Že pred časom se spomnim ko smo se pogovarjali, da je človek "nepopisanem listu" in da je vsak "svoj bog".
Če je človek svoj bog, pomeni da se vrti v svoji "življenski sferi" ki je zares unikatna, edinstvena in samo njegova; je božanska. Seveda pa je to odvisno od vsakega posameznika, saj to "božanskost" izkoristi na svoj način.
Vsakemu človeku je podarjena božanskost, da lahko sam ustvari svoj smiselni raj in s tem do neke mere postane "bog svojega življenja". Vsakemu je podarjena to možnost, je pa vsekakor odvisno od njega ali si bo ustvaril raj ali pekel v tem življenju.
Smisel življenja je potemtakem odvisna od nas samih ali bomo osmislili naše življenje.
Podobna dejstva veljajo tudi za ostale živali, vendar morajo zaradi omejitve (človek) osmisliti na kakšen drugačen način.
AlexUS napisal/-a:Vsakemu človeku je podarjena božanskost, da lahko sam ustvari svoj smiselni raj in s tem do neke mere postane "bog svojega življenja".
Roman a si res mislil "avtist" ali mogoče "ateist"?
No nisem ne avtist in ne ateist
Vsekakor pa ne pomeni da te nekakšen vzorec razmišlanja opredeljuje določeni skupini.
Mislem da je mislu avtiste in ne ateiste, ateisti pač niso božanski ker v božanstva ne verjamejo pa prov majo ... mamo.
Smisel življenja?? Enostavno, nisem imel druge izbire.
AlexUS napisal/-a:Roman a si res mislil "avtist" ali mogoče "ateist"?
Za avtiste je značilno, da si zgradijo nek svoj notranji svet, v katerem živijo (ali životarijo) in z resničnostjo večinoma nimajo prav velikega stika. (Bog svojega življenja...)
Smisel življenja (spraševanje po njem) je znak, da se je s posameznikom (oziroma v njegovi notranjosti) nekaj zgodilo.
Predstavljajmo si reko, v kateri plavamo odkar pomnimo, ki je tako široka, da ji ne vidimo bregov (kot Amazonka ali še večja). Po njej plavamo v vse smeri, ne vemo pa (še), da tudi reka sama teče in nas nese s seboj.
Ko prvič nasedemo na breg, ugotovimo, da ima reka svoj lasten tok in se vprašamo: Kam gre ta reka in kam nas nese s seboj?
Skratka, predstavljam si, da se človeku v nekem momentu zazdi, da se je nekako odtrgal od celote, s katero je bil zlit poprej in tako se pojavi smisel kot ena od manifestacij
človekove zavesti oziroma njenega spremenjenega stanja.
Bo odslej človek iskal smisel? Se lahko spet vrne na sredo reke in pozabi na to izkušnjo s tokom reke ter plava naprej po reki kot v mirujočem jezeru?
Po mojem razum zazna vprašanje o smislu, vendar ga razum ne reši, prej srce, domišljija, instinkt...
računilingus napisal/-a:Smisel življenja (spraševanje po njem) je znak, da se je s posameznikom (oziroma v njegovi notranjosti) nekaj zgodilo.
Na nek način res. Ampak ko človek karkoli počne, to počne z nekim namenom, smislom, in tega se zaveda. To mu je tako všeč, da išče smisel vsemu okoli sebe. Temu jaz rečem obsedenost s smislom. Ker tovrstno iskanje ne daje vedno želenih rezultatov, on pa je prepričan, da jih potrebuje, si jih preprosto izmisli. Nerodno postane, ko ta človek potem trdi, da je smisel našel, še bolj nerodno pa potem, ko želi ta smisel vsiliti tudi drugim.
Vsiljevanje smisla bi mogla biti najhujša kršitev in zanjo kazenska odgovornost! Vsak lahko ima svoj smisel. No tok sm si že prišel gor:). In pa seveda je smisel odvisen od časa torej se lahko zelo spreminja...