The Science Delusion

[derik]

Ampak naj tu podam mogoče možno oziroma eno od možnih točk kritike znanosti, kar bo sicer mogoče zvenelo kot provokacija, ampak to dejansko ni moj namen. Problematiziral bi dogmatizem znotraj znanosti oziroma če sem bolj natančen znotraj posameznih ved znanosti. V nekem kontekstu bi ga bilo moč zaznati pravzaprav znotraj znanosti kot take.

Saj to je ravno tisto, kar Sheldrake počne. On namreč ne kritizira znanosti kot take, torej znanstvene metode, pač pa razširjenost materialističnega dogmatizma med znanstveniki, ki po njegovem mnenju utesnjuje znanost. Sheldrake meni, da se v končni fazi to pozna pri premajhnem financiranju raziskav parapsiholoških pojavov.

Glede razširjenosti dogmatizma bi se še strinjal z njim, le da po mojem to ne omejuje financiranja takih raziskav. Prepričan sem namreč, da bi denar že zavohal svojo priložnost, če bi le raziskave dajale bolj otipljive rezultate.

[problemi]

Saj to je ravno tisto, kar Sheldrake počne.

Nisem prepričan, če počneva isto. Njegova kritika oziroma opredeljevanje znanosti oziroma znanstvene skupnosti kot dogmatične, na podlagi argumentov, ki jih je predstavil je milo rečeno zgrešena. Sam z dogmatizmom znotraj znanosti ciljam na povsem nekaj drugega. Jaz tu ne grem v smeri kot to počne omenjeni ali pa Penrose, ki pravzaprav "jokcajo", kako znanstvena skupnost dogmatično noče sprejeti za svoje njihovih idej. Ampak, naj bom bolj natančen, kolikor bi te ideje dejansko "pile vodo" in bi jih znanstvena skupnost zavračala takrat bi seveda govorili o dogmatizmu znotraj znanosti. In ravno na ta vidik skušam jaz opozoriti. Torej ne gre za to, da znanstvena skupnost vztraja na preverjenih teorijah, ampak da nemalokrat na povsem dogmatičen* način zavira razvoj preverjenih teorij. Torej ko neka skupnost ali pač posameznik zgolj na podlagi svoje avtoritete onemogoča raziskave in morebiten znanstveni preboj na nekem področju. Onemogoča, ne zaradi tega ker bi vedel, da so ideje v osnovi povsem zgrešen ampak zgolj zaradi tega, ker njemu niso "všeč", pa za takšno početje nima prav nobenega dokaza. Če omenim zgolj en primer iz medicine, ki se je dogajala slovenskemu nevrologu. Pred njegovo metodo operacij na možganih so bili taki posegi vedno usodni za pacienta. Z njegovo metodo so postale operacije in okrevanje uspešne. Ampak moralo je poteči kar nekaj let, desetletje, da so njegovo metodo sprejeli tudi drugje po svetu. Ravnaje ostalih strokovnjakov s področja nevrologije je bilo povsem dogmatično. Lahko bi omenil tudi primer fantka, ki je bil operiran na nogi, katero so mu ("dogmatični") strokovnjaki pri nas hoteli amputirati. In pa, da ekonomije niti ne omenjam. Kakor tudi še vedno prisotnega, na dogmi utemeljenega, moškega šovinizma znotraj znanstvene skupnosti (ampak to ni problem izključno znanosti kot take, ampak gre za širši družbeni problem).

Torej o tem dogmatizmu govorim in ne o tem, da je stališče, da je vesolje nastalo iz nič dogmatizem.

*dogmatičen v smislu: "trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih" (SSKJ)

On namreč ne kritizira znanosti kot take, torej znanstvene metode, pač pa razširjenost materialističnega dogmatizma med znanstveniki, ki po njegovem mnenju utesnjuje znanost.

Saj ravno zato je njegova kritika povsem zgrešena. Znanost ne utesnjuje materialistični dogmatizem, ampak marsikaj drugega, če že lahko govorimo o utesnjevanju.

Sheldrake meni, da se v končni fazi to pozna pri premajhnem financiranju raziskav parapsiholoških pojavov.

No saj pa smo prišli do srčike njegovega problema. Ja oprosti, tudi jaz mu ne bi dal niti centa za raziskavo parapsiholoških pojavov.

Glede razširjenosti dogmatizma bi se še strinjal z njim

V katerem smislu ti prepoznavaš oziroma vidiš dogmatizem znotraj znanosti?

Prepričan sem namreč, da bi denar že zavohal svojo priložnost, če bi le raziskave dajale bolj otipljive rezultate.

Povsem se strinjam z napisanim.

[derik]

Jaz tu ne grem v smeri kot to počne omenjeni ali pa Penrose, ki pravzaprav "jokcajo", kako znanstvena skupnost dogmatično noče sprejeti za svoje njihovih idej.

Ne bi rekel, da "jokcata". Imata kar samozavestno držo in od te kljub kritiki tudi precej koristi, sta torej uspešna.

Ampak, naj bom bolj natančen, kolikor bi te ideje dejansko "pile vodo" in bi jih znanstvena skupnost zavračala takrat bi seveda govorili o dogmatizmu znotraj znanosti.

Tu je treba biti bolj natančen, za katere ideje gre. Lahko gre za nedokazane hipoteze o pojavih, za katere ni nobenih bolj dokazanih hipotez.

V katerem smislu ti prepoznavaš oziroma vidiš dogmatizem znotraj znanosti?

Glede problema "mind-body" bi lahko rekli, da gre za znanstveno in filozofsko odprto oz. nerešeno vprašanje. Med znanstveniki je materialistična/fizikalistična/redukcionistična pozicija tako razširjena, da bi ji pogojno lahko rekli kar pozicija znanstvenikov. To pa ni isto, kot znanstvena pozicija. Torej v primerih, če znanstvenik pri svojem delu izhaja iz svoje filozofske opredelitve, ne pa iz nevtralne znanstvene pozicije, gre lahko za dogmatizem.

[vojko]

Jaz tu ne grem v smeri kot to počne omenjeni ali pa Penrose, ki pravzaprav "jokcajo", kako znanstvena skupnost dogmatično noče sprejeti za svoje njihovih idej.

Ne bi rekel, da "jokcata". Imata kar samozavestno držo in od te kljub kritiki tudi precej koristi, sta torej uspešna.

Ampak, naj bom bolj natančen, kolikor bi te ideje dejansko "pile vodo" in bi jih znanstvena skupnost zavračala takrat bi seveda govorili o dogmatizmu znotraj znanosti.

Tu je treba biti bolj natančen, za katere ideje gre. Lahko gre za nedokazane hipoteze o pojavih, za katere ni nobenih bolj dokazanih hipotez.

V katerem smislu ti prepoznavaš oziroma vidiš dogmatizem znotraj znanosti?

Glede problema "mind-body" bi lahko rekli, da gre za znanstveno in filozofsko odprto oz. nerešeno vprašanje. Med znanstveniki je materialistična/fizikalistična/redukcionistična pozicija tako razširjena, da bi ji pogojno lahko rekli kar pozicija znanstvenikov. To pa ni isto, kot znanstvena pozicija. Torej v primerih, če znanstvenik pri svojem delu izhaja iz svoje filozofske opredelitve, ne pa iz nevtralne znanstvene pozicije, gre lahko za dogmatizem.

[mriz]

Se strinjam, s tem da sam mislim, da je tudi kritika tako Dawkinsa kot Hitchensa brezvezna. Njuna kritika se problema ne loteva v točki, ki dejansko terja kvalitetno kritiko oziroma obravnavo.

Ne razumem povsem, kaj misliš s tem. Kar se mene tiče, se njuna kritika problema loteva v točki, v kateri poteka velika večina za/proti interakcij.

Sam mogoče ne bi, v kontekstu najinega pogovora, govoril o zdravo-razumski potezi, temveč bi se vprašal, ali je njegova poteza znanstvena ali pa gre za "slepo" vztrajanje na dogmatskem načinu obravnave različnih fenomenov. Vem, da si vernika podal zgolj kot primer, vendar naj mi to posluži kot izhodišče za trditev, da ni pomembno ali vernik ali kdor koli drug ugotavlja konsistentnost določene teorije, temveč ali je kritika konsistentnosti določene teorije veljavna ali ne. Z drugimi besedami, povsem nebistveno je iz katerih usta prihaja kritika, dokler je sama kritika konsistentna. Torej, če sledim tvojemu primeru, bi omenjeni vernik podal znanstveno kritiko neke znanstvene teorije.

Prvič - ja, veljavnost kritike je neodvisna od tega, od koga prihaja. Drugič, ne vem če lahko že vsako kritiko konsistentnosti označimo za znanstveno, ampak recimo da gre skozi, ker pač to najbrž je bistven del znanosti (je, kot sem napisal, v 'duhu znanosti').

Moram pa tu biti natančen in omeniti, da znotraj znanosti ne moremo v vseh primerih oziroma od vseh ved znanosti terjati rigoroznost znanstvene metode, kot jo poznamo recimo pri matematik in fiziki.

Če v znanost šteješ družboslovne vede, potem seveda ne. Mene osebno ne moti delitev na "science" in "social science", čeprav ne vem, kam npr. spada vedenjska ekonomija.

Za to pa, in tako pravzaprav razumem tvoje besede, znotraj znanosti govorimo o definiranem območju veljavnosti teorije. Sicer je potrebno biti pošten in reči, da pač memetika obravnava določeno polje v vsem njegovem totalu, kar koli naj bi ta total sploh bil. Iz česar sledi, da če ne pojasni fenomen vere pri človeku, da pač ni v znanstvenem smislu veljavna teorija. In če se ponovno vrnem na primer bi prišli do zanimive ugotovitve, da je vernik z znanstveno metodo dokazal ne-znanstvenost, in v primeru vztrajanja pri tej teoriji, na dogmatičen pristop določene skupine znanstvenikov.

Razen, če jo potisnemo v področje znanosti, kjer se ne terja rigoroznost znanstvene metode kot pri matematiki in fiziki?

, ja ampak ni vprašanje "why not?" vprašanje, temveč "why yes?". Problem vprašanja "why not?" je v tem, da stori nekaj nedopustnega, saj obrne "dokazno breme" na skeptika, dočim vprašanje "why yes?" terja dokazovanje* od tistega, ki podaja neko trditev.

Vsekakor.

Ampak naj tu podam mogoče možno oziroma eno od možnih točk kritike znanosti, kar bo sicer mogoče zvenelo kot provokacija, ampak to dejansko ni moj namen. Problematiziral bi dogmatizem znotraj znanosti oziroma če sem bolj natančen znotraj posameznih ved znanosti. V nekem kontekstu bi ga bilo moč zaznati pravzaprav znotraj znanosti kot take.

Zgodovina znanosti je polna zateženih starcev (znanstvenikov), ki so tako ali drugače zavirali napredek, to verjetno ni kaj novega. Mislim da gre pri tem za navadno človeško lastnost, da je oklepanje nečesa sorazmerno s časom / energijo, ki je bila vložena v to. Ampak za razliko od zgodovine znanosti, neumnosti ki jih npr. prodajajo šarlatani, ne bodo postale nič kaj bolj resnične tudi v primeru, če pomrejo vsi fiziki.

[problemi]

Ne bi rekel, da "jokcata". Imata kar samozavestno držo in od te kljub kritiki tudi precej koristi, sta torej uspešna.

Samozavestna drža samo po sebi ne pove prav ničesar, namreč tudi amrit in Rozman sta zelo samozavestna. Zdaj, če te pravilno razumem, mi je njuna korist irelevantna. Bi pa te vprašal, v katerem smislu sta uspešna. V kritiki znanosti?

Tu je treba biti bolj natančen, za katere ideje gre. Lahko gre za nedokazane hipoteze o pojavih, za katere ni nobenih bolj dokazanih hipotez.

Dokazana hipoteza ni več hipoteza, pa naj si gre za "naravoslovni" ali "družboslovni" dokaz (pravilnost).

Glede problema "mind-body" bi lahko rekli, da gre za znanstveno in filozofsko odprto oz. nerešeno vprašanje.

Se opravičujem, ampak ali mi lahko prosim poveš katera znanstvena veda se ukvarja z "mind-body" problemom? In pa kolikor sem na hitro pogledal za kaj sploh gre pri "mind-body" problemu lahko ugotovim, da ta "problem" sploh ni filozofsko vprašanje, kolikor pojem filozofija razumemo v kontekstu "zahodne" misli.

Med znanstveniki je materialistična/fizikalistična/redukcionistična pozicija tako razširjena,

To žal ni res. No je, kolikor znanost razumemo zgolj kot "naravoslovna znanost". Pri naravoslovni znanosti je glede na metodo moderne znanosti "materialistična/fizikalistična/redukcionistična pozicija" edina možna pozicija. Poznamo pa znanstvene vede (sociologija, antropologija, kulturologija, ekonomija ...), kjer obravnava ni tako enoznačna, predvsem pa ni fizikalistična in redukcionistična.

da bi ji pogojno lahko rekli kar pozicija znanstvenikov.

To boš težko utemeljil.

To pa ni isto, kot znanstvena pozicija. Torej v primerih, če znanstvenik pri svojem delu izhaja iz svoje filozofske opredelitve, ne pa iz nevtralne znanstvene pozicije, gre lahko za dogmatizem.

Pa saj izhajati iz svoje filozofske opredelitve še ne pomeni nujno dogmatizem. In zopet, kar se tiče naravoslovnih ved metoda enostavno terja nevtralno znanstveno pozicijo. Kolikor se striktno držiš načel metode moderne znanosti je tvoja drža nujno nevtralna.

[problemi]

Ne razumem povsem, kaj misliš s tem. Kar se mene tiče, se njuna kritika problema loteva v točki, v kateri poteka velika večina za/proti interakcij.

Verjetno se boš strinjal, da če "se njuna kritika problema loteva v točki, v kateri poteka velika večina za/proti interakcij", da to še ne pomeni, da njuna kritika zadeva pravo točko problema.

Ampak vseeno, prej preden kar koli rečem o tem, bi te prosil, če poveš, na katero točko zgoraj pravzaprav misliš?

Prvič - ja, veljavnost kritike je neodvisna od tega, od koga prihaja. Drugič, ne vem če lahko že vsako kritiko konsistentnosti označimo za znanstveno, ampak recimo da gre skozi, ker pač to najbrž je bistven del znanosti (je, kot sem napisal, v 'duhu znanosti').

Moram priznati, da bi bil lahko veliko bolj natančen in bi bilo bolje, če bi napisal: " ... vernik podal "znanstveno" kritiko neke znanstvene teorije.". Ali pa kot si ti napisal v "duhu znanosti".

Če v znanost šteješ družboslovne vede, potem seveda ne. Mene osebno ne moti delitev na "science" in "social science", čeprav ne vem, kam npr. spada vedenjska ekonomija.

Jih štejem. Mene tudi ne moti ta delitev, tisto kar sam mislim je to, da gre v obeh primerih za "science".

Razen, če jo potisnemo v področje znanosti, kjer se ne terja rigoroznost znanstvene metode kot pri matematiki in fiziki?

Kar se memetike tiče jo imam tako bolj za družboslovno teorijo kot naravoslovno. In mogoče je ravno tu "problem", saj bi recimo, kolikor bi šlo za naravoslovno teorijo, dobro definirali območje veljavnosti teorije in bi bil problem rešen. Težko pa je v humanistiki, tej sploh, in družboslovju definirati področje veljavnosti. Težko rečeš, recimo za primer, da "ideologija interpelira individume v subjekte" (Althusser), vse subjekte razen subjektov religije.

Zgodovina znanosti je polna zateženih starcev (znanstvenikov), ki so tako ali drugače zavirali napredek, to verjetno ni kaj novega. Mislim da gre pri tem za navadno človeško lastnost, da je oklepanje nečesa sorazmerno s časom / energijo, ki je bila vložena v to. Ampak za razliko od zgodovine znanosti, neumnosti ki jih npr. prodajajo šarlatani, ne bodo postale nič kaj bolj resnične tudi v primeru, če pomrejo vsi fiziki.

Se strinjam, vendar v kontekstu debate glede kritike znanosti je to gotovo točka, ki je vredna kritike. Sploh, ker se takšnih napačnih pristopov v znanosti še vedno nismo rešili. Kar pa se družbe kot take tiče, pa ne bi niti zgubljal besed.

[mriz]

Verjetno se boš strinjal, da če "se njuna kritika problema loteva v točki, v kateri poteka velika večina za/proti interakcij", da to še ne pomeni, da njuna kritika zadeva pravo točko problema.

Ampak vseeno, prej preden kar koli rečem o tem, bi te prosil, če poveš, na katero točko zgoraj pravzaprav misliš?

Mogoče bo boljše, če grema še kak korak nazaj. Torej, zakaj točno se ti kritika Dawkinsa in Hitchensa zdi brezvezna?

Kar se memetike tiče jo imam tako bolj za družboslovno teorijo kot naravoslovno. In mogoče je ravno tu "problem", saj bi recimo, kolikor bi šlo za naravoslovno teorijo, dobro definirali območje veljavnosti teorije in bi bil problem rešen. Težko pa je v humanistiki, tej sploh, in družboslovju definirati področje veljavnosti. Težko rečeš, recimo za primer, da "ideologija interpelira individume v subjekte" (Althusser), vse subjekte razen subjektov religije.

No, ampak v kontekstu kritike konsistentnosti memetike, bi le-ta kljub morebitnim pomanjkljivostim še vedno bila znanstveno veljavna teorija, ker je pač bolj družboslovna kot naravoslovna? In kaj bi potem bila družboslovna verzija kritike konsistentnosti?

Se strinjam, vendar v kontekstu debate glede kritike znanosti je to gotovo točka, ki je vredna kritike. Sploh, ker se takšnih napačnih pristopov v znanosti še vedno nismo rešili. Kar pa se družbe kot take tiče, pa ne bi niti zgubljal besed.

Ja, ta točka je vredna kritike. Večje vprašanje je - kako ta problem rešiti?

[problemi]

Mogoče bo boljše, če grema še kak korak nazaj. Torej, zakaj točno se ti kritika Dawkinsa in Hitchensa zdi brezvezna?

Zaradi tega, ker se problema ne loteva na tisti točki katera dejansko nudi odgovor na vprašanje oziroma problem religij (in ne zgolj religij). To pa je kritika ideologij - tu naj poudarim, da idelogija ni nekaj negativnega -. Namreč, povem nesmiselno se je zaganjati v vprašanje tipa "ali bog obstaja"; "evolucija/kreacionizem" itn.. Osnovno vprašanje je konstitucija subjekta, pa naj si bo to subjekta religije ali pa subjekta kapitalizma oziroma če nekdo želi subjekta socializma.

No, ampak v kontekstu kritike konsistentnosti memetike, bi le-ta kljub morebitnim pomanjkljivostim še vedno bila znanstveno veljavna teorija, ker je pač bolj družboslovna kot naravoslovna?

Kolikor memetika ni (notranje) protislovna, torej da znotraj te teorije ne moremo pokazati na protislovja, ter bi bila tudi koherentna z ostalimi teorijami, ki obravnavajo to polje, bi po moje bila znanstveno veljavna teorija. Tisto, kar je bistvena razlika med humanistiko/družboslovjem in naravoslovjem je metodični doktrinal oziroma da gre v prvem primeru praviloma za interpretativno metodo. Po domače povedano, ne gre (vedno) zgolj za eno "resnico". Za naravoslovje je značilno, da kolikor imamo vsaj eno teorijo, ki je povsem nasprotna od neke druge, rezultati obeh pa so si enaki, ne moremo ne za eno ne za drugo govoriti/trditi, da sta pravilni oziroma veljavni. V družboslovju pač ni tako, vzemiva za primer zgolj marksistično teorijo, keynesiansko teorijo, ali pa Friedmanovo teorijo neoliberalizema. Memetika je v tem kontekstu tudi zgolj ena od teorij, ki skuša obravnavati določeno polje znanosti.

In kaj bi potem bila družboslovna verzija kritike konsistentnosti?

Notranja protislovja določene teorije, nezmožnost pojasnitve določenega (pomembnega) družbenega fenomena, recimo.

Ja, ta točka je vredna kritike. Večje vprašanje je - kako ta problem rešiti?

Z reformo izobraževalnega in raziskovalnega sistema.

[mriz]

Zaradi tega, ker se problema ne loteva na tisti točki katera dejansko nudi odgovor na vprašanje oziroma problem religij (in ne zgolj religij). To pa je kritika ideologij - tu naj poudarim, da idelogija ni nekaj negativnega -. Namreč, povem nesmiselno se je zaganjati v vprašanje tipa "ali bog obstaja"; "evolucija/kreacionizem" itn.. Osnovno vprašanje je konstitucija subjekta, pa naj si bo to subjekta religije ali pa subjekta kapitalizma oziroma če nekdo želi subjekta socializma.

Ampak realno gledano je to taka vzvišena teoretsko-analitična pozicija, ki si jo lahko privoščijo zgolj tisti, ki so udobno distancirani od 'vulgarnega' nivoja, kjer si namesto njih drugi mažejo roke.

Notranja protislovja določene teorije, nezmožnost pojasnitve določenega (pomembnega) družbenega fenomena, recimo.

Ok. Kje sma zdaj s tem v kontekstu možne kritike znanosti?

Z reformo izobraževalnega in raziskovalnega sistema.

Kakšne reforme bi prišle v poštev?

[derik]

Pri naravoslovni znanosti je glede na metodo moderne znanosti "materialistična/fizikalistična/redukcionistična pozicija" edina možna pozicija.

A lahko tole malo bolj utemeljiš, saj vsa Sheldrakova izvajanja temeljijo ravno na nasprotnem mnenju.

[problemi]

Ampak realno gledano je to taka vzvišena teoretsko-analitična pozicija, ki si jo lahko privoščijo zgolj tisti, ki so udobno distancirani od 'vulgarnega' nivoja, kjer si namesto njih drugi mažejo roke.

OK, lahko bi zadevo obravnavali tudi na ta način. Vendar sam mislim, da ne gre za to, da bi teoretiki zganjali neko vzvišenost in z "varne" distance obravnavali nek družbeni fenomen, ampak gre za to, da "vulgarni" nivo ne more prinesti nobenih rezultatov, razen poglabljanja konflikta, kar pa ima za posledici še večje "fundamentiranje" na lastnih stališčih. Sekularizacija družbe je proces, dolgotrajen proces, katerega ni moč doseči "po bližnjici". Sploh pa ga ni moč doseči na nivoju "razkrinkavanja" nepravilnosti dogem, saj je jasno tudi ideologom različnih religij, da gre zgolj za dogme. Verjetno je jasno tudi veliko vernikom, da gre za dogme, "pa kljub temu ...". In ravno ta "pa kljub temu ..." je konec koncev produkt različnih ideologij. če bi moral povsem na kratko odgovoriti na čemu sploh stoji vera pri človeku bi omenil zgolj dve besedi: smisel in upanje. Iz tega sledi, kolikor družba ne bo sposobna ustvariti takšne družbene vezi (diskurze), kateri ne bodo generirali takšne razslojenosti, neenakosti, nepravičnosti ... bo vprašanje smisla in upanja še vedno zelo obremenjevalo posameznike. Torej ko bomo odpravili "ne-moč" pri večini posameznikov, takrat bomo dosegli tudi to, da ne bodo imeli več potrebe po razlagi njihovega bivanja na podlagi religijskih konceptov. Za to pa so pač potrebne korenite družbene spremembe.

Ok. Kje sma zdaj s tem v kontekstu možne kritike znanosti?

Iskreno povedano ne vem.

No mogoče bi tu podal še drugo kritiko in ta je, hegemonizem (določenih) znanstvenih ved, ki se tiče obravnave določenih fenomenov. Kot primer, hegemonizem ekonomske vede na področju mikro in makro ekonomije, ali pa hegemonizem pravne vede na področju prava ...

Kakšne reforme bi prišle v poštev?

Tako organizacijske kot vsebinske, tako na nivoju celotne družbe kot na nivoju raziskovalnih in izobraževalnih institucij. Ampak kaj več o tem v naslednjem postu.

[problemi]

A lahko tole malo bolj utemeljiš, saj vsa Sheldrakova izvajanja temeljijo ravno na nasprotnem mnenju.

Bom poskusil, vendar bi te še prej prosil, da opredeliš pojme: materialističen, fizikalističen, redukcionističen? Recimo pri redukcionizmu, ali je mišljen ontološki redukcionizem ali metodološki redukcionizem? Če gre za prvo, je povsem jasno, da je za moderno objektivno znanost temeljni nivo fizikalen, kolikor gre za drugo, pa je težko govoriti, če ne že nemogoče o "globalnem" redukcionizmu znotraj ved znanosti, seveda pa lahko o delnem redukcionizmu, recimo kot primer redukcija kemije na fiziko, pa še tu takšna redukcija verjetno ni povsem mogoča. Glede na to, da znotraj znanosti še evdno obstajajo povsem različne vede potem nikakor ne moremo govoriti o metodološkem redukcionizmu znotraj znanosti, in bi bila v tem smislu Sheldrakeova kritika povsem zgrešena. Kar pa se ontološkega redukcionizma tiče, pa sem povedal, je znotraj znanosti povsem samoumeven. Ali pri materializmu, ali je mišljen materializem v ontološkem smislu? Če je, ne bom izgubljal besed, ker je povsem jasno, da je za moderno znanost povsem logična materialistična ontološka pozicija. Pa tu pustimo ob strani subjekt, ker gre za povsem drug "problem", katerega tudi Sheldrake s svojo zahtevo po "pluralizmu" ne pojasni. Glede na to, da gre v primeru pojma fizikalizem pravzaprav za ( v določenem kontekstu) sinonim pojma materializem sem praktično že odgovoril.

[derik]

No, če ti je povsem jasno, potem res ni vredno izgubljati besed

[mriz]

Vendar sam mislim, da ne gre za to, da bi teoretiki zganjali neko vzvišenost in z "varne" distance obravnavali nek družbeni fenomen, ampak gre za to, da "vulgarni" nivo ne more prinesti nobenih rezultatov, razen poglabljanja konflikta, kar pa ima za posledici še večje "fundamentiranje" na lastnih stališčih. Sekularizacija družbe je proces, dolgotrajen proces, katerega ni moč doseči "po bližnjici". Sploh pa ga ni moč doseči na nivoju "razkrinkavanja" nepravilnosti dogem, saj je jasno tudi ideologom različnih religij, da gre zgolj za dogme. Verjetno je jasno tudi veliko vernikom, da gre za dogme, "pa kljub temu ...". In ravno ta "pa kljub temu ..." je konec koncev produkt različnih ideologij. če bi moral povsem na kratko odgovoriti na čemu sploh stoji vera pri človeku bi omenil zgolj dve besedi: smisel in upanje. Iz tega sledi, kolikor družba ne bo sposobna ustvariti takšne družbene vezi (diskurze), kateri ne bodo generirali takšne razslojenosti, neenakosti, nepravičnosti ... bo vprašanje smisla in upanja še vedno zelo obremenjevalo posameznike. Torej ko bomo odpravili "ne-moč" pri večini posameznikov, takrat bomo dosegli tudi to, da ne bodo imeli več potrebe po razlagi njihovega bivanja na podlagi religijskih konceptov. Za to pa so pač potrebne korenite družbene spremembe.

No, ampak čisto praktično gledano - kaj bi ti storil, če bi npr. živel v nekem manjšem mestu na jugu ZDA, in bil kot član lokalne družbe deležen izpada neke ultra konservativne krščanske skupine, ki bi zahtevala umaknitev naravoslovnih predmetov iz šolskih urnikov in njihovo zamenjavo s poukom kreacionizma, ali pa zaprtje naravoslovnih muzejev itd.? Bi z njimi razglabljal o konstituciji subjekta religije?

Hm, a potem lahko tudi z amritom in Rozmanom diskutiraš o subjektu psevdoznanosti, in tako končno dosežeš njuno streznitev?

No mogoče bi tu podal še drugo kritiko in ta je, hegemonizem (določenih) znanstvenih ved, ki se tiče obravnave določenih fenomenov. Kot primer, hegemonizem ekonomske vede na področju mikro in makro ekonomije, ali pa hegemonizem pravne vede na področju prava ...

Mene osebno bolj zanima kritika naravoslovne znanosti...