Kvarkadabra forum

Kak bo z razvojem znanosti v prihodnosti? V bistvu sprašujem glede sledečega problema, če enostavno povem ... npr. v Stari Grčiji je bilo potrebno narediti zgolj prva štiri leta osnovne šole, potem pa je oseba lahko že postala mladi raziskovalec - se npr. potem ukvarjala z razvoj enačbe za ploščino kroga . Zdaj je drugače, potrebno je seveda štiri do pet let fakultete, podiplomec, doktorat, post-doc, potem je pa oseba stara že čez trideset let. Ta znanstvenik potem niti ne more prebrati vseh znanstvenih člankov s svojega področja, kaj šele, da bi vse te informacije sprocesiral, ponotranjil in skušal razviti kako res novo in noro idejo. Skratka, danes je potrebno ogromno investicije, da človek sploh pride na nek nivo, da lahko sam začne kaj raziskovati.

Tako je. V znanosti danes posameznik več čisto nič ne šteje. Celo manjše države ne. Za kak trkalnik na primer se mora združiti več bogatih držav. Po mojem mnenju to pomeni, da se bo razvoj znanosti, pa tudi tehnike, upočasnil. Se je pravzaprav že.

Dokler ne bomo meli umetne inteligence, ki bo sposobna premlevat vse probleme, človek sam pa bo vedno bolj neveden. Najhujše je to, da ko po 22 letih šolanja ugotoviš, da praktično nič ne veš!

Vse tiste uporabne stvari iz srednje šole si pozabil na svojem področju pa obvladaš eno samo "veščino"! Na koncu ugotoviš, da kar je najvažnejše, da si se naučil v življenju so tuji jeziki pa poštevanka!!!

MAVER|CK napisal/-a:Na koncu ugotoviš, da kar je najvažnejše, da si se naučil v življenju so tuji jeziki pa poštevanka!!!

No jst poštevanke še vedno ne znam pa sem na faksu.

Znanost ni problem, problem je logistika (predvsem tista v glavah). Kje pa poše, da mora biti nekdo, ki ugotovi nekaj novega v znanosti, še
mlečnozobec. Mladi prehitro mislijo, da za revolucionarna odkritja, moraš biti mlad. Modrost in izkušnje starejših in svežina mladih idej z roko
v roki dasta najboljši rezultat. Mladi znanstveniki ne potrebujejo enciklopedije o vsaki veji znanosti v svoji glavi. En segment, pa tistega
poglobljeno. Starejše generacije niso bile obremenjene s kvantiteto informacij, marveč je štela kvaliteta. Množica informacij iz raznih medijev
in bedast šolski sistem, ki zahteva terabajte brezveznih podatkov, kjer se mladi izgubijo v njih, prepreči prodornost misli direktno k rešitvi
problema. Vzgaja se samozagledane individuume, ki so sicer odlični študentje in znanstveniki, ne znajo pa reči niti dober dan, kje pa šele, da
bi zmogli timsko delo in prišli stvarem do dna. To je pa druga ovira na tej poti. Kg slame ali Kg železa. S čim ubiješ zajca? Vse preveč jih
streljamo s slamnatimi naboji.

Ja, silvester1234, predvsem ti na veliko streljaš, saj so tvoje teze smešne.

end napisal/-a:No jst poštevanke še vedno ne znam pa sem na faksu.

Jaz je tudi ne znam. Sem ugotovil, da določene produkte vem na pamet, določenih pa nikakor ne. In učenje nima veze, ker na dolgi rok ne ostane v glavi. Vem na pamet, na primer, koliko je 2x2, 3x3, 4x4, 5x5, 6x6, 9x9, vendar 7x7, 8x8 nikakor ne. Problematične so tudi kombinacije 8x7, 8x6, 8x5, 8x4, 7x6. Produkte, kjer je eden od faktorjev majhen dobim s seštevanjem večjega, tiste z visokim pa bodisi s prištevanjem produktom, ki jih že poznam, oziroma odštevanjem od produkta s faktorjem 10.
Rekel bi, da mi gredo različne kombinacije skozi različne možganske centre. Seveda pa kalkulator pomaga.