bistvo (življenja)

[agata]

Mislim, da je padel ven takrat, ko se je začel zavedati, da je nag. Je pa res mogoče v tem nekaj domišljavosti, ampak na nekaj se pa vendarle moramo opirati v svojem delovanju, na neko vodilo. Žival ne loči med dobrim in zlim, tako vsaj mislimo, in to prepoznavanje razlike pred nas postavlja zahtevo, da sami sebe spoznavamo in se učimo razlikovanja, in dolžnost je, da se odločimo za dobro. A ker ne moremo vedeti, kaj je dobro za druge, to pomeni, da vsako govorjenje o tem, kako naj bi živel svoje življenje nekdo drug že nasilen akt. Nekaj pa tudi že vemo, kaj je dobro, treba se je pač učiti iz zgodovine in tradicije...

[derik]

S tem, ko je začel delati namensko (z namenom narediti dobro, ali pa zlo), je padel iz dotedanjega ravnovesja.

[agata]

Pravijo sicer, da Zlata doba nikoli ni obstajala, a naj ti bo, recimo, da tvoj zapis drži. A pogosto se zgodi, da kdaj storimo kaj slabega, ne da bi to nameravali in obratno. In potem nam je žal in se opravičimo, tragedija pa je ko tistega, ki bi se mu morali opravičiti, ni več. Stvari so kar kompleksne. Naučiti se moramo, kaj je pametno in kaj neumno. Kajti neumnosti nas vodijo v nevarnosti, pametne odločitve pa nam omogočajo boljše manevriranje v izogibanju nevarnostim. Saj vemo, da se največ nesreč zgodi na domačih tleh.Ampak to je že stran od teme..

[derik]

Vcasih smo do sebe prevec zahtevni.

[agata]

To so samo kontemplacije.

[zemljan]

No najprej je treba ločiti med bistvom in smislom, o čemer sem že bral v preteklih komentarjih, česar mnogi sogovorniki (na žalost) niso storili.
Po mojem mnenju je bistvo predvsem biološko in omejeno na naše fizično bivanje... Prehranjevanje, izločanje, razmnoževanje.
Smisla življenja pa ni! Vsaj takšnega univerzalnega, kakršnega pričakujete, da boste o njem slišali ne. Smisel je (zame osebno) lepo umreti. Saj pekel in nebesa sta eno. Sta trenutek, trenutek večnosti, trenutek smrti. Potovanje v drug prostor, potovanje v brezčasje, pa vendar le trenutek. Pekel in nebesa sta projekcija naše podzavesti v trenutku smrti.

V tem oziru (če se dotaknem nedavnih izjav o izgonu iz raja) se kar naenkrat, se usoda zdi lepa… Ni ti treba paziti, da bo trenutek lep. Za to poskrbi narava, ki te odpelje v onostranstvo brez slabe vesti, brez greha. Ki te popelje v večna lovišča, v brez daljne širine modrega neba. Pa vendar smo jo bili ljudje izgubili. Izgubili s pomočjo časa in evolucije. Izgubili pa smo jo bili takrat, ko je izginil nagon, instinkt, ko je Eva pojedla jabolko, jabolko spoznanja (dobrega in hudega) in bila zato izgnana iz raja, ko je Prometej bogovom ukradel ogenj in z njim napolnil človeške duše ter jim s tem poklonil svobodo (vest). Svobodo? Suženjstvo, suženjstvo telesa in duha. Suženjstvo vesti. A na žalost, je to »suženjstvo« vesti, edina pot (ki nam je ostala) do neskončne obče sreče. Zavidam bitjem z nagonom, z usodo, neokrnjeno usodo, ki tli v njihovih srcih. Se rodijo, živijo in nato umrejo brez vesti, ki bi jih preganjala v drugem svetu.

Pred dva tisoč leti je nek človek dejal: »Ljubite se med seboj!« Da, to je vse, kar nam je še ostalo. V njegovi knjigi je več modrosti, kakor v glavah stoterih največjih umov našega časa. Ljubiti se. Ljubiti se z vsem srcem, ljubiti se z vso dušo, ljubiti se z vsem mišljenjem. Le to nam je še ostalo. To je pot, pot resnice in življenja, to je prava in edina pot do nebes. To je pot, katero mora odkriti vsak posameznik sam. Pot, ki nam nudi uživanje življenja in preživetje le tega brez slabe vesti in slabih spominov.

Za vsako življenje je najprej potrebna smrt. A še preden me obišče, naj bo to danes ponoči, jutri, čez leto dni, desetletje ali čez mnogo desetletji, moram nekaj narediti! Izkoristiti življenje, ki mi je dano. Izkoristiti ga in ljubiti! Saj ne živim ker živim, ampak živim da živim!

To, utopiti se v lepi misli (osvobojen slabe vesti in strahu) pa je moja najvišja želja, moj življenjski cilj, smisel življenja. Zakaj? Ker se ob smrti sprosti vsa energija, prav tako pa se sprostijo oziroma se med umiranjem sproščajo mnogi hormoni in živčni prenašalci (najcenješa in najmočnejša droga torej). Za to ne dvomim, da človek v trenutkih pred smrtjo izgubi občutek za realnost ter čas in se v "večnost"(omejeno a izjemno veliko količino časa) izgubi v svoji podzavesti.

no le moje laično razmišljanje xD

[Roman]

Predvsem se ne strinjam z dvema trditvama:

Za vsako življenje je najprej potrebna smrt.

in

se ob smrti sprosti vsa energija

[derik]

Meni pa se zdi zgornji prispevek predvsem dober, čeprav je moje videnje te problematike nekoliko drugačno.

[NoSee]

Zgornji prispevek je mocno zacinjen/odisavljen.

Clearly not a clear mind.

Predvsem se ne strinjam z dvema trditvama: ...

se ob smrti sprosti vsa energija

"Energija" je menda duhovna energija!

[agata]

Kaj pa je "clear mind" in kako jo prepoznamo?

[derik]

"Energija" je menda duhovna energija!

Ljudje imamo pač navado reči, da smo včasih polni energije, drugič pa je spet nimamo. Normalno človek ve, kaj je s tem mišljeno, čeprav ni podano s fizikalno enačbo.

[Roman]

da smo včasih polni energije

Že, že, ampak za to energijo ne velja ohranitveni zakon. Še posebej ne ob smrti.

[derik]

Hočeš reči, da nastane iz nič in se povrne v nič?

[Roman]

Ja, v pesniškem izražanju ni to nič nenavadnega.

[NoSee]

Kaj pa je "clear mind" in kako jo prepoznamo?

Najboljsi clovekov priblizek temu je novorojenckov 'mind'.

Pa se takrat v bistvu sploh ni clear ampak zelo biased.