Objavljeno: 12.9.2004 23:15
Po mojem mnenju bi se morala osredotočiti predvsem na tisti del definicije iz SSKJ, ki ima spredaj oznako filoz., ostali so bolj ali manj populistične fraze.
"Kar je v skladu s tem kar je" je zame nesmiselno, saj ravno to ugotavljamo, kaj je, kaj tisto resnično je, kaj je tista resnica.
"Ujemanje med mislijo in predmetom" pa govori ravno tisto, kar jaz že lep čas govorim. Resnice ne moremo spoznati objektivno, kaj takega sploh ne obstaja, oz. tudi če obstaja nima nobenega pomena.
Enostavno je reči "objektivno stanje obstoječega", vendar pri tem pozabimo, da je ravno ta naša definicija, ta naša objektivna resnica le miselni konstrukt nečesa, ki ima močan značaj oz. dokaj razpoznavne lastnosti in vendar ne obstaja zunaj človeškega načina dojemanja. Ta ocena objektivne resnice obstaja le zaradi logičnega sklepanja, da nam čuti oz. naprave posredujejo "resnico" ker nam vedno dajo podoben in s tem logiki zadovoljiv rezultat.
Vsekakor mi je težko na nevemkakšen način sprejeti predstavo o materialnem vesolju in štirih silah. Tu lahko rečemo, da je zraven veliko domišljije. S stališča človeških prvinskih čutov lahko rečemo, da zaznavamo svetlo, temno, gosto, redko, trdo, ipd. bit okoli sebe, ki se spreminja. S pomočjo izverziranega aparata - razuma, lahko to bit okoli nas poljubno kompleksno razložimo, vendar zares ne vem, kdaj ta razlaga pridobi značaj objektivnega, izvenrazumskega, "resničnega".
Če pogledamo biološko lastnost razuma, vidimo, da ni najpomembnejše, ali je sestavina možganov ogljik, dušik, materija s štirimi silami, ali pa morda balinkroglice različnih velikosti. Pomembna je tista ideja razuma, korelacija med deli biti ki s pomočjo nekih zakonitosti tvorijo inteligenco.
Raznorazne mistične razlage, ki posegajo v znanost se mi ne zdijo smiselne. Do sedaj namreč niti enkrat v zgodovini nobena religioznost znotraj znanosti ni zdržala, vedno so jo potolkli z matematiko. Problem je, ker po mojem mnenju ta "materialni" svet z zakonitostmi fizike nima tistih "božjih" omejitev, na katere računa večina znanstvenih pesimistov.
Tudi razum kot logični strojček ni težko razložiti. Najtežje se je sprijazniti z lastno zavestjo. Te nam nikakor ne uspe fizikalno razložiti brez lepega kupa domišljijskih aksiomov (materija se zaveda samo sebe ipd. )
"Kar je v skladu s tem kar je" je zame nesmiselno, saj ravno to ugotavljamo, kaj je, kaj tisto resnično je, kaj je tista resnica.
"Ujemanje med mislijo in predmetom" pa govori ravno tisto, kar jaz že lep čas govorim. Resnice ne moremo spoznati objektivno, kaj takega sploh ne obstaja, oz. tudi če obstaja nima nobenega pomena.
Enostavno je reči "objektivno stanje obstoječega", vendar pri tem pozabimo, da je ravno ta naša definicija, ta naša objektivna resnica le miselni konstrukt nečesa, ki ima močan značaj oz. dokaj razpoznavne lastnosti in vendar ne obstaja zunaj človeškega načina dojemanja. Ta ocena objektivne resnice obstaja le zaradi logičnega sklepanja, da nam čuti oz. naprave posredujejo "resnico" ker nam vedno dajo podoben in s tem logiki zadovoljiv rezultat.
Vsekakor mi je težko na nevemkakšen način sprejeti predstavo o materialnem vesolju in štirih silah. Tu lahko rečemo, da je zraven veliko domišljije. S stališča človeških prvinskih čutov lahko rečemo, da zaznavamo svetlo, temno, gosto, redko, trdo, ipd. bit okoli sebe, ki se spreminja. S pomočjo izverziranega aparata - razuma, lahko to bit okoli nas poljubno kompleksno razložimo, vendar zares ne vem, kdaj ta razlaga pridobi značaj objektivnega, izvenrazumskega, "resničnega".
Če pogledamo biološko lastnost razuma, vidimo, da ni najpomembnejše, ali je sestavina možganov ogljik, dušik, materija s štirimi silami, ali pa morda balinkroglice različnih velikosti. Pomembna je tista ideja razuma, korelacija med deli biti ki s pomočjo nekih zakonitosti tvorijo inteligenco.
Raznorazne mistične razlage, ki posegajo v znanost se mi ne zdijo smiselne. Do sedaj namreč niti enkrat v zgodovini nobena religioznost znotraj znanosti ni zdržala, vedno so jo potolkli z matematiko. Problem je, ker po mojem mnenju ta "materialni" svet z zakonitostmi fizike nima tistih "božjih" omejitev, na katere računa večina znanstvenih pesimistov.
Tudi razum kot logični strojček ni težko razložiti. Najtežje se je sprijazniti z lastno zavestjo. Te nam nikakor ne uspe fizikalno razložiti brez lepega kupa domišljijskih aksiomov (materija se zaveda samo sebe ipd. )