Zmožnost napovedovanja....

Argumentirane razprave o filozofskih vprašanjih.
Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Roman napisal/-a:Zato, da lahko znanost karkoli izjavi, je zavezana svoji metodi.
Torej rabimo najprej metodo s katero lahko nadalje raziskujemo - vendar tudi metoda se je iz takih ali drugačnih vzrokov razvila. Če bi se drugače, bi bila drugačna metoda - in bi znanost prišla do drugačnih spoznanj - kje je potem smisel raziskovanj če pa je v njih izražena samo uporaba trenutno uveljavljene metode?
Kaj ima znanost res tak ugled, da bi želela celo teologija izpasti znanstvena? In to hkrati z vzvišenim pogledom nanjo?
Ne vem kaj si teologi prizadevajo - a znanost ima status (oz. se kar sama oklicuje) absolutne resnice. Vendar v svoji ohlapnosti v veliki večini ne seže prav daleč.
Da, pravzaprav prej še premalo.
Potem ne ti ne jaz ne kdorkoli v tej temi ni upravičen reči karkoli na to temo. Pa recimo, da privzamemo, da je tole klobasanje popolnoma brez pomena - da bomo lahko vsaj nadaljevali in da mogoče še tu kdo kaj novega izve.
ne motri orodja ki ga uporablja (matematika -> ki pa uporablja logiko, ta slednja mislim da je bistvenega pomena
Tega nisem razumel.
Srce matematike so logične izjave in in kup 'pravil' za delo z njimi. Matematika jih uporablja za svoje izpeljave - prav tako kot potem fizika uporablja matematiko. A kako trden je ta most med logiko in fiziko? Znanost pravi, da je to aksiom - in spet začenjam ugotavljati kako dogmatične narave je ta naša znanost.
Roman napisal/-a:
kaj misliš, da so fizikalni zakoni kar padli iz nebes?
Jaz mislim, da ne. Teologija misli, da ja, namreč neposredno od boga. Kaj pa ti misliš?
Jaz tudi mislim, da ne.

Glede zakaj in kako: če se vprašamo kako deluje neka stvar, se sprašujemo po načinu - po tem kar lahko opazimo, opišemo in razložimo. Način pa v svojih smotrih na koncu izreka tisto, kar je posledica vzroka. Lahko bi se reklo, da na nek način popisuje posledice - čeprav se vse odvija pred njegovimi očmi ne vidi celotne slike (o vzroku, ki je temelj pa ne reče ničesar). V toliko sta nerazdružljivo prepletena ('kako' kot trenutek 'zakaj'). Notrina vzroka je seveda še veliko obširnejša. Vprašanje zakaj se v bistvu nanaša na logiko - na nujnost vzroka in njegove posledice (dedukcije, če hočeš). Lahko bi rekli, da je v vzroku prav toliko realnega kot v njegovi posledici - saj to je eno in isto, le da se izraža s spreminjanjem, ki je prav tako del vzroka in posledice.
In tudi v znanosti se naleti na težave, ki presegajo zmožnosti vprašanja kako - recimo zdaj je aktualen veliki pok. Celo namesto zakaj se lahko vprašamo tudi - kako to, da je prišlo do velikega poka?
shrink napisal/-a:Sem že rekel: V filozofske debate se ne bom spuščal.
Če ne veš kaj je filozofija potem te besede raje ne uporabljaj. In "če se ne misliš spuščati" v take teme pa nič. Jaz svojega mnenja zgolj s suhim zagotavljanjem ne mislim spremeniti.
mriz napisal/-a:To pa nekaterim pač ni dovolj.
Je s tem kaj narobe?

Uporabniški avatar
mriz
Prispevkov: 2036
Pridružen: 13.5.2004 23:52
Kraj: maribor

Odgovor Napisal/-a mriz »

kren napisal/-a:Je s tem kaj narobe?
Če ne bi bilo zakaj, ne bilo bilo kako. Torej, pogoj za napredek je nezadovoljstvo z danim (ali majhnostjo danega), torej željo po gradnji dalje, v popolnejši odgovor, ampak ponavadi to pomeni zdrs s ceste v zid. Navsezadnje bi lahko rekel tudi da je filozofija brezpomensko klobasanje...

Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Če te diskurz vodi do pokaza (absolutne) resnice, potem ni brezpomenski kar se tega tiče.

Uporabniški avatar
mriz
Prispevkov: 2036
Pridružen: 13.5.2004 23:52
Kraj: maribor

Odgovor Napisal/-a mriz »

Kako pa v filozofiji prepoznaš absolutno resnico? Na podlagi česa jo določiš za absolutno?
Od kod je podarjena, določena absolutnost diskurza? Po katerih (ne)pravilih teče diskurz, da ni dogmatične narave?

Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Obstaja le pokaz absolutuma skozi diskurz. Razvije se sam, brez podlage. Prav tako pravila. (in to ne pomeni, da je kar vse mogoče)

Uporabniški avatar
mriz
Prispevkov: 2036
Pridružen: 13.5.2004 23:52
Kraj: maribor

Odgovor Napisal/-a mriz »

Kaj pa bi naj bil ta absolutum? Kako se lahko razvije sam, tako kot pravila?
Nisem domač v filozofiji zato nimam pojma kaj bi naj to pomenilo.

Če to vseeno pomeni, da ni mogoče vse, se potemtakem drži določenih omejujočih pravil, ne? To ni dogmatičnost, če že vnaprej zanikaš možnost česarkoli?

mirko
Prispevkov: 483
Pridružen: 1.9.2004 13:38

Odgovor Napisal/-a mirko »

Srce matematike so logične izjave in in kup 'pravil' za delo z njimi. Matematika jih uporablja za svoje izpeljave - prav tako kot potem fizika uporablja matematiko. A kako trden je ta most med logiko in fiziko? Znanost pravi, da je to aksiom - in spet začenjam ugotavljati kako dogmatične narave je ta naša znanost.
Že res, da fizika uporablja matematiko pri reševanju problemov. A kako so nastale in se razvijale matematične teorije? Največkrat ob reševanju konkretnih problemov, pogosto fizikalnih. In še nekaj - mogoče 'aksiom' res diši po dogmatičnosti in mogoče dogmatičnost danes ni ravno v modi. Ampak - če nam manjka aksiom, se nam podre teorija. Po domače: če rečeš, vem to in to, kaj torej lahko iz tega sklepam - prideš do sklepa, ter vidiš, da se tvoj sklep ujema z dejanjskim stanjem ali pa tudi ne.
Lahko tudi rečeš - ne vem ničesar, kaj torej lahko iz tega sklepam - jasno da ničesar, in nimaš niti sklepa, ki bi ga preveril na dejanskem stanju.
Če tvoj sklep ne ustreza dejanskemu stanju, si lako naredil dve napaki: napačno sklepanje (nisi se držal pravil logike) ali neustrezen (ne vem, če je izraz napačen v redu) aksiom.
Seveda se lahko praskaš po bradi in se sprašuješ, ali ima potem vse skupaj sploh še kak smisel - ima ga najmanj takrat, ko si v reševanje problemov prisiljen, ko je tvoj obstoj od tega odvisen - če si naredil dobro sulico, si ubil medveda in se najedel. Če nisi naredil ničesar, si umrl od lakote. Če si naredil slabo sulico, je medved ubil tebe.

Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Edina omejujoča pravila, ki so, so logična: te pa a priori ne poznamo ampak se razvijejo (oz. jih spoznavamo tako ali drugače). Tudi ne ravno iz nebes, ampak na podlagi tega kar je (ampak tudi tega ne poznamo) - saj to dvoje je praktično eno in isto.
Dogmatičnost je, če veljavnost nečesa predpostaviš in se o tem naprej ne sprašuješ. Če pa pustiš odprte možnosti in jih po takšnem ali drugačnem razmisleku začneš zapirati pa ni dogmatičnost - ker imaš utemeljene razloge za svoje trditve (ki morajo biti konsistentne, zajeti ves spekter možnosti dvoma in reflektirati same sebe).
Recimo primer: tudi če se delamo, da o nobeni stvari ničesar ne vemo in da nič ni res, se vseeno ne moremo delati, da nas ni. Ker smo mi nosilec tega dejanja iz tega nujno sledi cogito ergo sum (mimo tega pač ne gre).
Aja upam, da nisi dobil občutka, da zagovarjam filozofijo - tudi velik del te vede je bolj kot ne približek, od katerega ne moremo zahtevati absolutne veljave. Samo vse skupaj, po več tisoč letih, ko bi se vsa stvar že morala začeti razjasnjevati je ravno nasprotno. Sama megla.

No, lepo bi bilo tudi, da pustim možnost da kakšnega dela, ki zajame bistvo sploh ne poznam.

Uporabniški avatar
mriz
Prispevkov: 2036
Pridružen: 13.5.2004 23:52
Kraj: maribor

Odgovor Napisal/-a mriz »

kren napisal/-a:Dogmatičnost je, če veljavnost nečesa predpostaviš in se o tem naprej ne sprašuješ. Če pa pustiš odprte možnosti in jih po takšnem ali drugačnem razmisleku začneš zapirati pa ni dogmatičnost - ker imaš utemeljene razloge za svoje trditve (ki morajo biti konsistentne, zajeti ves spekter možnosti dvoma in reflektirati same sebe).
Torej znanost ni dogmatična. Veljavnost nečesa ni predpostavila, ampak izpeljala in dokazala. Tudi ne-veljavnost nečesa ne predpostavi iz lufta, ampak na podlagi veljavnega dela, ki je dokazan in utemeljen. Ko se je znanost začela razvijati (začetki direktno uporabne matematike segajo kar daleč v zgodovino) je bilo odprto vse, nakar se je začelo počasi zapirati. Saj temelji niso nastali in se dograjevali čez noč.
Aja upam, da nisi dobil občutka, da zagovarjam filozofijo - tudi velik del te vede je bolj kot ne približek, od katerega ne moremo zahtevati absolutne veljave.
Pravzaprav sem dobil ta občutek. Kaj pa zagovarjaš?
Jaz osebno od (trenutne) znanosti ne zahtevam absolutnosti. To bi bilo čudno, saj se znanost razvija, dopolnjuje, itd. Po moje je najbližje resnici, čeprav je ta resnica (v grobem) samo kup formul.
Samo vse skupaj, po več tisoč letih, ko bi se vsa stvar že morala začeti razjasnjevati je ravno nasprotno. Sama megla.
Mogoče pa preveč pričakuješ prehitro? Zaradi tega pa zletimo s ceste, ne?
No, lepo bi bilo tudi, da pustim možnost da kakšnega dela, ki zajame bistvo sploh ne poznam.
Mislim da bi to bilo nujno. Saj menda ne meniš, da si prebral že toliko knjig, da lahko sklepaš o vseh?

Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Tisti zadnji stavek sem napisal predvsem zato, ker sem pred kratkim začel brati Hegel - Znanost logike I. Sklepam o stvareh, ki jih poznam, kolikor daleč pač to poznavanje seže - za nekatere veje znanosti si upam reči da dovolj, ker idejno ne sežejo prav daleč. Za druge pa mi vsako leto znova privrženci teh področij zagotavljajo, da bom izvedel naslednje leto, če se dovolj poglobim - v nedogled seveda (kljub temu, da obljubljenih rezultatov ni in ni na vidiku).
Torej znanost ni dogmatična. Veljavnost nečesa ni predpostavila, ampak izpeljala in dokazala.
O (ne)upravičenosti izpeljevanja v empiričnih znanostih bi se dalo marsikaj povedati. In res, njeni začetki segajo zelo daleč. Že Nymphya je omenila, da je (tudi) fizika le stranski produkt filozofije. A bistvene so mnoge pomankljivosti, ki jih fizika pušča vnemar.

Kaj zagovarjam? Heh, dobro vprašanje. Kar se tiče naših spoznanj, le resnica šteje. Ostalo pač ob njenem boku izpuhti kot da nikoli ne bi obstajalo. Ne vem če lahko glasujem za eno znanost - a če bi me vprašal po temeljnih (kakršno mnenje ima Rutherford o fiziki) bi rekel ontologija in logika.

mirko
Prispevkov: 483
Pridružen: 1.9.2004 13:38

Odgovor Napisal/-a mirko »

Edina omejujoča pravila, ki so, so logična
Rekel bi celo takole - pri snovanju znanstvene teorije se zaradi mene ni treba držati nobenih pravil (konec koncev ne znam prav natančno opredeliti, kakšna je razlika med logiko in t.i. zdravo pametjo), zato pa so potrebna toliko bolj stroga pravila pri preverjanju.
Kljub vsemu preverjanju pa teorije ne ustoličimo kot absolutno veljavne, pač pa le kot teorijo, ki z zadovoljivo natančnostjo opisuje in napoveduje določene pojave.
...in gremo naprej v meglo, in bistvo ostaja očem nevidno (prosto po Malem princu). Ko pa hočemo videti z očmi, kar naj bi gledali s srcem?

Uporabniški avatar
mriz
Prispevkov: 2036
Pridružen: 13.5.2004 23:52
Kraj: maribor

Odgovor Napisal/-a mriz »

kren napisal/-a:O (ne)upravičenosti izpeljevanja v empiričnih znanostih bi se dalo marsikaj povedati.
Potem pa ta marsikaj povej. Sem radoveden, kje vidiš neupravičenost izpeljevanja v fiziki (razen če imaš slučajno v mislih meje teoretične fizike?).
A bistvene so mnoge pomankljivosti, ki jih fizika pušča vnemar.
Kaj naprimer?
Ne vem če lahko glasujem za eno znanost - a če bi me vprašal po temeljnih (kakršno mnenje ima Rutherford o fiziki) bi rekel ontologija in logika.
Zdaj sem si v filozofskem leksikonu na hitro prebral definiciji teh dveh zadev.
In če sem dobil pravilno predstavo, menim, da ti stroga znanost pri ontologiji res ne bo pomagala. In za moje pojme to pomeni veliko možnost izpeljave napačne (neskladne z dokazanim) resnice. Kako poteka tvoje iskanje znotraj ontologije?
Logika, "disciplina, ki proučuje oblike pravilnega mišljenja" pa očitno dovoljuje razvoj nešteto različnih "pravilnih" pristopov k spoznavanju.

Roman
Prispevkov: 6434
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

Malo sem bil odsoten, pa mislim, da ne bo težko ujeti niti.
kren napisal/-a:Torej rabimo najprej metodo s katero lahko nadalje raziskujemo - vendar tudi metoda se je iz takih ali drugačnih vzrokov razvila.
Ja, rabimo metodo, a ta se razvija hkrati z razvojem znanosti. Toda v osnovi se ne spreminja: napovedi se morajo potrditi.
Če bi se drugače, bi bila drugačna metoda - in bi znanost prišla do drugačnih spoznanj
Samo teoretično. Praktično pa ne vidim, da bi lahko bila metoda drugačna. Opazovanje (na začetku z golim očesom, nato z napravami in matematiko), izdelovanje hipotez in teorij, preverjanje. Kaj bi lahko bilo drugače?
kje je potem smisel raziskovanj če pa je v njih izražena samo uporaba trenutno uveljavljene metode?
Res bi rad videl še kako drugačno metodo, ki bi ustrezala zahtevam. No, smisel raziskovanj vidim predvsem v razumevanju narave.
znanost ima status (oz. se kar sama oklicuje) absolutne resnice.
To lahko izjavi samo nevednež ali nevoščljivec. Znanost se dobro zaveda svojih omejitev in se nikakor nima za absolutno resnico. Kako bi se sicer lahko sploh kaj spremenila recimo od Aristotela naprej.
Vendar v svoji ohlapnosti v veliki večini ne seže prav daleč.
Res je, ne seže daleč, a vendar seže najdlje.
Potem ne ti ne jaz ne kdorkoli v tej temi ni upravičen reči karkoli na to temo.
Hm, no ja, tu se ne pogovarjamo samo o znanosti. Še posebej ne o vrhunski znanosti oziroma njenih zadnjih dosežkih. Vsak pač prispeva svoje mnenje, ki je odvisno od njegove razgledanosti, manj razgledani se učimo od bolj razgledanih. A ni mi jasno, kako lahko kdo izjavi kaj relevantnega recimo o teoriji strun, če o njej ni nič prebral ali slišal.
Srce matematike so logične izjave in in kup 'pravil' za delo z njimi.
Da, a tudi tu se ni začelo kar z logiko. Najprej je bilo opazovanje.
A kako trden je ta most med logiko in fiziko?
Zelo dobro vprašanje. Ali pa to vprašanje: zakaj se matematični modeli v fiziki tako dobro obnesejo? Zakaj lahko današnja znanost napreduje tako, da izdela matematični model in potem išče potrditve? Moj odgovor je, da je matematika zelo dobra abstrakcija narave same. In meni to dokazuje, da je človeški um veliko močnejši, kot so mu to nekateri pripravljeni priznati.
Znanost pravi, da je to aksiom - in spet začenjam ugotavljati kako dogmatične narave je ta naša znanost.
Aksiom je trditev, ki je ni mogoče dokazati, na njej pa sloni cela teorija. Če bi bila znanost tako dogmatična, kot jo želiš videti, bi dejala: aksiomi so absolutni. Pa ne reče ničesar takega. Če ti uspe sesuti kak aksiom, se bo matematika zrušila. Poskusi, Nobelova nagrada ti ne uide.

O vzročnosti pa tole: Človek iz opazovanja (ko vidi, da eni dogodki dosledno vedno sledijo drugim) sklepa, da obstajajo med dogodki vzročne povezave. Pa vendar o vzrokih (kot odgovoru na vprašanje "zakaj?") ne vedo povedati ničesar. Kot si pravilno dejal, celo odgovor na "kako?" se pogosto izmika razumu. Newtonovo jabolko pade na tla. Kako? Po formuli za prosti pad. Zakaj? Ker med telesi deluje privlačna sila z imenom težnost. Pa je to sploh res? Sile so logični konstrukt, s katerim pojasnjujemo medsebojni vpliv med telesi. So namišljene, so del matematičnega modela, ki pač daje dobre napovedi. Niso odgovor na "zakaj?". In če bi že bile, bi se spraševali naprej, zakaj pa težnost sploh je, zakaj tako deluje? Teorija strun pravi, da si telesa izmenjujejo gravitone. Krasen odgovor na "kako?". A zakaj vendar?
Vprašanje zakaj se v bistvu nanaša na logiko - na nujnost vzroka in njegove posledice (dedukcije, če hočeš).
Če tako postaviš, se moraš vprašati, ali je model vzročnosti (tudi ta v Tomaževem dokazovanju) sploh resničen oziroma v naravi sploh je nekaj takega, kot je vzročnost. Ali niso tudi vzročne verige v resnici odgovor na "kako?".
Celo namesto zakaj se lahko vprašamo tudi - kako to, da je prišlo do velikega poka?
Sploh ne. "Kako to, da...?" ne vpraša po istem kot "kako?". Pa tudi, če bi bilo vprašanje isto, se znanost resnično ubada s tem, kako je do poka prišlo. In poleg matematike nima prav ničesar, s čimer bi si lahko pri raziskovanju pomagala.

Uporabniški avatar
kren
Prispevkov: 1651
Pridružen: 17.2.2005 12:54

Odgovor Napisal/-a kren »

Se oproščam za pozen odgovor, računalnik mi nagaja. Napisal sem ga že dvakrat, a obakrat mi je zagodel. Sem že kar nejevoljen še enkrat pisati, a naj bo. :x
Roman napisal/-a:Ali niso tudi vzročne verige v resnici odgovor na "kako?".
Deloma, da. 'Kako' nam posreduje odgovor za eno stopnjo nazaj v vzročni verigi. 'Zakaj' pa nam ga posreduje do prvega vzroka - ki mora tekom svojega razvoja proizvesti sam sebe, da ne postane le še en izmed 'kako'. To je bistveno.
Če bi bila znanost tako dogmatična, kot jo želiš videti, bi dejala: aksiomi so absolutni. Pa ne reče ničesar takega.
Empirične podatke in empirične metode znanost vzame kot aksiom. Celo sam si prej tako napisal. Tega resda izrecno ne reče in ni nikjer zapisano - a če si ne zatiskamo oči ni težko sprevideti, da je temu res tako.
Znanost se dobro zaveda svojih omejitev in se nikakor nima za absolutno resnico. Kako bi se sicer lahko sploh kaj spremenila recimo od Aristotela naprej.
Znanost je podana prek znanstvenih raziskav in prek institucij, ki znanje posredujejo - to so razne šole, učitelji ipd. Tekom tega podajanja pa se mnogokrat poudarja, da ni dovolj le verjeti ampak je treba stvar preveriti in premisliti. Očitno je, da se je to nanašalo na verodostojnost znanstvene metode in nasprotovanje raznim verovanjem, Cerkvi, Bogu. In potem, ko se začne pripovedovati kaj se je zgodilo z Galileom in Kopernikom moraliziranje res doseže vrhunec - ali pa mogoče še nisi slišal kaj je Cerkev delala z tistimi ubogimi dušami krivovercev, znanstvenikov?... Spet stvar ni napisana - a če si ne zatiskaš oči tudi tu kaj hitro sprevidiš, da znanost za svoje metode in svoje principe delovanja zahteva absolutno veljavo - nisem pa imel v mislih nastale teorije, za te je več kot očitna spremenljivost. Aja, mimogrede, Aristotel ni bil znanstvenik.
Samo teoretično. Praktično pa ne vidim, da bi lahko bila metoda drugačna. Opazovanje (na začetku z golim očesom, nato z napravami in matematiko), izdelovanje hipotez in teorij, preverjanje. Kaj bi lahko bilo drugače?
Edina metoda, ki je upravičena je razmislek. V njem je vsebovano vse, s čimer si lahko pomagamo in vse kar imamo a priori sploh na voljo - duha. V notrini duha in njegovem delovanju je vedno vsebovano več, kot pa je lahko vsebovano v kateremkoli delčku njegovega delovanja - pa najsi bo to znanstveno raziskovanje ali sestavljanje lego kock. Razmislek je potem lahko analitičen, sintetičen, racionalen, kakršenkoli že, pomaga si s takim ali drugačnim delovanjem - zgolj pomaga, nikar pa preloži bistvenega dela spoznanja.

Iz te osnove potem tudi nekatere opazke na fiziko (ki sem jih že večkrat omenil v temi, a naj bo - ne samo fiziko, tudi mnoge druge): najprej to, da se s svojimi spoznanji poskuša postaviti sama za svoj hrbet oz. nekam nad človeka, ven iz njega. To nikakor ni mogoče, saj je subjekt nosilec procesa razmišljanja in ne more biti nič drugega kot to, kar je. Enačbe so same za sebe popolnoma brez pomena in le tega dobijo šele z našim mišljenjem - takrat pa zahtevajo status zunanjega opazovalca, ki neodvisno gleda tok dogodkov (bi rekel nič čudnega glede na metode, ki se uporabljajo).
Potem empiričnost. Prvotna uporabnost empiričnih izsledkov ima še kar zdaj status pravilne poti do resnice - brez razmisleka o tem kako enostransko usmerjene rezultate poraja. Predpostaviti moramo ne le metodo, zunanji svet, merljivost bistvenih lastnosti sveta, temveč tudi pravilnost te metode in verodostojnost rezultatov, ki jih poda - ti se navidez res venomer prilagajajo in venomer dopolnjujejo, a le v obsegu ki jih temelji dopuščajo - za moje pojme daleč premalo, zato ker se bolj rezultati prilagajajo principu delovanja metode in ne princip delovanja (oz. spoznavanja) rezultatom - tu pod rezultati mislim naše mišljenje resnice sploh - a ne tako da si vedenje kar predpostavili, ampak da bi iz duha sploh izhajali - duha brez predpostavk, brez predhodnih predstav in refleksij. To je edini upravičen začetek.

Upam, da sem vsaj okvirno odgovoril obema, četudi je nekoliko okrnjena verzija... :?

Roman
Prispevkov: 6434
Pridružen: 21.10.2003 8:03

Odgovor Napisal/-a Roman »

kren napisal/-a:Se oproščam za pozen odgovor, računalnik mi nagaja.
Ja, vrhunska tehnika včasih žre živce. Jaz si pomagam tako, da sestavljam odgovor v NotePadu.
'Zakaj' pa nam ga posreduje do prvega vzroka - ki mora tekom svojega razvoja proizvesti sam sebe, da ne postane le še en izmed 'kako'. To je bistveno.
Pravzaprav je bistveno to, da o prvem vzroku ni nikakršnega soglasja, nobene evidence, zgolj hipoteza, pa še ta ne znanstvena.
Empirične podatke in empirične metode znanost vzame kot aksiom.
Ja, imaš prav. Oziroma bolj v negativnem smislu, da namreč dogodki lahko teorijo sesujejo, nikoli pa je ne morejo do konca potrditi. Znanstvene teorije nikoli ne dosežejo statusa (absolutne) resnice.
Spet stvar ni napisana - a če si ne zatiskaš oči tudi tu kaj hitro sprevidiš, da znanost za svoje metode in svoje principe delovanja zahteva absolutno veljavo...
Se ne strinjam. Gre kvečjemu za spoznanje, da druge metode ni. Veš ti za kakšno?
Aja, mimogrede, Aristotel ni bil znanstvenik.
Takrat je filozofija pokrivala tudi znanost, čeprav ji niso tako rekli.
Edina metoda, ki je upravičena je razmislek.
Razmislek je lahko napačen. Kako potem priti do uporabnih oziroma smiselnih odgovorov?
V notrini duha in njegovem delovanju je vedno vsebovano več, kot pa je lahko vsebovano v kateremkoli delčku njegovega delovanja - pa najsi bo to znanstveno raziskovanje ali sestavljanje lego kock.
Kako to misliš?
s svojimi spoznanji poskuša postaviti sama za svoj hrbet oz. nekam nad človeka, ven iz njega. To nikakor ni mogoče, saj je subjekt nosilec procesa razmišljanja in ne more biti nič drugega kot to, kar je.
Načelno da, ampak zavest in sposobnost abstrahiranja sta zelo močni orodji. Omogočata spoznanja, ki bi po vsej logiki morala biti nedosegljiva. Kognitivne znanosti bi po zgornjem sploh ne smele biti možne.
Prvotna uporabnost empiričnih izsledkov ima še kar zdaj status pravilne poti do resnice - brez razmisleka o tem kako enostransko usmerjene rezultate poraja.
Kako enostransko?
Predpostaviti moramo ne le metodo, zunanji svet, merljivost bistvenih lastnosti sveta, temveč tudi pravilnost te metode in verodostojnost rezultatov, ki jih poda - ti se navidez res venomer prilagajajo in venomer dopolnjujejo, a le v obsegu ki jih temelji dopuščajo - za moje pojme daleč premalo
Morda je premalo, a kje lahko dobiš več?
zato ker se bolj rezultati prilagajajo principu delovanja metode in ne princip delovanja (oz. spoznavanja) rezultatom
In kako bi ti metodo prilagodil rezultatom? Katerim rezultatom? Rezultatom česa?
tu pod rezultati mislim naše mišljenje resnice sploh - a ne tako da si vedenje kar predpostavili, ampak da bi iz duha sploh izhajali - duha brez predpostavk, brez predhodnih predstav in refleksij. To je edini upravičen začetek.
Kako si zamišljaš duha brez predpostavk? Kaj si predstavljaš pod mišljenjem resnice? Kaj pod resnico?

No, danes te samo sprašujem. Lep pozdrav.

Odgovori