(Virus znanost je pa v vzponu.)
(Virus logika je spregledan.)
Verjamete v reinkaracijo?
Mogoče ne bo več drobnih pravljic, ideje boga pa ne bo samo pri nekaterih. Če lahko, si poglej kakšno pridigo na God Channel. V dvorani jih je ogrooomno in pomoje se število ne bo zmanjšalo skozi čas. Eni to pač potrebujejo (to sugerirano blaženost, ki jo tam doživijo). Zanimivo je to opazovati..Nekra napisal/-a:...pravš da se vse premika k znanosti torej...čez neki časa (si ne upam rečt kok k nevem) bo tut teh fanatičnih vernikov hudo mal.
ah.pomojm bo.brez veze se kregat o tem sej bo čs pokazu...okej bom pogledala med počitncami enkratmriz napisal/-a:Mogoče ne bo več drobnih pravljic, ideje boga pa ne bo samo pri nekaterih. Če lahko, si poglej kakšno pridigo na God Channel. V dvorani jih je ogrooomno in pomoje se število ne bo zmanjšalo skozi čas. Eni to pač potrebujejo (to sugerirano blaženost, ki jo tam doživijo). Zanimivo je to opazovati..
mam že mnj slabo vest če sedim za računalnikom namest da se učim k pa da gledam pridige po teveju.Bog pomagaj! To neprestano mešanje religije in znanosti je že brez veze. Namreč eno z drugim nima nobene zveze oziroma si ta dva pristopa sploh ne nasprotujeta. Znanost je logika. V znanosti je ja ja in ja ne more biti ne. Bog pa je ja in ne hkrati. Torej nima z logiko nič in z znanostjo tudi ne.
Bog je nedoumljiv, a resničen... Lahko noč!
Bog je nedoumljiv, a resničen... Lahko noč!
Hm...to okoli logike mi ne štima. Za mene je logika način gradnje spoznanj ali dejstev iz temeljev, ki so določeni pač tako kot so, odvisno od posameznika.
Ti predpostavljaš da bog je in iz tega logično gradiš svojo resnico, jaz pa predpostavljam da ga ni. Karkoli si ti o bogu spoznal si spoznal logično iz svojega izhodišča in iz poleg naučenih/doživetih stvari, ki se prav tako (po tvoje) skladajo z izhodiščem. Torej po moje ima bog nekaj z logiko, ne pa z znanostjo, saj ima znanost drugo izhodišče. No mogoče sploh nima izhodišča, torej nekega fiksnega in nespremenljivega temelja (kot ti), ima pa trdno metodo, torej matematiko in vse ostale naravoslovne znanosti ki iz tega izhajajajo. hm...
Problem mešančkov je da svoja spoznanja gradijo iz 2 izhodišč, iz dveh strani, ki pa drug drugo grdo gledata.
Ti predpostavljaš da bog je in iz tega logično gradiš svojo resnico, jaz pa predpostavljam da ga ni. Karkoli si ti o bogu spoznal si spoznal logično iz svojega izhodišča in iz poleg naučenih/doživetih stvari, ki se prav tako (po tvoje) skladajo z izhodiščem. Torej po moje ima bog nekaj z logiko, ne pa z znanostjo, saj ima znanost drugo izhodišče. No mogoče sploh nima izhodišča, torej nekega fiksnega in nespremenljivega temelja (kot ti), ima pa trdno metodo, torej matematiko in vse ostale naravoslovne znanosti ki iz tega izhajajajo. hm...
Problem mešančkov je da svoja spoznanja gradijo iz 2 izhodišč, iz dveh strani, ki pa drug drugo grdo gledata.
Zanimivo, tole kdo je veren in kdo ni.
Po moje se vernik in nevernik (ateist) niti malo ne razlikujeta. V osnovi sta oba vernika, le da je eden verujoč v "veri do boga", drugi pa trdno prepričan, da boga ni. Torej je verujoč v "veri, da je ateist". Imamo še druge oblike verujočih v "veri, da je/ni ..." ... kakorkoli si je pač zamislil, da je/ni ".
Na ta način človeštvo tava v temi (moje mišljenje). Imamo več nasprotujočih taborov, ki pa so v bistvu vsi verniki (ateisti, komunisti, verujoči v svojega boga, v več bogov, v utvare, v reinkarnacijo, itd.).
Res pa je, da je v vsaki veri nekaj resnice. Resnico pa iščejo le redki.
Po moje se vernik in nevernik (ateist) niti malo ne razlikujeta. V osnovi sta oba vernika, le da je eden verujoč v "veri do boga", drugi pa trdno prepričan, da boga ni. Torej je verujoč v "veri, da je ateist". Imamo še druge oblike verujočih v "veri, da je/ni ..." ... kakorkoli si je pač zamislil, da je/ni ".
Na ta način človeštvo tava v temi (moje mišljenje). Imamo več nasprotujočih taborov, ki pa so v bistvu vsi verniki (ateisti, komunisti, verujoči v svojega boga, v več bogov, v utvare, v reinkarnacijo, itd.).
Res pa je, da je v vsaki veri nekaj resnice. Resnico pa iščejo le redki.
Razen v svojem bistvu, v predmetu verovanja. Sicer imaš po eni strani prav, o stvareh si ustvarjamo mnenja, razlage, prepričanja, in verjamemo, da so pravilna. Združuje nas torej osnovna značilnost, da v svoja mnenja verjamemo. To pa je tudi vse, za tem se začnejo razlike. Malo manj plitvemu mislecu postane namreč jasno, da njegovo mnenje morda ni dokazano, celo ni dokazljivo, in postane njegova vera šibkejša oziroma jo v temelju zamaje vsak boljši argument. Ker pa je mnenje vedno tudi družbeno pogojeno, se po eni strani šibka vera označi kot omahljivost, celo nemoralnost, po drugi strani pa se vprežejo vse sile, da bi se vera okrepila. Pravilnost, resničnost, utemeljenost predmeta vere seveda pri tem sploh ni pomembna.Vedež napisal/-a:Po moje se vernik in nevernik (ateist) niti malo ne razlikujeta.
Še ena pomembna razlika je. Gre namreč za različna pristopa k spoznavanju, gre za razliko med zaupanjem in dvomom.
Tavanje v svetlobi zna biti še veliko bolj frustrirajoče.Na ta način človeštvo tava v temi
Pa čeprav samo ta, da verjamemo.Res pa je, da je v vsaki veri nekaj resnice.
Pa veš zakaj? Ker verniki, in teh je velika večina svetovne populacije, menijo, da so jo že našli.Resnico pa iščejo le redki.
Pomoje to ni isto. Vernik ima za svoje izhodišče spoznavanja "dejstvo", da bog je. Nevernik, torej recimo v tem primeru znanstvenik, ima izhodišče fiziko/matematiko/kemijo/itd. Znanstveniku "dejstvo", da boga ni, ne služi kot eden večjih izhodiščev spoznavanja, ker se tam pot verjetno zaključi. Spoznavanja znanstvenika se skladajo z njegovim (naj)močnejšim izhodiščem, torej znanostjo.Vedež napisal/-a:Po moje se vernik in nevernik (ateist) niti malo ne razlikujeta. V osnovi sta oba vernika, le da je eden verujoč v "veri do boga", drugi pa trdno prepričan, da boga ni. Torej je verujoč v "veri, da je ateist". Imamo še druge oblike verujočih v "veri, da je/ni ..." ... kakorkoli si je pač zamislil, da je/ni ".
Je pa tak da oba "verjameta" v osebno najvišje izhodišče spoznavanja. Oziroma ne "verjameta" v izhodišče, ker imata za to osebne dokaze.
Jaz ne enačim znastvenika z ateistom, ker znanstvenik je lahko tudi kristjan, musliman, budist, itd., medtem, ko prepričan ateist pač ni pripadnik nikakršne vere oziroma religije.
Je pa lahko znastvenik tudi ateist. Saj poznate množice, podmnožice, unije, ...
Biti vernik pomeni sprejeti ideologijo neke religije, biti ateist pomeni sprejeti ideologijo ateizma, ki ne priznava obstoja boga. Zame sta oba "vernika", saj oba goreče zagovarjata svoj prav.
Naprej?
Je pa lahko znastvenik tudi ateist. Saj poznate množice, podmnožice, unije, ...
Biti vernik pomeni sprejeti ideologijo neke religije, biti ateist pomeni sprejeti ideologijo ateizma, ki ne priznava obstoja boga. Zame sta oba "vernika", saj oba goreče zagovarjata svoj prav.
Naprej?
Verovati, še ne pomeni vedeti, kar pa je cilj vsakega verovanja, se strinjate?
Vernik goji določene predstave, upanja, celo čustva do izbrane veroizpovedi oz. svetovnega nazora in iz tega naslova ne more biti nepristranski v opisih, kar pa je temelj znanstvenega opazovanja.
Biti vernik pomeni pridruževati se neki kolektivni predstavi o objektu verovanja.
Verovanje navzven torej izgleda: "Verujem, torej sem zraven!"
Verovanje navznoter pa: "Verujem, iščem, izkušam, nadaljujem..., kam me bo to pripeljalo pa ne morem vedeti, saj vendarle raziskujem"
Naslednja stopnica od verovanja je vedenje (vem) na temelju lastnega izkustva.
Ateist ima s sogovornikom, ki pričuje o izkustvu spet težave, ker je spet govora o subjektivni - tj. notranji izkušnji. Prej "verujoči" se sedaj prelevi v "zavedajočega se oz. vedočega", kot tak pa je v očeh sogovornika že ne več le v zmoti ampak - novopečeni fanatik, na katerega ni več vpliva in je nevaren...
Ta forum bi bil moral imeti podnaslov: "Kako prepričati pričevalca o inkarnaciji, ki ima lastno, preverljivo izkušnjo o tem, da je v zmoti".
Vernik goji določene predstave, upanja, celo čustva do izbrane veroizpovedi oz. svetovnega nazora in iz tega naslova ne more biti nepristranski v opisih, kar pa je temelj znanstvenega opazovanja.
Biti vernik pomeni pridruževati se neki kolektivni predstavi o objektu verovanja.
Verovanje navzven torej izgleda: "Verujem, torej sem zraven!"
Verovanje navznoter pa: "Verujem, iščem, izkušam, nadaljujem..., kam me bo to pripeljalo pa ne morem vedeti, saj vendarle raziskujem"
Naslednja stopnica od verovanja je vedenje (vem) na temelju lastnega izkustva.
Ateist ima s sogovornikom, ki pričuje o izkustvu spet težave, ker je spet govora o subjektivni - tj. notranji izkušnji. Prej "verujoči" se sedaj prelevi v "zavedajočega se oz. vedočega", kot tak pa je v očeh sogovornika že ne več le v zmoti ampak - novopečeni fanatik, na katerega ni več vpliva in je nevaren...
Ta forum bi bil moral imeti podnaslov: "Kako prepričati pričevalca o inkarnaciji, ki ima lastno, preverljivo izkušnjo o tem, da je v zmoti".
V tem primeru je mešanček, katerega ne moreš jemati resno.Vedež napisal/-a:ker znanstvenik je lahko tudi kristjan, musliman, budist, itd
Ateizem nima svoje določene ideologije, ampak je posledica določene ideologije.Biti vernik pomeni sprejeti ideologijo neke religije, biti ateist pomeni sprejeti ideologijo ateizma, ki ne priznava obstoja boga.
Vernik v svojem spoznavanju ne more biti nepristranski, ker njegovo spoznavanje ne dovoljuje zaključka, ki bi zanikal boga. Znanost teorije menjava kot gate ker na rezultate ni vezana, oziroma rezultati niso določeni od začetka. Bog v drugem primeru (pri vernikih) je določen kot začetnki in končni rezultat, zato tako spoznavanje nima nobene teže. Znanost ima strogo določeno samo metodo, ki lahko kljub morebitni omejenosti spoznava bolj oziroma sploh objektivno, saj rezultati niso povezani z željami raziskovalcev.mali napisal/-a:Vernik goji določene predstave, upanja, celo čustva do izbrane veroizpovedi oz. svetovnega nazora in iz tega naslova ne more biti nepristranski v opisih, kar pa je temelj znanstvenega opazovanja.
Lastna izkušnja ni preverljiva, ne?Ta forum bi bil moral imeti podnaslov: "Kako prepričati pričevalca o inkarnaciji, ki ima lastno, preverljivo izkušnjo o tem, da je v zmoti".
Postavil bom drzno tezo: religiozni duh je pritrjujoči - zaupajoči duh. Za religiozni duh je ena sama molitev in sicer besedica "Da." Nasprotje pa je zanikovalni duh. Po tej definiciji torej religioznost ni v nobeni direktni zvezi z različnimi uradnimi religijami in še manj s kakršnimi koli cerkvami, da o znanosti niti ne govorimo. Gre le za odnos do resničnosti. Pozdrav!
Okej, religiozni duh je preveč zaupljiv duh. Za religiozni duh je ena velika čustvena zadetost. Molitev je umetno ustvarjanje besedice da, slepljenje samega sebe z občutkom blaženosti.joe napisal/-a: religiozni duh je pritrjujoči - zaupajoči duh. Za religiozni duh je ena sama molitev in sicer besedica "Da."
Okej, če s tem misliš duha ki zanika čustvenost kot ozadje spoznavanja.Nasprotje pa je zanikovalni duh
Aja, kaj sploh je duh?
Religioznost je povezano z osebnim izkustvom pozitivnih čustev, problem pa je v tem da verniki ta čustva oziroma vzrok teh čustev povezujejo z (uradnim) bogom ali duhovi v drevesih ali s čim podobnim. Saj tudi ne morejo drugega, saj ta čustva doživijo v času obredov. Odnos do resničnosti? Napačno razložen odnos do namišljene resničnosti, bi prej rekel.Po tej definiciji torej religioznost ni v nobeni direktni zvezi z različnimi uradnimi religijami in še manj s kakršnimi koli cerkvami, da o znanosti niti ne govorimo. Gre le za odnos do resničnosti.