Religija

Argumentirane razprave o filozofskih vprašanjih.

Katera vera je zate najboljša?

Budizem
16
23%
Hinduizem
3
4%
Islam
0
No votes
Krščanstvo
19
27%
Drugo
33
46%
 
Total votes: 71

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Religija

Post by kren » 18.10.2010 22:15

mriz wrote:Kaj ti naj rečem - priporočam branje literature :lol:
Še enkrat beri gornji odgovor.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 18.10.2010 23:24

mriz wrote:Kaj ti naj rečem - priporočam branje literature :lol:
Ah mriz saj zmoreš bolje. Zgleda, da ne samo, da ti je všeč shrinkov stil, celo nalezel si se ga.

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Religija

Post by kren » 18.10.2010 23:42

problemi wrote:Že v tistem mojem razpredanju o odgovornosti za nacistične zločine mi je zastavil par odličnih vprašanj, kakor se tudi, recimo, moje mnenje do Žižkove filozofije verjetno zelo razlikuje od krenovega.
Ja, res je (glede razlikovanja). Ne vem zakaj mriz in ZdravaPamet to konstantno spregledujeta. Tisto debato imam js sicer namen še nadaljevati, samo nekako še nisem prišel do tega.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 19.10.2010 0:06

kren wrote:
problemi wrote:Že v tistem mojem razpredanju o odgovornosti za nacistične zločine mi je zastavil par odličnih vprašanj, kakor se tudi, recimo, moje mnenje do Žižkove filozofije verjetno zelo razlikuje od krenovega.
Ja, res je (glede razlikovanja). Ne vem zakaj mriz in ZdravaPamet to konstantno spregledujeta. Tisto debato imam js sicer namen še nadaljevati, samo nekako še nisem prišel do tega.
Prosim bodi prizanesljiv, ker sem se spustil na področje za zagovor katerega (mojih trditev) je potrebno ogromno znanja, ravno tistega katerega nemalo uporabnikov tega foruma zavrača. Se pa istočasno veselim debate, saj četudi sem imal tam napačno mnenje, se bom pač naučil nekaj novega. :)

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Religija

Post by kren » 19.10.2010 10:13

problemi wrote:Prosim bodi prizanesljiv, ker sem se spustil na področje za zagovor katerega (mojih trditev) je potrebno ogromno znanja, ravno tistega katerega nemalo uporabnikov tega foruma zavrača. Se pa istočasno veselim debate, saj četudi sem imal tam napačno mnenje, se bom pač naučil nekaj novega. :)
Če komu na tem področju primanjkuje znanja, je to meni. Pravzaprav niti ne nasprotujem tvojim trditvam (npr. interpretacija pravega namena uporabe jedrske bombe - tudi WikiPedia pušča odprt prostor za to; povezava), niti nimam v ozadju kakšnih drugih tez, bolj me zanima kakšne implikacije dajejo te, ki jih predlagaš. No, morda še bolje, v duhu filozofije: ne samo implikacije, ampak tudi kaj vse smo morali predpostaviti v ozadju.

Npr. če se je sojenje za zločine v 2.sv. vojni zgodilo po diktatu zmagovalcev in preprečilo ozdravitev naroda, s tem pa potegnilo za sabo tudi druge narode (kateri so tudi potisnjeni v travmatično izkušnjo zaradi svojih lastnih zločinov, ki vemo da obstajajo), kaj pa potem ozdravitev sploh je? V tem smislu, da si narod sodi sam, je namreč še ni bilo, saj sodijo vedno zmagovalci (ne samo sodijo, saj pišejo celo zgodovino!). Če to upoštevamo, potem je ozdravitev neka prihajajoča etika, ki gre mimo današnjih zmagovalcev in poražencev. Je vednost o zločinu, ki vstopa v našo lastno identifikacijo z narodom oz. našo lastno identiteto v družbenem prostoru (in jo lahko razdira!). Ta identiteta je nekaj kar nam (hočeš nočeš) zgodovina vsili (v družbeni prostor pademo). Torej je pot te etike pot revolucije nad sedanjostjo?
Gotovo je pa res, da je vzpon desnice v Evropi zaskrbljujoče dejstvo (pred kratkim je Merklova izjavila: "multikulturnost je mrtva" - kaj naj si človek ob tem misli, kaj bo iz tega..?) in sploh ni jasno kaj (zakaj??) se to dogaja.
problemi wrote:Ja ampak o storitvi nekega dejanja se vendarle odločamo zavestno. Strinjam se da nezavedno motivira naša dejanja (vendar ne vseh), ampak kljub temu, smo oziroma bi morali biti sposobni ločiti med dobrim in zlim (pustiva zdaj ob strani definiciji teh dveh pojmov).
Tu imamo težavo oz. vprašanje o svobodni volji. Ali nezavedno motivira vsa naša dejanja ali samo nekatera? Js bi takole rekel: nezavedno včasih motivira tudi takšna dejanja (in ne moremo vedeti katera so to), ki so neetična. Kljub temu, da zavestno na vsak način vidimo samo pozitivno in dobro dejanje. Dal si primer, ko nezavedno motivira neko dejanje (npr. nekdo komentira segregacijo tako da izpostavlja, da ZDA zaradi tega niso bile zločinska država - latentni rasist) - meni se zdi to dober primer ravno za podkrepitev tiste moje izjave, da je implikacija tvojega stališča (da nevedenje ni opravičilo za početje etično spornih stvari), da je človek govoreča zver (t.p. nikoli ne moremo ravnati etično, saj nikoli ne moremo dodobra razmisliti; nezavedno je pač nezavedno). S takim stališčem sicer nimam težav, se pa sprašujem kaj je potem pomenilo tisto drugo, Človek?

Še nekaj: kaj si misliš o Žižkovi trditvi, da je sam vstop v jezik že nasilje? (to sicer izpelje iz nekih Heideggrovih spisov o nasilju tehnike, ampak to niti ni važno)

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 19.10.2010 17:01

problemi wrote:Tu imamo težavo oz. vprašanje o svobodni volji. Ali nezavedno motivira vsa naša dejanja ali samo nekatera? Js bi takole rekel: nezavedno včasih motivira tudi takšna dejanja (in ne moremo vedeti katera so to), ki so neetična. Kljub temu, da zavestno na vsak način vidimo samo pozitivno in dobro dejanje. Dal si primer, ko nezavedno motivira neko dejanje (npr. nekdo komentira segregacijo tako da izpostavlja, da ZDA zaradi tega niso bile zločinska država - latentni rasist) - meni se zdi to dober primer ravno za podkrepitev tiste moje izjave, da je implikacija tvojega stališča (da nevedenje ni opravičilo za početje etično spornih stvari), da je človek govoreča zver (t.p. nikoli ne moremo ravnati etično, saj nikoli ne moremo dodobra razmisliti; nezavedno je pač nezavedno). S takim stališčem sicer nimam težav, se pa sprašujem kaj je potem pomenilo tisto drugo, Človek?
Ker je vprašanj več, te prosim, če mi dovoliš začeti prvo z odgovorom na to, ki odpira dilemo glede svobodne volje in nezavednega. V oporo mi bo Žižkov tekst [ 1 ] v kateremu, v želji po ohranjanju zavedanja resničnega dosega freudovske revolucije, pravi da se je potrebno od časa do časa vrniti k temeljem, k najbolj "naivnim", elementarnim vprašanjem: Kakšno je stališče psihoanalize do tradicionalnega para vzročnega detreminizmain hermenevtike. Ali je psihoanaliza najradikalnejša verzija psihičnega determinizma, je Freud "biolog razuma" ali psihoanaliza razglaša sam razum za igračo nezavednega detreminizma in potemtakem njegovo svobodo za iluzijo? Ali nasprotno, ali je psihoanaliza "v-globini-hermenevtika", ki odpira novo področje analizi pomena s tem ko pokaže, kako imamo celo v primeru čisto fizioloških telesnih motenj opravka z dialektiko pomena, s subjektovo popačeno komunikacijo s samim seboj in svojim Drugim? Ta dvojnost se odraža v sami freudovski teoretični zgradbi v preobleki dvojnosti metapsihološke teorije nagonov, ki se opira na fizikalistično-biologistično metaforiko "mehanizmov", "energije" in "stopenj", ter razlago, ki ostaja skrbno znotraj področja pomena. Tu Žižek zastavi vprašanje: Ali je možno obe strani združiti v "enotno teorijo freudovskega polja" (einsteinovska formulacija J.-A. Millerja)?
Prva Žižkova ugotovitev je ta, da rešitve ne bomo našli v psevdodialektični "sintezi" obeh strani ali pa v tem, da bi v eni strani videli ključ za drugo. Nadalje si zastavi vprašanje: Kaj pa če je resnični doseg freudovske revolucije iskati v načinu, kako spodkoplje samo nasprotje hermenevtike in razlage, smisla in vzročnosti.
Zgodnji Lacan je brezpogojno podpiral hermenevtiko in v, recimo, Rimskem govoru nasprotuje determinizmu v imenu (psihoanalize kot) hermenevtičnega pristopa. Vendar že sredi petdesetih let to hermenevtično držo načne črv dvoma. Tudi Freud se je upiral redukciji psihoanalize na hermenevtiko. Vendar Lacanaov odmik od hermenevtike ne vključuje nobenega povratka v naturalizem, marveč napravi vidno "ekstimno", inherentno razsrediščenost označevalnega polja, tj. Vzroka na delu sredi samega tega polja. Pri Lacanu se ta premestitev zgodi v dveh korakih. Prvič Lacan sprejme strukturalizem: v razrediščenem vzroku označevanja prepozna strukturo. In zastavek v tej prvi premestitvi od heremenvtike k strukturalizmu je natanko vprašanje vzroka. Ko se premaknemo od označevanja k njegovemu vzroku, si označevanje zamišljamo kot učinek-smisla. Seveda pa je potrebno poudariti, da s premestitvijo označevanja k označevalnemu vzroku (ki je korelativen pojmu označevanja kot učinka) ne rediciramo označevanja na produkt pozitivnega determinizma, tj. to ni korak od hermenevtike k naravoslovnim znanostim. Kar preprečuje to redukcijo je zev, ki ločuje Simbolno od Realnega. Naslednji Lacanov korak vključuje natanko uvid v to, kako ta zev med Realnim in Simbolnim vpliva na sam simbolni red: funkcionira kot notranja meja tega reda. Simbolni red je "zaprečen", označevalna veriga je inherentno nekonsistentna, "ne-vsa", strukturirana okrog odprtine. Ta zev preprečuje Simbolnemu, da bi "padlo v" Realno. In končni zastavek v tej razsrediščenosti Realnega glede na Simbolno je ponovno Vzrok: Realno je odsotni Vzrok Simbolnega. Freudovsko in lacanovsko ime za ta vzrok je travma.
Razmerje med vzrokom in zakonom - zakonom vzročnosti, simbolne detreminiranosti - je torej anatgonistično: "Vzrok se razlikuje od tistega, kar je v neki verigi določujoče, z drugimi besedami, razlikuje se od zakona. ... vzrok je lahko samo vzrok nečesa, kar šepa. Vzrok qua Realno posreduje tam, kjer simbolni determiniranoisti spodrsne, kjer odpove, tj. kjer označevalec izpade. Iz tega razloga Vzrok qua Realno nikoli ne more neposredno uveljaviti svoje vzročne moči kot take, temveč mora vedno delovati preko posrednikov, pod preobleko motenj simbolnega reda. Kot primer lahko omenim jezikovne spodrsljaje, ko automaton označevalne verige za trenutek iztiri, ker vmes poseže kak travmatičen spomin. Vendar pa nam to, da Realno deluje in je dostopno samo skozi simbolno, ne daje pravice, da ga razumemo kot notranji faktor Simbolnega: Realno je točno tisto, kar se upira in izmika dojetju Simbolnega, torej tisto, kar je zaznavno le znotraj Simbolnega pod preobleko njegovih motenj. Skratka, Realno je odsotni Vzrok, ki zmoti vzročnost simbolnega reada. Zaradi tega je struktura naddeterminističnosti ireduktibilna: Vzrok začne vplivati samo kot podvojen, skozi določeno neskladje ali časovni zamik, tj. če naj "izvorna" travma Realnega začne učinkovati, se mora ujeti na nek sedanji zastoj, najti v njem odmev.

Kren to bi bilo za začetek, ti dolgujem še veliko odgovorov, pa bi na te odgovoril malo kasneje.

Vir:
[ 1 ] S. Žižek, Ima subjekt vzrok?, Eseji 4/1993 (Problemi 7, letnik XXXI), Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

derik
Posts: 2043
Joined: 6.3.2010 9:04

Re: Religija

Post by derik » 20.10.2010 18:13

Za moj okus Žižek preveč komplicira. Z manj besedami bi se dalo več povedati.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 20.10.2010 19:34

derik wrote:Za moj okus Žižek preveč komplicira. Z manj besedami bi se dalo več povedati.
Se strinjam, da se da z manj besedami in bi jih tudi uporabil, če mi tega vprašanja ne bi postavil kren, recimo za one fante s skupnega brega bi bil verjetno dovolj en stavek, več tako ne bi razumeli, no da ne bom krivičen, razen mriza.

User avatar
shrink
Posts: 14560
Joined: 4.9.2004 18:45

Re: Religija

Post by shrink » 20.10.2010 19:45

problemi wrote:
derik wrote:Za moj okus Žižek preveč komplicira. Z manj besedami bi se dalo več povedati.
Se strinjam, da se da z manj besedami in bi jih tudi uporabil, če mi tega vprašanja ne bi postavil kren, recimo za one fante s skupnega brega bi bil verjetno dovolj en stavek, več tako ne bi razumeli, no da ne bom krivičen, razen mriza.
Res je: Da je "kroženje planetov okoli sonca ideologija", je zame več kot dovolj. :lol:

P.S. Z oznako "fant" pa si se pri določenih s "skupnega brega" zelo uštel, verjemi. 8)

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 20.10.2010 20:11

shrink wrote:Res je: Da je "kroženje planetov okoli sonca ideologija", je zame več kot dovolj. :lol:
Ne blebeči.
shrink wrote:P.S. Z oznako "fant" pa si se pri določenih s "skupnega brega" zelo uštel, verjemi. 8)
Sprejmem kritiko. Iz razgovora sem imel občutek, da je večina soudeležencev v tej debati moškega spola. Vsem damam se iskreno opravičujem.

User avatar
shrink
Posts: 14560
Joined: 4.9.2004 18:45

Re: Religija

Post by shrink » 20.10.2010 20:25

problemi wrote:
shrink wrote:Res je: Da je "kroženje planetov okoli sonca ideologija", je zame več kot dovolj. :lol:
Ne blebeči.
Heh, saj to niso moje besede. :lol:
shrink wrote:P.S. Z oznako "fant" pa si se pri določenih s "skupnega brega" zelo uštel, verjemi. 8)
Sprejmem kritiko. Iz razgovora sem imel občutek, da je večina soudeležencev v tej debati moškega spola. Vsem damam se iskreno opravičujem.
Saj si razumel, problemčki. Ali morda potrebuješ podnapise? :lol:

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Religija

Post by kren » 20.10.2010 22:20

shrink wrote:Saj si razumel, problemčki. Ali morda potrebuješ podnapise?
Mogoče se pa on norčuje iz tebe ;). Prav nazoren primer kako kontekst artikulira pomen, ki ga vzdržuje označevalna veriga. Preprost "fant" je zmešal vse.
problemi wrote:[ 1 ] S. Žižek, Ima subjekt vzrok?, Eseji 4/1993 (Problemi 7, letnik XXXI), Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
Si bom prebral, ker me predvsem zanima kako utemeljuje to: "Prva Žižkova ugotovitev je ta, da rešitve ne bomo našli v psevdodialektični "sintezi" obeh strani" (namreč nasprotje med hermenevtiko-determinizmom spominja ravno na nasprotje sinhrono-diahrono). Si pa dobro napisal, več besed je včasih bolje kot manj, ker bolj določno daje kontekst.
Zanima me še kako je s tisto ozdravitvijo naroda, v čem se ta etika razlikuje od revolucije?

User avatar
shrink
Posts: 14560
Joined: 4.9.2004 18:45

Re: Religija

Post by shrink » 20.10.2010 22:58

kren wrote:
shrink wrote:Saj si razumel, problemčki. Ali morda potrebuješ podnapise?
Mogoče se pa on norčuje iz tebe ;). Prav nazoren primer kako kontekst artikulira pomen, ki ga vzdržuje označevalna veriga. Preprost "fant" je zmešal vse.
Aha, razumem, še eden izmed njegovih "neozdravljivih kompleksov". Škoda le, da nas je takšnih "fantov" več. :lol:

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Religija

Post by problemi » 20.10.2010 23:59

kren wrote:[Si bom prebral, ker me predvsem zanima kako utemeljuje to: "Prva Žižkova ugotovitev je ta, da rešitve ne bomo našli v psevdodialektični "sintezi" obeh strani" (namreč nasprotje med hermenevtiko-determinizmom spominja ravno na nasprotje sinhrono-diahrono). Si pa dobro napisal, več besed je včasih bolje kot manj, ker bolj določno daje kontekst.
Zanima me še kako je s tisto ozdravitvijo naroda, v čem se ta etika razlikuje od revolucije?
Če nadaljuejm, kar na osnovi tega Žižkovega teksta (glede na vprašanja bo tu predstavljen skoraj cel tekst (je kratek), tako da ti ga morda niti ni treba iskati).

Torej Vzroku pripada določena radikalna dvoumnost: Vzrok je realen, je domnevna kleč, ki se upira simbolizaciji in moti potek njenega avtomaton, hkrati pa je Vzrok retroaktivni produkt njenih posledic. Torej, kolikor sam pravilno razumem, tu ne gre za sintezo obeh strani temveč za nek začaran krog. Žižek tu navede kot primer Volčjega človeka, kot veš, Freudovega najbolj znanega pacienta. Pri njemu je bil Vzrok, seveda, travmatični prizor starševskega coitus a tergo - ta prizor je bil nesimbolizabilno jedro, okrog katerega so se vrtele vse kasnejše zaporedne simbolizacije. Vendar pa ne samo, da je ta Vzrok začel učinkovati šele po določenemu časovnemu zamiku, ampak je dobesedno postal travma, tj. vzrok skozi odlog. Ker, ko je bil Volčji človek stra dve leti in je bil priča coitus a tergo, tega prizora ni zaznamovalo nič travmatičnega. Prizor je dobil travmatične poteze šele za nazaj, s kasenjšim razvojem otrokovih infantilnih seksualnih teorij, ko je postalo nemogoče, da bi prizor vključil v novo nastajajoči horizont narativizacije-historizacije-simbolizacije. In, kot Žižek v tem tekstu pravi, v tem leži začarani krog travme: travma je Vzrok, ki zmoti tekoči stroj simbolizacije in ga vrže iz ravnotežja, privede do neizbrisne nekonsistence v simbolnem polju; a navzlic temu travma nima svoje eksistence pred simbolizacijo; ostaja anamorfna entiteta - svojo konsistenco dobi iz strukturne nujnosti nekonsistence simbolnega polja. Takoj ko izbrišemo ta vnazajski značaj travme in jo "sustancializiramo" v pozitivno entiteteo, takšno, ki jo lahko izoliramo kot vzrok, ki predhodi svojim simbolnim učinkom, nazadujemo k navadnemu linearnemu determinizmu.

Bi se tu ustavil, ker menim da bo še kakšno vprašanje. Torej ne gre za sintezo, temveč za nek krog (Moebiusov trak) - stuktura naddeterminiranosti je ireduktibilna.

Glede ozdravitve naroda.

Mislim, da tu kar sam ponujaš odgovor: "Če to upoštevamo, potem je ozdravitev neka prihajajoča etika, ki gre mimo današnjih zmagovalcev in poražencev. Je vednost o zločinu, ki vstopa v našo lastno identifikacijo z narodom oz. našo lastno identiteto v družbenem prostoru (in jo lahko razdira!). Ta identiteta je nekaj kar nam (hočeš nočeš) zgodovina vsili (v družbeni prostor pademo). Torej je pot te etike pot revolucije nad sedanjostjo?" . In bi nadaljeval: pot te etike je rojstvo novega subjekta (Lacan) oziroma tistega subjekta , ki ima voljo do moči (Nietzsche) - nekoga , ki ne pravi "tako je moralo biti", temveč nekoga, ki pravi "tako sem hotel da je". Prevzeti breme odgovornosti (etike) na sebe.

"Samo tam, kjer je življenje, je tudi volja: ampak ne volja do življenja, temveč - tako te jaz učim - volja do moči!" (Tako je govoril Zaratustra, Nietzsche).

Upam, da bo to odprlo še kaj vprašanj za debato.

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Religija

Post by kren » 22.10.2010 18:15

problemi wrote:Kakšno je stališče psihoanalize do tradicionalnega para vzročnega detreminizma in hermenevtike.
Ali ima hermenevtika za svojo predpostavko res svobodno voljo? Se mi zdi, da so v hermenevtiki vendarle določene neke smernice, kamor razumevanje lahko gre. Saj te smernice niso nič skrivnostnega, Gadamer jih imenuje predrazumevanje oz. bolje, horizont. Seveda pa je horizont odprt za nove besede in za nov tekst, saj samo skozi odprtost prihaja do gibanja razumetja. Torej, hermenevtika ni nasprotni pol determinizmu, ker mora biti odprta v neznano (tudi tu imamo drugega, samo da to ni psihoanalitični Drugi, ampak je neki neznani-Drugi), podobno kot je v redu simbolnega, kot sam praviš "označevalna veriga je inherentno nekonsistentna, "ne-vsa", strukturirana okrog odprtine". Zaradi tega pomisleka ne razumem čisto dobro zakaj Lacan opusti hermenevtiko, ubistvu, v čem jo sploh zapusti? Hermenevtika, kakor si js predstavljam, načelno ne nasprotuje strukturalistični delitvi jezika na označevalec/označenec, niti ne nasprotuje npr. trditvi, da se označenec samo vzdržuje pod označevalno verigo in je samo njen učinek - hermenevtični horizont bi bil v tem primeru natanko odprta struktura označevalcev, ki jih od Realnega loči zev. Če vzamemo na ta način, potem je zev tista, ki hermenevtiki vedno priskrbi svobodo novih interpretacij, in označevalci so tisti, ki interpretacijo vedno vržejo v predrazumevanje njenih sestavin.

S tem ne nasprotujem navedemu odgovoru na vprašanje o svobodni volji, to je verjetno le neka druga pot, da pokažemo, da determinizma ni možno zagovarjati. Pravzaprav nam vsaka filozofija, ki vključuje koncept Drugega (tako ali drugače; vemo, da ni povsod čisto isto), lahko pove, da je z determinizmom opravljeno (vsaka resna filozofija doda tudi: prav tako s svobodno voljo). Koncept Drugega, uporabljen konstitutivno, odpravi vsak determinizem.

Kaj to pomeni za naše vprašanje o etični odgovornosti? Je nevedenje opravičilo za etično sporno dejanje? Ali mora vsakdo odgovarjati tudi v primeru, da se tega takrat ni zavedal? (mišljeno je čisto po pravici, da se ni zavedal; recimo vsi sodelujoči v koncentracijskih taboriščih že ne pridejo v poštev) Pravzaprav mi je na misel prišlo tole: Levinas trdi, da Drugi pred nas vedno postavlja etično zahtevo ne ubijaj. To je zanimivo zaradi tega, ker smrt on definira kot absolutno nemožnost možnosti (v nasprotju s Heideggrom, ki to vidi kot možnost nemožnosti, torej kot eksistencialni ustroj tubiti). Namreč na ta način je Levinas pred nas postavil etično zahtevo, ki "ni človeška", ampak je ontološka: zahteva Drugega je, da ga obvarujemo nemožnosti. To, jasno, ni v človeških rokah, da bi kaj takega izpolnil (že sam človek je smrten), ampak v zvezi s tem lahko pogledamo našo situacijo: ker je zahteva Drugega ontološka, se ni možno izogniti odgovornosti. Ali povedano malo drugače (malo bolj konkretno, za naš primer): ni možno ne vedeti, pred drugim človekom smo vedno že etično odgovorni.

Tukaj sem sicer malo na počez enačil Drugega in drugega človeka, ampak za ta primer mislim, da lahko vzamemo, da drugi človek spada k Drugemu (kaj manj tako ne more biti). Za ta primer, torej ubijanje, se strinjam z Levinasom, da ni možno ne vedeti in da vsakdo nosi odgovornost.

Imam še tole vprašanje: kako je z vstopom človeka v jezik, je to že nasilje?

Post Reply