Hanuman napisal/-a:Zdaj ti bom pa opisal razliko med ljudmi, ki verjamejo v Boga in ljudmi, ki ne verjamejo v Boga.
Hm, svet je torej črnobel, so samo dobri-božanski (med katere prištevaš sebe) in slabi-demonični (med katere prištevaš mene). Črnobelo slikanje je značilno za pravljice in mite, resnično življenje pa je nekje vmes.
Demonski ljudje ne vedo, kaj morajo in česa ne bi smeli početi.
Potemtakem si tudi ti demonski.
Ne poznajo ne čistoče, ne pravilnega vedenja, ne resnice.
Seveda samo glede na pravila iz Ved.
Demon razmišlja:...
Jaz ne razmišljam tako, torej nisem zares demoničen. Božanski pa tudi ne morem biti. Kaj je torej z menoj?
Človeku, ki verjame, da je življenje proizvod materije in ne duha, se občutno zmanjša občutek za moralnost.
To je eno samo golo natolcevanje, ki nima z resnico ničesar skupnega. Zelo hudi zločini so bili storjeni iz verskih nagibov.
Če je življenje samo zapleteni spoj naključnih kemičnih reakcij in če ni vrhovne zavesti, stvarnika in nadzornika – čemu potem moralni zadržki?
To vprašanje je sicer zanimivo, ampak ali si kdaj pomislil, da je lažje živeti v skupnosti, če so njeni člani obzirni do sočlanov? Morala je pač izraz sebičnosti.
Filozofija, po kateri je življenje nastalo ob naključnem biokemičnem spajanju, vodi do neomejenega zadovoljevanja čutov in nikakor ni znanstvena.
To lahko izjavi samo politično onesnažen um.
Primer nemoralnosti in izprijenosti te filozofije je abortus. Ta filozofija je ljudi naučila, da zarodek v resnici ni živo bitje, temveč samo kepa mrtvih kemikalij, ter jih s tem prepričala, da brez usmiljenja ubijajo svoje otroke v maternici.
Pri abortusu gre za vprašanje, kdo naj živi in kako. Boj proti abortusu je v resnici boj za povečevanje trpljenja. Abortus ni sam sebi namen.