Religija

[ap-čiha]

-"Se strinjam, res sam postavim neko trditev"
Me veseli da si to ugotovil.

- "saj nisi točno določil časa o katerem si govoril"

Rekel sem "Hvala Bogu, tisti časi so že za nama," kar pomeni, če so že za nama, da sva v tem času živela in jih že preživela. Vsaj zase lahko to trdim.

-"Kako veš oziroma po čem sklepaš, da je tvoja interpretacija (recimo katolištvo) pravilna oziroma resnična?"

Premislil sem to dobro in sem ugotovil ,da je moja interpretacija zadosti dobra zame, zato verjamem vanjo.

-" Kako gledaš na ljudi, ki imajo drugačno interpretacijo (biblija jih ponuja nešteto"
Gledam prijazno, saj me vedno zanima njihova interpretacija, razen če gre razne žaljive variante, ki temeljijo na nestrpnosti do verujočih. Tiste me ne zanimajo.

-"in ki imajo svojo interpretacijo za resnično in tvojo za napačno?"
To me ne moti,vsak si pač ustvari svojo predstavo o tem, razen v smislu gornjega primera.

-"Mislim da je oboje enako pomembno"
Jaz pač tako ne mislim, zato se mi zdi omenjen primer povsem ustrezen. To je moje osebno prepričanje, ki je nastalo prej kot pa sem nekaj podobnega uspel prebrati v Bibliji kjer ta pravi: "Po njih delih jih boste spoznali". Neverjetno, z enim samim samcatim preprostim stavkom, uspe bosopetni nepismen mizarjev vajenec s palestinskih gričev pred 2000 leti bolje zadeti bistvo človeške nravi, kot 10 doktorjev samoupravljanja s temelji marxizma ali priznanih filozofov, če ti je ljubše. Že zaradi tega mislim da je Biblija prava stvar. Vrelec modrosti za tiste ,ki znajo iz nje zajemati in kamen spotike za one ,ki tega ne znajo.
Pa ni da bi se človek sekiral zaradi tega. Saj tudi ni vsak dober matematik, fizik, fuzbaler, glazbenik...no, zamisli si, da poskuša zaigrati na violino nekdo ,ki je povsem brez posluha in glazbene izobrazbe. Iz violine pridejo ven strašni glasovi in potem bo trdil, da je violina povsem zanič instrument, saj on ni kriv ker je sicer odličen nogometaš

[mriz]

Me veseli da si to ugotovil.

Saj sem samo človek. Žalosti pa me to da si ignoriral to kar sem povedal okoli vzroka teh trditev. Iz tega si bom spet potegnil svoj zaključek, ki bo po tvoje napačen. Boš to dopustil?

Vsaj zase lahko to trdim.

Osebno se ne spomnim časov kjer bi mi bilo direktno zapovedano kaj naj mislim. Sem premlad ali pa sem imel srečo.

Premislil sem to dobro in sem ugotovil ,da je moja interpretacija zadosti dobra zame, zato verjamem vanjo.

Kako to misliš dobra?

...razen če gre razne žaljive variante, ki temeljijo na nestrpnosti do verujočih. Tiste me ne zanimajo.

Grigorius je v tej temi ponudil svojo interpretacijo:

Pravtako se krščanska religija ne strinja z iskanjem resnice oziroma spoznanja (kako že gre zgodba o Adamu in Evi ... iz raja sta bila izločena zaradi jabolka, ki sta ga utrgala iz drevesa spoznanja - kar nakazuje boj proti filozofom oziroma mislečim ljudem, spoznanje ti je prepovedano, vse ostalo lahko delaš?!) Torej biblija je edina resnica, ostalo ti je prepovedano ... - do takega zakjučka lahko pridemo ko smo komaj obrnili par strani knjige!

Je to žaljivo? Če je, zakaj? To, kar je povedal, se lahko vidi direktno v bibliji. Zakaj pa potem po tvoje nebi smeli jest iz drevesa spoznanja, če se z zgornjim ne strinjaš?

"Po njih delih jih boste spoznali".

Po moje še zdaleč s tem ni zadel bistva človeške nravi (torej da bi s tem razložil človeka), ampak če si ti tako skromen, da ti je to dovolj...Aja, na koga se je ta stavek v bibliji nanašal? Lahko da je govoril o nečem čisto tretjem...

[bianko]

Doktorji samoupravljanja s temelji marxizma so imeli isto nalogo kot bosonogi in nepismeni (kje piše, da je bil bosonog in nepismen) mizar iz palestine. Ta naloga ali jezusov nauk je bila pravična porazdelitev materialnih dobrin med vse ljudi. Zato bi lahko rekli, da je bil jezus prvi marxist. Kar se pa filozofov tiče imajo pa itak drugo funkcijo. Sploh se mi pa zdi stavek "Po njih delih jih boste spoznali" nič posebnega. Na svetu je veliko dobrih pregovorov, katerih niso izustili božji sinovi. Pri vsej stvari bi še enkrat opzoril, da obstaja možnost, da biblija ni božja beseda, kar pa nekateri brezkompromisno zanikajo. Človek ima možnost (pravico) dvomiti.

[mriz]

Človek ima možnost (pravico) dvomiti.

V krščanstvu ne.

[nymphya]

Človek ima možnost (pravico) dvomiti.

V krščanstvu ne.

Saj tudi v drugih religijah splošno ne. Ampak je tak človek sploh še nekaj, če pa slepo zaupa in veruje v besede njegovih predhodnikov? Kaj se ne vse spreminja? In tako ne moremo ostati na neki točki in jo še stoletja zagovarjati. Sicer je z pravico tako da se vedno izjalovi in zato je bolje rečeno da je človeku že prirojeno da dvomi in razmišlja o stvareh, ne pa jih brez pomiska sprejema. V čem je tako odrešenje živeti po besedah božjih ko pa le niso iz tvojih misli in iz tvojega srca?

[Grigorius]

Glas od prestola... Glas tišine. Mogočen glas, mogočna tišina.
Odstavek opisuje vstopanje v stanje razsvetljenosti, trenutek, ko se dogodi veliko poenotenje, vrnitev domov.
Bog sam je z njimi, samo bog so, ničesar ni več, vse je izginilo.
Ni smeri, ni čustev, ni zvoka, praznina in zavedanje.
Nuitin poljub in izguba vsega kot aluzija na vstop v veliko praznino, Sunjato.
Mojstri modrosti so ENO in jaz sem ENO z njimi, utopim se v tišini in se zlijem z njimi, in postanem bog čez vse, ko izginem ločen jaz.

Bi rad zapopadel povedano? Vsako opisovanje je odmikanje.
Bo treba na pot. Čas je za razsvetlitev.
Srečali smo se in to je vse kar je pomembno.

Recimo da razumen tole takole: čustev več ni ni več želosti, ni več veselja - je le "zlitje z enim", utopitev v tišino v nič - neobstoj jaza sploh neobstoj! Čudno, da kot ateist in kot vernik prideš do istega zaključka, ker je pravzaprav neobstoj zlitje z vsem, poenotenje, dojemanje vsega! Velika praznina, velika tišina, načelo neopisljivosti vse to ima priduh niča. Torej po zgornji interpretaciji, je življenje čakanje na nič? (zakaj naj bi imel nič negativen predzvok, zakaj se bati neobstoja - zlitje z bogom poenotenje z neskončnostjo - ponoven neobstoj)
Ampak tukaj se mi logika ponovno zalomi - a ne obljublja krščanstvo življenja po smrti - večnega življejna po smrti in zavrača idejo neobstoja - zlitje s stvarnikom lahko opmeni le konec lastnega obstoja - ko postaneš nič!? Torej sem ponovno v dilemi ...

Jaz sem, ki sem.
Jaz je izhodišče tvojega (hipotetičnega) koordinatnega sistema.
Koordinatni sistem je orodje. Premikaš ga po mili volji.
Čeprav točke koordinatnega sistema delujejo pribite - niso pribite na koordinatni sistem ampak na opazovano ozadje, kjer pa mirovanje tudi ni zagotovljeno.
Tako je naš Jaz variabilna spremenljivka. Je, a ga ni.
Medtem pa je bivanje v celoti. Temu bivanju pravim bog.
To bivanje je bog.
Ampak - težje je o tem pisati, kot pa to izkusiti.

Glej ponovno se s tabo moram strinjati in to tudi iz stališča ateista - bivanje je bog sam, obstoj je bog torej je bog vesolje samo, vse kar je biva obstaja - torej vse je bog! (ponovno pa sem pahnjen v dilemo krščanska religija tega stališča ne sprejema, kajti meni da je to enkao kot da bi rekel boga ni!? - tle bi te prosil za širšo razlago, zakaj bog ni vse?! Če pa je bog obstoj sam, vse kar obstja je obstajalo in bo obstajalo je bog!?)

Avra se pojavi okoli... hm.
Aura je sestavljena iz več sevanj, nihanj, teles.
Ne kot pri čebuli-po plasteh, ampak seva vsako lastno polje navzven. Ena sežejo malo, druga dlje naokrog.

Mislim, da tole z avro, nisi najbolje interpretiral, oziroma interpretacije ne razumem, avra naj bi bila prispodoba za svetost, čistost ... zakaj bi bila zlata pot prispodoba za še eno prispodobo - prej bi razumel, da je pač pot ki vodi do boga - sveta in čista - torej prava, kot pa da je to prispodoba za avro!? Samo tukaj se mi ponovno pojavijo problemi - pot gre skozi mesto, bog je v centru mesta - torej gremo skozi boga in se z njim ne zlijemo - to pa bi bilo bolj podobno obljubam krščanstva, kajti govori o življenju z bogom ne o življenju kot bog!?

*lahko pridem le do zaključka da je mesto res mišljeno v materialnem smislu!?

Nič hudega. Ampak za dojemanje boga bo potrebno še kaj drugega kot le kravžljanje možganov. Potrebna bo duhovna praksa.
A misliš, da bo pristal NLP, ali pa da bomo odstrli pot v novo dimenzijo?

Ne vem zakaj si NPL-je uporabil (mimogrede npl je tudi vsako neoznačeno letalo - ker ga pač ne moremo indentificirati - je torej neznano, predmet in leteče) Glede nove dimenzije pa hmm - zakaj? Drugače če želiš moje mnenje mislim da bomo dimenzije kar zapustili - kar se sklada s prej povedanim.

če ni mišljeno materialno potem te moram ponovno vprašat so vsi enaki in enakopravni - tisti, ki vstopajo v mesto ali očitno ne, če pa vstopajo skozi različna vrata - iz različno dragih kamnov?!

Vstopanje ni omejeno. Kdor ima olje v svetilki, ga lahko prižge.
Kdor dospe do vrat, ga mesto vsrka. Ampak, do tistega miru v sebi, do stanja nevezanosti, predanosti, stanje brez misli - do tega moraš priti sam.
Temu se reče duhovna pot. Potovanje vase. Nikar se ne slepi, da Bog biva nekje in da ga moraš iskati. Bog je v tebi. Ne moreš ga odkriti, lahko si pa dovoliš, da ga ozavestiš. Samo dovoli si!

Razumem, vsem ki do vsopa pridejo je dovoljen vstop - samo tle ponovno opazka, so vsi, ki da vstopa pridejo enaki?! Če so vsi enaki so že poenoteni, še preden so v mestu - so že eno, ni jim treba še enega zlitja, ker so že zliti so že z bogom - torej vrata mogoče le niso kar tako, če zlitje z stvarnikom še čaka, vsopajo ljudje kot posamezne enote in ne kot eno ... torej ponovno - neenakost vrat mogoče ponazarja posamezni individuum - vsi posamezniki niso enako dobri oziroma enako slabi, mogoče niso vsi deležni vstopa skozi Petrova vrata!?

Pa še nekaj malenkosti iz prej:
**24 Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj.
Zakaj bog potrebuje da mu kralji nosijo svoj sijaj kakšen sijaj imajo kralji - zlato?
Kraljevsko zlato se je navezovalo na zgornji stavek.

Tle me tudi zanima zakaj kralji - so kralji boljši od ostalih ljudi naj nas bi oni vodili!? Ponovno pridem do sklepa da vstop v Novi Jeruzalem ni za vse enak!?

L.P.

[lopatka]

Zdravo!
Rekel bi zaenkrat samo to, da se naslov te teme in vsebina le-te ne klapata. Namreč potrebno je razlikovati med pojmom "vera" in pojmom "religija". Ta dva pojma vsekakor nimata istega pomena. "Vera" (in ne vira, Gregorius!) je pojem, ki temelji na filozofski, duhovni in literarni dediščini neke skupine ljudi. Gre za duhovno doživljanje transcedentalnega.
"Religija" pa je pojem, ki je sicer izvirno povezan s pojmom "vere", vendar je njegov pomen veliko bolj fizičen. Gre za zunanje izkazovanje "vere in prepričanje", gre za bolj kot ne skupek navad, običajev in etnoloških značilnosti.

Zato upam, da boste v prihodnosti razlikovali med tema dvema pojmoma, ki sta sicer povezana, ampak tako različna.

lp

[shrink]

Zdravo!
Rekel bi zaenkrat samo to, da se naslov te teme in vsebina le-te ne klapata. Namreč potrebno je razlikovati med pojmom "vera" in pojmom "religija". Ta dva pojma vsekakor nimata istega pomena. "Vera" (in ne vira, Gregorius!) je pojem, ki temelji na filozofski, duhovni in literarni dediščini neke skupine ljudi. Gre za duhovno doživljanje transcedentalnega.
"Religija" pa je pojem, ki je sicer izvirno povezan s pojmom "vere", vendar je njegov pomen veliko bolj fizičen. Gre za zunanje izkazovanje "vere in prepričanje", gre za bolj kot ne skupek navad, običajev in etnoloških značilnosti.

Zato upam, da boste v prihodnosti razlikovali med tema dvema pojmoma, ki sta sicer povezana, ampak tako različna.

lp

Glede na SSKJ:

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.php?nam ... zs%3D65894

relígija -e ž (í) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah; razvoj, zgodovina religije // s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo 2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje

si ta dva pojma niti nista tako različna, celo nasprotno: vera in religija sta sopomenki.

Dopuščam pa možnost, da se v zelo ozkem strokovno-terminološkem smislu pojma razlikujeta. Osebno menim, da lahko za potrebe razpravljanja na poljudnih forumih takšne razločke mirno opustimo.

[Hanuman]

Sanatana-dharma je večno opravilo večnih živih bitij, ki izvira iz njihovega odnosa do večnega Vsevišnjega Gospoda. Sanatana-dharma nima niti začetka niti konca. Beseda religija se nekoliko razlikuje od besede sanatana-dharma. Religija pomeni vero, ampak vero lahko spremenimo. Človek, ki izpoveduje določeno vero, lahko to vero opusti in sprejme drugo, sanatana-dharme pa ni mogoče spremeniti. Večnega živega bitja ni mogoče ločiti od njegovega večnega opravila, kakor vodi ni mogoče odvzeti tekočnosti, ognju ne toplote, sladkorju sladkosti. Sanatama-dharma in živo bitje sta večno nerazdružljiva. Kar nima ne začetka ne konca, ne more biti sektaško, saj je neomejeno. Pripadniki sektaških religij bodo mislili, da je sanatana-dharma prav tako sektaška, toda če dobro razmislimo in jo proučimo, bomo uvideli, da je sanatana-dharma naravno opravilo vseh ljudi sveta in celo vseh živih bitij v vesolju.

Religije, ki niso sanatana, imajo začetek nekje v zgodovini človeštva, sanatana-dharma pa je brez začetka, saj je večno spremlja živa bitja. Bhagavad-Gita in drugi verodostojni sveti spisi (šastre) pravijo, da se živo bitje nikoli ne rodi in nikoli ne umre. Večno je in neuničljivo ter obstaja tudi po smrti minljivega materialnega telesa. Dharma je nespremenljiva lastnost določene stvari. Vemo na primer, da ogenj oddaja toploto in svetlobo. Brez njiju ne bi bil več ogenj. Ugotoviti pa bi morali tudi, katera je bistvena značilnost živega bitja, kaj je tisto, kar nenehno spremlja živo bitje. Ta stalni spremljevalec je njegova večna lastnost in ta večna lastnost je njegova večna religija.

Naravno opravilo in lastnost živega bitja je služenje. Če dobro razmislimo o tej trditvi, bomo uvideli, da vsako živo bitje neprenehoma služi kakemu drugemu živemu bitju. To počne na različne načine in tako uživa življenje. Živali služijo ljudem kakor služabniki gospodarju. A služi gospodarju B, B služi gospodarju C, C služi gospodarju D in tako dalje. Prijatelj na primer služi prijatelju, mati sinu, žena možu, mož ženi itd. Če s tega stališča preučiš vsa živa bitja, boš ugotovil, da ni med njimi niti enega, ki nebi služilo. Politik predstavi javnosti svoj predvolilni program, da bi ljudje prepričal o svoji zmožnosti, da jim služi. Volivci mu zato dajo svoje glasove in upajo, da bo koristno služil družbi. Lastnik trgovine služi kupcu, delavec pa lastniku podjetja. Ta služi svoji družini in družina služi svojemu narodu. Vidiš lahko torej, da ni živega bitja, ki nebi služila drugim, zato lahko z gotovostjo zaključimo, da je služenje neločljivi spremljevalec živega bitja in njegova večna religija. Pa vendar ljudje glede na čas in okoliščine izpovedujejo določeno vero in se imajo za hindujce, bodisi za muslimane, bodisi za kristjane, ali budiste, ali pa pripadnike kake druge religije. Take religije niso sanatana-dharma.
Hindujec lahko zamenja vero in postane musliman, musliman lahko postane hindujec, kristjan lahko prestopi v drugo vero itd. V nobenih okoliščinah pa sprememba vere ne spremeni dejstva, da je večno opravilo živega bitja služenje drugim. Hindujec, musliman in kristjan zmeraj komu služijo. Izpovedovati določeno vero zato ne pomeni opravljati sanatano-dharmo. Sanatana-dharma je služenje.

Odnos živega bitja z Bogom temelji na služenju. Bog je vrhovni uživalec, mi, živa bitja, pa smo Njegovi služabniki. Ustvarjeni smo za Njegovo uživanje, in če se prepustimo večnemu uživanju z Njim bomo srečni. Sicer ne moremo pričakovati sreče. Neodvisno od Boga, ne moremo biti nikoli srečni. Živo bitje je lahko srečno le takrat, če s transcendentalno ljubeznijo služi Bogu.

[Mephisto]

Brez zamere, ampak to:

Odnos živega bitja z Bogom temelji na služenju. Bog je vrhovni uživalec, mi, živa bitja, pa smo Njegovi služabniki. Ustvarjeni smo za Njegovo uživanje, in če se prepustimo večnemu uživanju z Njim bomo srečni. Sicer ne moremo pričakovati sreče. Neodvisno od Boga, ne moremo biti nikoli srečni. Živo bitje je lahko srečno le takrat, če s transcendentalno ljubeznijo služi Bogu

bi lahko komot bilo napisano na motivacijskem listku za črnce okrog 18. - 19. stoletja v Ameriki, le da bi zamenjal par nastopajočih

[Rokerda]

Blaise Pascal: >>Če boga ni, si z ateizmom prihranim čas, denar in živce; če bog obstaja in je dober, mi tega ne bo zameril; če pa živimo pod oblastjo sadističnega boga, mi tako ali tako ni pomoči. <<

[Roman]

No, tega že ni dejal Pascal.

[Hanuman]

Takšen je vaš položaj v materialnem svetu. Služite čutom, vendar s tem ne zadovoljite niti sebe niti svojih čutov, povrh tega pa čuti nimajo usmiljenja do vas. Popolna zmeda!

[Roman]

Hnauman, izmišljuješ si. Poleg tega ponižuješ druge, morda z namenom, da bi sam izpadel kot nekaj boljšega.

[Hanuman]

Ali lahko rečeš, da nisi sluga nikogar in ničesar? Ne, nihče ne more reči svoboden sem, jaz sem gospodar. Kdor tako razmišlja je v iluziji. Kajti služenje je naš naravni položaj. Živa bitja, se v tem svetu bojujejo z umom in petimi čuti. Užitki, ki se porajajo ob stiku materialnih čutov s predmeti čutne zaznave, so izvor nesreče. Taki užitki imajo začetek in konec (žvečenje že prežvečenega). Ko človek razmišlja o predmetih čutne zaznave, se naveže nanje. Iz navezanosti se razvije poželenje, iz poželenja pa se rodi jeza. Iz jeze se rodi popolna iluzija, ta pa povzroči zmedo v spominu. Zaradi zmede v spominu pa človek izgubi inteligenco. Navezanost je sprejemanje stvari za zadovoljitev lastnih čutov, nenavezanost pa je odsotnost take navezanosti. Kdor pa je osvobojen, pa ni niti navezan niti nenavezan, zato se ne jezi, tudi če je pri svojih prizadevanjih neuspešen. Samospoznana duša pa je tisti, ki ima nadzor nad svojimi čuti. Čuti hočejo delovati zelo svobodno in neovirano. Zato obstajajo prepovedi in zapovedi. Čuti so tako močni in vihravi, da na silo zavedejo celo um razsodnega človeka, ki se trudi, da bi jih obvladal. Že en sam od neobvladanih čutov, na katerega se osredotoči um, odnese človekovo inteligenco. Kdor pa čutom omeji stik s predmeti čutne zaznave, pa ima neomajno inteligenco. Večina ljudi pa čutom služi in deluje po njihovih zapovedih. Ljudje na različne načine zadovoljujejo čute, vendar jim to nikoli ne bo prineslo sreče. Čuti niso nikoli zadovoljni. Vsak človek želi postati gospodar, vendar ne ve, da je ta zavest – postal bom gospodar, vzrok njegovega trpljenja. V imenu ideje, da bomo postali gospodarji materialnega sveta, smo postali sluge svojih čutov. V resnici ne more nihče postati gospodar. Kdor to poskusi, postane le sluga svojih čutov. To je vse kar doseže. Postane sluga svojega poželenja, sluga svoje lakomnosti, sluga svoje jeze…

Kako postati gospodar svojih čutil, pa ti piše v Bhagavad-giti.

Lepe dni ti želim (brez podnapisov)