih.
Ne vem zakaj bi raje verjel v to, kot pa v idejo, da mi je zavest podelil Bog.
Zato, ker se ta teorija ukvarja tudi z delovanjem zavesti. O tem namreč božje razlage ničesar ne povedo.
Razumem jo namreč ne, niti se mi ne zdi kaj prida bolj verjetna...
Prav, ampak to je najbrž bolj problem človekove "duhovne" usmeritve, ko mora ugotoviti, katere razlage mu bolje sedejo.
Ja, zagotovo tole razmišljanje gor in dol ne bo pripeljalo do odgovora: resnica je pa to in to.
Seveda, nad tem sem obupal že na samem začetku.
Po mojem pa lahko sam pri sebi pretreseš možnosti razuma, da se lahko potem lažje odločiš, v katero pravljico boš verjel.
Jaz uporabljam še en kriterij: teorija mora napovedovati. Pravljica tega ne zmore.

robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

Zakaj? To, da se zavedaš, pomeni, da se zavedaš svojih občutij, mišljenja, počutja, torej zaznavaš tovrstno dogajanje v svojih možganih.
Po pravici povedano, jaz ne zaznavam "tovrstnega dogajanja" v svojih možganih. Prav nič se mi ne sanja, da v moji glavi nekaj melje. Še to, da je to v moji glavi, so mi povedali drugi.

Tole z dovolj veliko kompleksnostjo je zame bolj ko ne puhlica. Zakaj bi sploh bilo tako? Ali obstaja zato kakšen dokaz? Zavest je druga kategorija. Ne moreš reči, da zavest pride, potem ko v glavi neki možgani tvorijo neko novo povezavo.

To da se zavedam svojih občutij, razmišljanja, počutja ima težko kaj opraviti s tem, da sem visoko razvit logični aparatek.

Kolikor jaz vem ne obstaja potrjena teorija, ki bi zagotovila, da je zavest nujno posledica kompleksnosti logičnega razuma. In če ni take objektivne razlage, verjamemo v neke pravljice. In zakaj si ne bi poljubno izbirali pravljice glede na npr. tradicijo, ugajanje, ipd?

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:Po pravici povedano, jaz ne zaznavam "tovrstnega dogajanja" v svojih možganih.
In kako ti občutiš svoje mišljenje?
Še to, da je to v moji glavi, so mi povedali drugi.
Seveda. Za to so pač potrebni zapleteni aparati, ki merijo (mislim, da predvsem toplotne) spremembe v možganih, ki spremljajo različne aktivnosti.
Ne moreš reči, da zavest pride, potem ko v glavi neki možgani tvorijo neko novo povezavo.
Mislim, da sploh ne pride, vsekakor ne od drugod. Nastane kar tam. In seveda ne nastane z eno samo povezavo.
To da se zavedam svojih občutij, razmišljanja, počutja ima težko kaj opraviti s tem, da sem visoko razvit logični aparatek.
S čim pa to povezuješ?
In zakaj si ne bi poljubno izbirali pravljice glede na npr. tradicijo, ugajanje, ipd?
Res, prav nobenega razloga za to ni. In to celo v primeru, ko bi obstajala nedvomno dokazana teorija, ki bi natančno razložila delovanje možganov in zavesti.

robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

Objektivno sicer po mojem mnenju obstaja (to vendar deluje na naše čute), vendar nikoli ne moremo vedeti, koliko smo se objektivnemu približali s subjektivnim.
Lep pozdrav!
Takole se zgodi, da se človek preneha ukvarjati z eno stvarjo, ker je veliko drugih, novih. :)
No, najine debate ni nihče nadaljeval, tako da menda lahko brez kakšnega preskoka napišem še kakšen sestavek.

Tole kar sem citiral mi je dalo misliti. Če pri razmišljanju o objektivnem in o lastnem zavedanju ipd. uporabljaš zgolj enostavne logične trditve, v stilu: "Mislim torej sem" in se ne spustiš na nek naslednji nivo sprejemljivega, že takoj na začetku obstaneš na mestu. Torej je za neko uporabno filozofijo nujno vedno delati predpostavke, najbolje iz tradicije, ustaljenih načel, obstoječih idej in podobno. Vendar se jaz težko sprijaznim z dejstvom, da neka stvar je kot je, ne da bi vedel zakaj in kako.
Tako je tvoja ideja o objektivnem brž ko ne popolnoma smiselna in upravičena, vendar kljub temu ne izvira iz razuma posameznika, iz lastnega zavedanja. Je torej nemogoče z razumom karkoli prvinskega odkriti?
Če torej obstaja nekaj kar je objektivno, kar je po svojem bistvu bolj ali manj enako in na vse subjekte enako vpliva, kako potem razložimo, da je prav vsak subjekt omejen s svojim lastnim dojemanjem in celo življenje z razumom občuti le sebe, kljub aktivnemu družbenemu dogajanju okoli njega? Ali ni nekoliko mučno za verjetje v objektivno to, da nikoli in nikakor ni mogoče pogledati sveta z očmi oz. razumom nekoga drugega, brez da si ustvariš neko lastno sliko njegovega dojemanja in stvar pravzaprav sam dojemaš? Kaj ti garantira, da je subjekt, ki ga vidiš, se z njim pogovarjaš, ipd. pravzaprav nekaj takega kot ti sam in da ima nek podoben sistem dojemanja? Lahko je čisto nekaj drugega, lahko svet vidi vijoličen, pa ne ve, da je ta barva zame zelena.

No, malo praznične zmedenosti ne škoduje :)

Uporabniški avatar
powerslave
Prispevkov: 68
Pridružen: 26.12.2003 22:11

Odgovor Napisal/-a powerslave »

robespierre: 8) 8) 8)

Ali ni nekoliko mučno za verjetje v objektivno to, da nikoli in nikakor ni mogoče pogledati sveta z očmi oz. razumom nekoga drugega, brez da si ustvariš neko lastno sliko njegovega dojemanja in stvar pravzaprav sam dojemaš?


Najboljsa je tista o biografiji nekega Mojstra:
"I was never born. I am!"

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:menda lahko brez kakšnega preskoka napišem še kakšen sestavek.
Seveda.
Če pri razmišljanju o objektivnem in o lastnem zavedanju ipd. uporabljaš zgolj enostavne logične trditve, v stilu: "Mislim torej sem" in se ne spustiš na nek naslednji nivo sprejemljivega, že takoj na začetku obstaneš na mestu.
Kaj predlagaš? Razumejo me, torej sem?
Torej je za neko uporabno filozofijo...
Kaj je uporabna filozofija?
...nujno vedno delati predpostavke, najbolje iz tradicije, ustaljenih načel, obstoječih idej in podobno.
Ne vem, če je to res najbolje, te pa morda res na tak način drugi bolje razumejo.
Vendar se jaz težko sprijaznim z dejstvom, da neka stvar je kot je, ne da bi vedel zakaj in kako.
S "kako" se ukvarja znanost. Ampak res, kako vendar odgovoriti na "zakaj"? Pa je to vprašanje res tako na mestu? Od kod sploh izvira? Moje mnenje je, da človek s svojim omejenim umom pač vidi pri vseh stvareh vzročne zveze, še posebej, ko jih sam povzroča. Od tod zelo hitro potegne sklep na celotno vesolje. Ampak želje in "težko se sprijaznim" ne morejo biti nikakršno zagotovilo, da je temu res tako.
Je torej nemogoče z razumom karkoli prvinskega odkriti?
Tako kaže. Ampak jaz ugovarjam tudi tistim, ki trdijo, da je mogoče odkrivati s srcem (ki naj za razliko od razuma ne bi bilo tako omejeno).
Če torej obstaja nekaj kar je objektivno, kar je po svojem bistvu bolj ali manj enako in na vse subjekte enako vpliva, kako potem razložimo, da je prav vsak subjekt omejen s svojim lastnim dojemanjem in celo življenje z razumom občuti le sebe, kljub aktivnemu družbenemu dogajanju okoli njega?
Jaz vidim odgovor v tem, da je to subjektivno posledica (nadgradnja) objektivnega. Zavest je stanje (pravzaprav delovanje) objektivne materije. Na nek način so tudi občutki objektivni, čeprav so individualni. Problem nastopi zaradi interpretacije, zaradi razumevanja. Subjektivnost je treba iskati v nastanku te interpretacije.
Ali ni nekoliko mučno za verjetje v objektivno to, da nikoli in nikakor ni mogoče pogledati sveta z očmi oz. razumom nekoga drugega, brez da si ustvariš neko lastno sliko njegovega dojemanja in stvar pravzaprav sam dojemaš?
Si poročen?
No, malo praznične zmedenosti ne škoduje :)
Res ne. Pa vseeno: kako bi naredil red?

robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

He, he, nisem poročen. :)
Samo nakazal sem konkreten problem. Morda se je slišalo nekoliko poetično.
Če povem drugače: Ali ni največja ovira pri predstavljanju objektivnosti ravno omejenost na eno samo zavedanje, eno lastno identiteto, ki ne more ugotoviti, če je drugi tudi nek subjekt, ker je vedno omejena le nase.
Zavest je stanje (pravzaprav delovanje) objektivne materije.
Pravljica pač. V katero ne verjamem in menim, da tudi ni mogoče verjeti (ni takega tipa). Dokler govoriš o zavesti kot nečem, s čimer lahko operiraš, ji ugotavljaš lastnosti in jo opazuješ, skratka govoriš o DRUGEMU, lahko zavest tako označiš. Ko pa gledaš na JAZ in na lastno zavest pa je nemogoče reči, da sem zgolj produkt nesubjektnih delcev, če pa vendar samega sebe čutim kot nekaj svobodnega, nekaj kar ima lastne odločitve, lastne ideje...

Je pa prav zanimiva trditev: Razumejo me, torej sem... Za razmislit.

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:Ali ni največja ovira pri predstavljanju objektivnosti ravno omejenost na eno samo zavedanje, eno lastno identiteto, ki ne more ugotoviti, če je drugi tudi nek subjekt, ker je vedno omejena le nase.
No, saj sem te razumel že prvič in se tudi strinjal s teboj. Zato pa so z objektivnostjo, resnico in spozna(va)njem tolikšni problemi.
Ko pa gledaš na JAZ in na lastno zavest pa je nemogoče reči, da sem zgolj produkt nesubjektnih delcev, če pa vendar samega sebe čutim kot nekaj svobodnega, nekaj kar ima lastne odločitve, lastne ideje...
Ali je JAZ lahko nekaj drugega kot ti, ki gledaš na ta JAZ? Kakor da bi bil razcepljen na JAZ in DRUGI. Kaj vendar pomeni, da se čutiš, pa naj gre za občutek svobode, odločitev, zavesti? Misliš, da to občutenje prihaja od drugod? In se ti zdi to verjetno?

robespierre
Prispevkov: 65
Pridružen: 27.5.2004 23:47
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a robespierre »

Misliš, da to občutenje prihaja od drugod? In se ti zdi to verjetno?
Hja, ne vem od kod prihaja, vem pa da to "čutenje samega sebe" ni enako kot čutenje drugega. Če jaz najprej opazujem druge lahko opazim, da so ti podobni neživi materiji in sklepam tako tudi nase. Vendar je po mojem bolj smiselno, da najprej opazujem sebe in potem ugotavljam, da so tudi drugi nekaj podobnega. Sam sebe pa si ne morem predstavljati kot nekaj nesubjektnega, nekaj kar je zgolj materija, ki je bodisi določena ali pač naključna. (v znanosti zaenkrat ni druge možnosti).

Izvor tega čutenja samega sebe je nerazumljiv. Po mojem mnenju razum sam nikakor ne more tega obrazložiti. Nočem reči, da tu nujno nekaj "čutiš", kar ti govori o izvoru zavesti. npr: Moje srce mi govori ipd. Da pa slutiti, da obstaja nekaj več od zgolj materije, nekaj več od zgolj racionalnega sveta.

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

robespierre napisal/-a:Izvor tega čutenja samega sebe je nerazumljiv.
Še.
Po mojem mnenju razum sam nikakor ne more tega obrazložiti.
Možgani procesirajo dražljaje, na ta način ustvarjajo zaznave. Tudi to procesiranje je proces, in ko so ga začeli možgani procesirati, je nastala zavest.
Da pa slutiti, da obstaja nekaj več od zgolj materije, nekaj več od zgolj racionalnega sveta.
Na slutnje se ne moremo zanesti. In kaj bi bilo več od zgolj racionalnega? Iracionalno? Kaj pomeni "več"?

Uporabniški avatar
powerslave
Prispevkov: 68
Pridružen: 26.12.2003 22:11

Odgovor Napisal/-a powerslave »

Roman napisal/-a: Tudi to procesiranje je proces, in ko so ga začeli možgani procesirati, je nastala zavest.
NE!

Zavest je! ...in ni produkt mozganskih el. impulzov!

Amit Goswami, fizik
"Ker namen in način, kako bomo merili neki subatomski delec, odločata o tem, kakšne lastnosti bo ta delec imel, lahko rečemo, da na ta delec vpliva naša zavestna odločitev. Če pa naša odločitev vpliva na ta delec, potem mora imeti ta delec tudi neko zavest. Če pa vsak delec ima zavest, potem zavest napolnjuje celo vesolje. Ker lahko naša zavest vpliva na zavest delca, to pomeni, da morata biti nekako povezani. Če pa je vsa zavest, ki obstaja, povezana, potem mora biti vsota te zavesti to, kar imenujemo Bog."

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

Powerslave, potem pač pod besedo "zavest" ne misliva istega.
Če pa naša odločitev vpliva na ta delec, potem mora imeti ta delec tudi neko zavest.
Torej ima kamen zavest, ker ga lahko vržem, to pa je posledica delovanja moje zavesti? Le zakaj bi bil ta sklep točen?

Odgovori