derik napisal/-a:problemi napisal/-a:Od kje nam vedenje, da nam jeza in maščevanje zastruplajo življeneje. Ali nam tudi veselje, ki je prav tako neko občutenje, zastruplja življenje.
To vedenje lahko vsak sam preiskusi. Če se komu zdi, da ne drži, pač ne drži.
Se strinjam, taka vprašanja lahko obravnavamo samo glede na vsakega posameznika. Verjetno sem te napačno razumel, ker sem imel občutek, da si mislil generelano, torej, da vedno "zastruplja naše življenje".
derik napisal/-a:Meni se tu zastavi prvo vprašanje (temelj mi je krščanska etika glede tega vprašanja): Če ne smem soditi, zakaj smem odpuščati? Ali imamo tu prepoved (soditi) in zapoved (odpuščati).
Jaz to razumem kot nasvet, ne pa kot prepoved in zapoved.
Mogoče je tvoje razumevanje Jezusovoga: "Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen" pravilneje. Tu moram priznati, da je moje branje teh tekstov pomanjkljivo, v temu smislu, da se nikoli nisem dobro poglabljal (nisem jih študiral) v te tekste, obremenjeno pa je tudi s samo pozicijo "moje spoznave".
derik napisal/-a:Jaz bi rekel, da lahko odpustiš samo za krivico, ki je storjena tebi. V zgornjem primeru bi bila krivica storjena tudi tebi, čeprav je neposredna žrtev tvoj bližnji in ne ti sam. Ampak odpustiš lahko samo svojo. Ne da "nimaš pravice" odpustiti za drugega, ampak se tega sploh ne da, tudi če bi hotel.
Sam obravnavam to odpuščanje iz dveh vidikov. Pri vsakdanjih medčloveških odnosih nam dejansko omogoča ohranjane vezi med udeleženci teh odnosv. Recimo, v nekemu pogovru ti rečem nekaj, kar te užali, kaj vem, da si kreten. Kasneje, ko se strasti umirijo, mi je žal da sem ti to rekel, te pokličem in se ti opravičim. In tu pride do tega "teatra", saj nekako pričakujem, da boš rekel, saj se ti ni bilo treba opravičiti, te razumem, trenutek slabosti ipd. (ta primer povzemam od Žižka). Torej ta "teater" nam omogoči nadaljne vzdrževanje vezi oziroma komuniciranje.
Tu pa ločim, ko bi ti nardeil dejansko nekaj zlega (tu imaš prav, ko praviš, da je potrebno upoštevati interpretacijo vsakega posameznika, kaj je dobro in kaj je zlo, ampak recimo, da se zediniva in opredeliva, recimo, da te brez kakršnegakoli razloga tako zelo pretepem, da končaš v bolnici, kot zlo). Prvo kar morava predpostaviti je to, da sem sploh Človek, torej, da se sploh zavedam svojega neetičnega dejanja, saj je to prvi pogoj, da te bom sploh prosil po odpuščanju. Recimo, da sem Človek. Torej, breme "krivde" nosim sam, vendar v trenutku, ko mi oprostiš se, če že ne v celoti, potem pa velik del tega bremena zvali z mojih ramen. In tu se nakako strinjam s tistim avtorjem, ki je izrekel, kar sem napisal v enem od prejšnih postov, da se ta del bremena zvali na tebe. Drugi problem, ki ga sam vidim pa je v temu, da mi bo to na nek čuden način olajšalo ponovitev tega dejanja pri nekomu drugemu.
Zgoraj napisano ne ponujam kot nek aksiom, je samo alternativni pogled, katerega bi moral še bolja preštudirati, glede oprostitve oziroma odpuščanja.