filozofija in znanost

Argumentirane razprave o filozofskih vprašanjih.
Odgovori
Uporabniški avatar
Hinko_Gnito
Prispevkov: 23
Pridružen: 17.6.2004 13:30
Kontakt:

filozofija in znanost

Odgovor Napisal/-a Hinko_Gnito »


Glede na to, da tukaj povečini niste filozofi, pač pa da veste več o sodobni znanosti, me zanima, kakšen je vaš pogled na razmerje med filozofijo in znanostjo.


Vsi vemo, kdo je bil Aristotel. Ko berem Metafiziko imam zelo velik respekt, do tega kar je napisal, ko pa berem fiziko, pa sem seveda poln pridržkov. Na primer, antična ideja, da je svet sestavljeni iz štirih elementov – ognja, zemlje, vode in zraka – je danes popolnoma presežena in se z njo ukvarjajo še samo novodobniki (new age), ki prav ponesrečeno plonkajo tako iz filozofije kot iz sodobne znanosti.
Potem še vsi poznate Reneja Descartesa (Kartezija). Kako vam je bolj znan: kot matematik ali kot filozof? Kot matematik mi je znan po tem, da sem si zapomnil njegov ''kartezični koordinatni sistem'', vem pa da še nekaj nosi njegovo ime v matematiki. Znamenit pa je tudi spor med še enim velikim filozofom, Leibnitzem in fizikom Newtonom glede prvenstva glede nekega računa, ki smo ga v gimnaziji preračunavali pri integralih (sori, nisem matematik :lol: )

Zanima me pa, koliko je danes filozofija še sploh pomembna za znanost? A še znanstveniki sploh dajo kaj na neko premozgavanje o bitnostih, ki se jih ne da kvantitativno preveriti in konsistentno uskladiti z danim sistemom spoznanj. Ker meni se zdi, da so znanstveniki z vpeljavo bitnosti in realnosti, ki se jih ne da zaznati z neposrednim izkustvom (npr. kvarki, zvite dimenzije, strune, črne luknje, prazna vesolja, imaginarni čas,…) postajajo še bolj filozofi, kot smo ta pravi filozofi. Sicer se obojim gre, da spoznamo tisto, kar je temelj v svetu, grško hypokeimenon in iz česa je svet sestavljen.Pa da ne bi zafilozofiral, raje vi pišite...

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

Zanimivo vprašanje. Če se ozrem po zgodovini, kako se je vse skupaj začelo kot filozofija, potem pa so se počasi posamezne znanosti osamosvajale in šle na svoje, potem je danes filozofija tisto, kar je še ostalo in samo čaka, kdaj bo šlo med znanosti. In kaj je tisto, čemu znanost ni kos? Če pozabim na meje fizike, kjer se danes dogajajo najbolj zanimive stvari v znanosti, se znanost nikoli ni ukvarjala s smislom, posebej s smislom človeškega življenja. Moje mnenje je, da smisel sam po sebi ne obstaja, kdor ga hoče (mora) imeti, si ga mora izdelati sam. Lahko bi tedaj dejal (z malo pretiravanja), da se znanost ukvarja z obstoječim, filozofija pa z neobstoječim. Ko se za kak predmet filozofije izkaže, da je resničen (ne le namišljen), ga posvoji znanost.

Po drugi strani se posamezne veje znanosti čedalje bolj povezujejo med seboj, nastajajo interdisciplinarne vede, opažamo proces združevanja. Morda pa ima to združevanje nek smisel, nastanek neke celovite znanosti, ki bi bila nekako kar filozofija. Podobno, kakor je to že nekoč bila (v antiki). Ampak je vseeno velika razlika. V antiki je lahko en sam človek (denimo na primer kar Aristotel) obvladoval celotno vedenje tistega časa. Že danes tega ne zmorejo niti največji geniji.

Pegazus
Prispevkov: 7
Pridružen: 31.1.2005 1:59

Odgovor Napisal/-a Pegazus »

Hm, rekel bi da je zadnji ki je recimo imel zmoznost vedenja vsega v njegovem casu bil Newton, od njega naprej bi si pa drznil trditi da nobeden vec... in tudi nikoli vec ne bo, razen ce v debato hipoteticno vkljucimo kaksno futuristicno umetno inteligenco :)

Uporabniški avatar
Hinko_Gnito
Prispevkov: 23
Pridružen: 17.6.2004 13:30
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a Hinko_Gnito »

Roman napisal/-a:se znanost nikoli ni ukvarjala s smislom, posebej s smislom človeškega življenja
Menim, da tudi filozofija ne. Ideja, da nam bo pa filozofija dala odgovor na smisel življenja, je popolnoma zgrešena. Kar koli je počelo bivajočega, bi temu težko rekli smisel in če je to slučajno Bog, potem velja v filozofiji Pascalovo reklo, ki se je ponavljalo že od antike, da Bog filozofov ni Bog svetopisemskih očakov.
j dejal (z malo pretiravanja), da se znanost ukvarja z obstoječim, filozofija pa z neobstoječim. Ko se za kak predmet filozofije izkaže, da je resničen (ne le namišljen), ga posvoji znanost.
Filozofija se je od nastanka ukvarjala z iskanjem počela bivajočega, to je tistega po čemer obstajajo vse stvari. Mislim, da isto velja za sodobno znanost, ki operira s čedalje bolj abstraktnimi bitnostmi subatomskega sveta, za katere sem seveda preneumen, da bi jih sploh razumel. Če potem trdiš, da se znanost ukvarja z obstoječim, filozofija pa z neobstoječim, potem lahko prej trdim, da so glede na čutne izkušnje bitnosti subatomskega sveta (atomi, nevtroni, elektroni,…) prej neobstoječi v primerjavi s bitnostmi srednjerazsežnega sveta, ki ga npr. zajema Aristotelova metafizika. Problem slednje pa je, da postavlja esenco (bistvo, narava, kvaliteta) pred kvantiteto. Npr. stoletja so se spraševali, zakaj neki Luna mrkne. Ari je temu rekel, da zato, ker je v naravi lune, da mrkne. Ari ni ničesar računal, to razlago je smatral za zadovoljivo. Fizik se seveda ne bi zadovoljil s takim odgovorom: iz opazovanj bi preračunal tirnice planetov in videl, da Luna mrkne, ko pride v zemljino senco in da je z računanjem mogoče predvidet, kdaj bo spet mrknila in, kje se bo to dalo videt. Popolna zmaga pitagorejcev, ki so že stoletja pred renesanso uvideli pomen kvantitativnih meritev.

Če je za resničnost bistvena neprotislovnost, potem se strinjam s tabo, da se za kak predmet filozofije izkaže, da je resničen (ne le namišljen) in ga potem posvoji znanost.
Težko bi rekel, da atomi resnično obstajajo. Ne zaznamo jih s čutili. Ne morem pa ignoritati trditve, da je atomska najbolj konsistentna in uporabna teorija v znanosti, od vseh teorij, ki jih je znanost pustila na smetišču zgodovine znanosti. Tudi Aristotelov teorija o štirih elementih je tudi teorija, pa vendar je prepolna raznih nedoročenosti in nekonsistentnosti, ki so dobra samo še za novodobne alkimiste. Tudi starogrški atomisti so s svojimi atomi še polni raznih dvoumnosti in nikakor niso znanstveniki v sodobnem pomenu besede. Mendelejev je krasno preračunal vse lastnosti elementov, tudi tistih, ki jih v njegovem času še sploh niso odkrili in dokazal, da je uporabnost, konsistentnost in predvidljivost v prihodnje tisto, kar omogoča uspeh neke teorije. Najbolj konsistentni (neprotislovni) pa smo lahko le v jeziku matematike.
V antiki je lahko en sam človek (denimo na primer kar Aristotel) obvladoval celotno vedenje tistega časa.
Vse glih ne, vsekakor pa zelo, zelo veliko. Vprašanje je, kaj bi lahko trdili o Demokritu, ki je imel vsaj tako obsežnejši opus kot Aristotelov, a so se žal ohranile samo malenkosti.

Roman
Prispevkov: 6598
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

Hinko_Gnito napisal/-a:Menim, da tudi filozofija ne.
Kdo/kaj tedaj? (Če se že delava, kakor da veva, kaj naj bi smisel sploh bil.)
Pascalovo reklo, ki se je ponavljalo že od antike, da Bog filozofov ni Bog svetopisemskih očakov.
Brez zamere, nikoli nisem razumel razlike.
Če potem trdiš, da se znanost ukvarja z obstoječim, filozofija pa z neobstoječim, potem lahko prej trdim, da so glede na čutne izkušnje bitnosti subatomskega sveta (atomi, nevtroni, elektroni,…) prej neobstoječi v primerjavi s bitnostmi srednjerazsežnega sveta, ki ga npr. zajema Aristotelova metafizika.
Ampak obstoječe ni sinonim za človeškim čutom dostopno. Ali pač?
Težko bi rekel, da atomi resnično obstajajo. Ne zaznamo jih s čutili.
Ne zaznamo posameznih atomov (namreč tako, da bi jih zaznali kot posamezne).

bianko
Prispevkov: 578
Pridružen: 15.12.2002 17:00

Odgovor Napisal/-a bianko »

Najbolj se je modernemu pogledu na svet sigurno približal demokrit s svojim atomskim svetom. Kaže pa da bo atom dobil malce drugačno vlogo v teoriji strun. Ni mi jasno kako, da so ravno grki imeli tako močne filozofe. Za njimi je vladalo 2000 letno mrtvilo na tem področju.

Uporabniški avatar
mali
Prispevkov: 138
Pridružen: 7.5.2003 18:17
Kontakt:

Odgovor Napisal/-a mali »

Mislim, da isto velja za sodobno znanost, ki operira s čedalje bolj abstraktnimi bitnostmi subatomskega sveta, za katere sem seveda preneumen, da bi jih sploh razumel.
"Sunjata" je ena dobra knjiga, katere zadnji del opisuje "kvantno fiziko za telebane" in njeno konvergiranje k duhovnosti. Avtor je Živorad Slavinski.

Ugotoviš lahko sam, da imata kvantna fizika in ideja o Bogu-Višjem Jazu veliko skupnih elementov.

Prijetno branje.

Odgovori