bistvo (življenja)
Eee..joe napisal/-a:Naj še jaz dodam svojo misel:
Življenje je smisel samo po sebi in ga ni potrebno še posebej osmišljati. Kaj pa sploh lahko imamo več od življenja? Živimo - potrjujmo! To je vse.
Natanko tako!
Bistvo življenja je živeti. Pripadati trenutku sedanjosti in se tega zavedati.
Lep dan še naprej..
joe: Vendar to pomeni da se neskončno distanciraš od vsakdanjih idej in prepričanj. Postaneš čudak brez družbe in brez tega kar pojmujemo kot polno življenje. Bi v takem stanju še vedno sledil svojemu prepričanju, ko pa veš da v naši družbi vodi zgolj v fizični propad?
Tudi če damo fizično in psihično nasilje na stran ostane dvom, če res lahko vsak oblikuje smisel v svoji luči. Pa denimo, da imamo nekoga, ki vidi smisel v vsiljevanju smisla drugim. Ali pa nekoga, ki meni, da je bistvo njegovega smisla edino resnično. Je torej resnično ali ne? Do katerih okvirov?GJ napisal/-a:Nihče nam danes ne more preprečiti, da nebi videl smisla vsak v svoji luči. Torej imam vso pravico, da tako mislim.
Seveda lahko.. Vendar pod vplivom zunanjih dejavnikov na njegova čutila.kren napisal/-a:Tudi če damo fizično in psihično nasilje na stran ostane dvom, če res lahko vsak oblikuje smisel v svoji luči.GJ napisal/-a:Nihče nam danes ne more preprečiti, da nebi videl smisla vsak v svoji luči. Torej imam vso pravico, da tako mislim.
Že od Descartesa naprej je zanana misel: mislim torej sem.
Kar lahko pomeni, da je moč zavedanja hkrati dokaz našega obstoja. Po drugi strani pa se nihče ne more zavedati misli drugega, ker ni njih lastnik oziroma jih ne reproducirajo njegovi možgani. Občutki pripadajo trenutku cedanjosti, misli pa povezujejo spomine občutkov v preteklosti.
Če pa ostane dvom? To je bolj koristno kot škodljivo...
Do neke mere to vsi počnemo. Vendar pa je vsak zrel posameznik (izklučujem vzgojo otrok) tisti, ki se lahko upre vsiljevanju idej, ki mu ne ležijo.kren napisal/-a:Pa denimo, da imamo nekoga, ki vidi smisel v vsiljevanju smisla drugim.
Če je popolen egocentrik, je to to To samo govori o njegovem duševnem nivoju oziroma njegovi širini. Takim ljudem se ponavadi izreče sožalje. Ker ponavadi ostanejo sami oziroma obkroženi s tistimi, ki takšne ljudi potrebujejo. Okviri pa so znani, do mojih in tvojih...kren napisal/-a:Ali pa nekoga, ki meni, da je bistvo njegovega smisla edino resnično. Je torej resnično ali ne? Do katerih okvirov?
Lep dan želim..
Tako in še več: vsak zrel posameznik se lahko upre temu, da bi svoje ideje vsiljeval drugim. Ampak potem slišim iz zelo informiranih virov, da človek, ki spozna boga, postane tako zelo vesel, da želi (pravzaprav celo mora) svoje veselje deliti z drugimi.GJ napisal/-a:Vendar pa je vsak zrel posameznik (izklučujem vzgojo otrok) tisti, ki se lahko upre vsiljevanju idej, ki mu ne ležijo.
Kje pa je meja med vsiljevanjem in deljenjem novonastale sreče?
Po moje je to preveč odvisno od posameznika, tako da se o vsiljevanju sploh ne gre pogovarjati.
No, verjetno bi se vsi strinjali da je vsiljevanje idej če ti grozijo s smrtjo (*kreh* Cerkev *kreh*), kaj pa ostalo? Za mene se vsiljevanje začne že z brošurami v nabiralniku, ampak tisti, ki so mi jo poslali, delajo to z dobrimi mislimi. Je pravično za njih trditi, da niso zreli?
Po moje je to preveč odvisno od posameznika, tako da se o vsiljevanju sploh ne gre pogovarjati.
No, verjetno bi se vsi strinjali da je vsiljevanje idej če ti grozijo s smrtjo (*kreh* Cerkev *kreh*), kaj pa ostalo? Za mene se vsiljevanje začne že z brošurami v nabiralniku, ampak tisti, ki so mi jo poslali, delajo to z dobrimi mislimi. Je pravično za njih trditi, da niso zreli?
Imaš prav, Mriz. Pravzaprav je vprašanje, zakaj se tisti, ki so tako zelo prepričani, da ti s svojim vsiljevanjem koristijo, nikoli niso pripravljeni s teboj o tem pogovoriti. Mislim na take vrste pogovor, kjer niso oni nekaj vzvišenega, nezmotljivega, in ti sam nisi samo preprost bedak, ki ne ve, kaj je dobro zanj. So zreli? Kaj pa, če bi se bilo treba vprašati, če so strpni?
Verjetno jim predstavljaš grožnjo, tistega hudička, ki bi v njih vzbudil dvom. Mogoče samo nezavedno, a vseeno. Ta zvišenost je samo obrambni zid, avtomatska zaščita, da preslišijo vsak argument proti. Osebna občutenja nimajo kaj dosti proti racionalnim dokazom.
Kaj pa če si ti tisti, ki ni strpen? s svojim dvomom in pogovorom ciljaš na to, da mu dokažeš nasprotno, da ga "ujameš". Zakaj mu jemlješ srečo? (govorim na splošno,ne obtožujem tebe osebno )
Mislim da smo vsi včasih glede tega nezreli, ne glede na to na kateri strani si.
Vsi drug drugemo nekako rahlo silimo svojo resnico oziroma resnico, ki smo jo sprejeli za svojo.
Kaj pa če si ti tisti, ki ni strpen? s svojim dvomom in pogovorom ciljaš na to, da mu dokažeš nasprotno, da ga "ujameš". Zakaj mu jemlješ srečo? (govorim na splošno,ne obtožujem tebe osebno )
Mislim da smo vsi včasih glede tega nezreli, ne glede na to na kateri strani si.
Vsi drug drugemo nekako rahlo silimo svojo resnico oziroma resnico, ki smo jo sprejeli za svojo.
Spet ti moram dati prav, vsaj kar se splošne slike tiče. Vem, da "očitek" ne leti name osebno, pa bi se vseeno rad nekoliko postavil v bran. Spoštujem nazore, tudi če niso moji. Če si sam jemljem pravico, da mislim po svoje, moram to pravico priznavati tudi drugim. In ker sam svojega prepričanja ne propagiram, ne ustavljam ljudi na ulici, ne hodim po domovih, pričakujem to tudi od drugih. No, kadar pa pride na vrsto priložnost za kresanje mnenj, se tega z veseljem udeležim. Pri tem pa velikokrat ugotovim, da je najtežje debatirati ravno s tistimi, ki imajo polna usta strpnosti in ljubezni. Tem verjetno res predstavljam grožnjo.
Potem si glede tega bolj zrel kot večina ostalih.
Torej samo ko dobiš zeleno luč, spustiš pse ki raztrgajo nepripravljenega ali šibkega nasprotnika .
Grožnjo jim mogoče predstavljaš zato, ker si ovira med njimi in razlogom, da se držijo načela strpnosti in ljubezni. Čudno je, da uporabljajo metode, ki niso v skladu z njihovo resnico, samo da ohranijo svojo resnico. Mogoče je strpnost, ljubezen manjvreden člen te resnice ki se ga lahko zanemarja da se ohrani glavni del resnice, recimo bog.
Torej samo ko dobiš zeleno luč, spustiš pse ki raztrgajo nepripravljenega ali šibkega nasprotnika .
Grožnjo jim mogoče predstavljaš zato, ker si ovira med njimi in razlogom, da se držijo načela strpnosti in ljubezni. Čudno je, da uporabljajo metode, ki niso v skladu z njihovo resnico, samo da ohranijo svojo resnico. Mogoče je strpnost, ljubezen manjvreden člen te resnice ki se ga lahko zanemarja da se ohrani glavni del resnice, recimo bog.
Ja, in prav RKC se tega najbolj zaveda. Otroke je treba vzgajati v duhu od malega. Upreti, oziroma samo podvomiti v boga pomeni greh.Roman napisal/-a:Tako in še več: vsak zrel posameznik se lahko upre temu, da bi svoje ideje vsiljeval drugim. Ampak potem slišim iz zelo informiranih virov, da človek, ki spozna boga, postane tako zelo vesel, da želi (pravzaprav celo mora) svoje veselje deliti z drugimi.
Usoda RKC je v prihodnjosti povsem odvisna od bodočih ovčic. Število vernih je v Evropi s stopnjo osveščenosti močno upadlo. Zato je RKC preusmerila svoje poslanstvo na manj razvite celine, predvsem Afrika.
Resnica je seveda, da je vsiljevanje idej lahko način preživetja tako posameznikov kot tudi celih skupin ljudi. Vrhovni bog pa je v današnji družbi vsebolj in bolj Denar.
Lep dan še naprej želim..
Zadnjič spremenil GJ, dne 7.4.2005 15:00, skupaj popravljeno 1 krat.
Hvala. Si neskromno laskam, da res.mriz napisal/-a:Potem si glede tega bolj zrel kot večina ostalih.
Krasna primerjava. Ja, tako je. Pri tem moj nasprotnik seveda ni sogovornik, ampak njegovi psi = argumenti. Ampak pri tem pride do hecnega pojava: ko izkrvavi kakšen od njegovih psov, nastopi ad hominem.Torej samo ko dobiš zeleno luč, spustiš pse ki raztrgajo nepripravljenega ali šibkega nasprotnika.
Ja, GJ, vse cerkve tega sveta se tega zavedajo. Zato pa velja zanje in za komuniste, da so najbolj koristni takrat, ko so v - opoziciji.
Seveda, to je za moje pojme pričakovano pri močno prepričanih nasprotnikih. Čustven naboj je v zraku (navsezadnje zagovarjajo svojo srečo), ko sprevidijo (oziroma nekako vseeno nočejo sprevidet) nemoč svojih kužkov, se naboj sprevrže v jezo in...verjetno si že preveč krat doživel kaj podobnega.Roman napisal/-a:Pri tem moj nasprotnik seveda ni sogovornik, ampak njegovi psi = argumenti. Ampak pri tem pride do hecnega pojava: ko izkrvavi kakšen od njegovih psov, nastopi ad hominem.
Kren, v resnici gre za vprašanje distance. Nekoliko se je vendarle treba distancirati. Drugače pa itak vidiš, da za človeka še nikoli ni bilo bolje. Ne gre na slabše. Gre na bolje. Le pomisli malo!
Sicer je vse, kar obstaja, podvrženo propadu. Še sonce bo čez sedem milijard let začelo ugašati, menijo znanstveniki. Toda hkrati nastaja novo. Kaj? Ne veš. To je skrivnost, ki je ne moreš razvozlati. Zato ne pustiš, da bi ti grenila življenje. Se od nje distanciraš. In uživaš. Če si zaradi tega čudak, nič hudega.
Sicer je vse, kar obstaja, podvrženo propadu. Še sonce bo čez sedem milijard let začelo ugašati, menijo znanstveniki. Toda hkrati nastaja novo. Kaj? Ne veš. To je skrivnost, ki je ne moreš razvozlati. Zato ne pustiš, da bi ti grenila življenje. Se od nje distanciraš. In uživaš. Če si zaradi tega čudak, nič hudega.
Ne vem no. Sam imam občutek, da jih je tukaj na tem forumu kar nekaj, ki so se pripravljeni o tem pogovoriti (in to ne na takšen ozkogleden način kot ga srečamo večinoma). Prav tako nekateri izmed mojih profesorjev rade volje razložijo in argumentirajo (in to na kritičen način) mnoga dvorezna verska stališča, ki jih zagovarjajo. Nekako čudno se mi zdi da imata same slabe izkušnje. Mogoče je kriva izbira in pristop. ne pa toliko zaprti zagovorniki. Če pomislim koliko je kvazi-znanstvenikov, ki mnogih teorij sploh ne razumejo, le njihov ego jih je poln,...... situacija niti ni tako zelo drugačna.Pravzaprav je vprašanje, zakaj se tisti, ki so tako zelo prepričani, da ti s svojim vsiljevanjem koristijo, nikoli niso pripravljeni s teboj o tem pogovoriti.
Kaj je to "ad hominem"?