ap-čiha napisal/-a:Kako pa veš, da bi naj sploh bila boleča in brezupna, če jo ne poznaš?
Poslušam tiste, ki trdijo, da jim njihova vera osmišlja življenje, daje upanje in že s tem zmanjšuje trpljenje na tem svetu. Če tega nimaš, po njihovem prepričanju v življenju veliko bolj trpiš.
Vedež napisal/-a:Če verjameš, da duša je, potem si vernik. In tisti, ki "misli", da duše ni, je nevernik. Torej niti eden, niti drugi pa nimata prostora za "vedeti".
Dokler ne vemo, o čem se pogovarjamo, je "vedeti" brezpredmetno. Ampak za nekatere to ni problem. Ne vejo, kaj je, vejo pa, da je. Sicer pa večina vernikov trdi, da vedo. Si torej ta prostor uzurpirajo?
Veliko bolezni se da pozdraviti že s tem, da "sprejmeš" obstoj duše.
Kako naj sprejmem obstoj nečesa, o čemer mi niti ti ne znaš kaj prida povedati, pa si Vedež?
Potem iz te osnove lahko narediš kaj pametnega in ljudem pomagaš.
Mislim, da lahko ljudem pomagaš tudi brez te osnove.
Prazna psihologija (brez priznavanja duše) in ogromne količine tablet še nikogar niso pozdravile (vsaj tiste, ki so imeli slab stik duše s telesom, prav gotovo ne).
Spet natolcevanje. Saj psihologija vendar priznava dušo. Od kod tebi, da je ne? In tudi ne zdravi samo s tabletami.
Znanost bo ta korak prej kot slej morala narediti (morda tudi ne), sicer je vse drugo le voda na mlin farmacevtski industriji.
Industrija seveda kuje dobičke tudi iz človekovega zdravja oziroma njegovega pomanjkanja. Ampak vse skupaj zreducirati na to pa tudi ni znak posebnega vedenja.
Medtem ko po drugi strani ljudje iščejo pomoč tudi pri alternativni medicini, ki pač priznava obstoj duše in štarta zdravljenje telesa iz drugega aspekta.
Poznaš samo uspešne primere, ali pa si slišal morda tudi za kak neuspeh?