bargo napisal/-a:Ne, gre za odziv na tvojo ugotovitev: "Kaj te nič ne skrbi, kako te tvoja vera odvrne od resnice?"
Prav.
... v kateri bi naj bila moja vera, ovira do spoznanja tvoje resnice.
Ne obstaja moja resnica.
Ne pozabi, naše znanje bazira na domnevah in se mora prav zato nenehno potrjevati, pri tem potrjevanju domneve ostanejo še zmeraj domneve.
Nisva govorila o resnici?
Roman napisal/-a:Če govoriš o ujemanju (skladnosti), moraš predpostaviti resnico.
Resnica ni nujna, nujna je poštenost, doslednost.
Brez resnice vse drugo nima smisla.
Dogajanje je vendar neodvisno od interpretacije.
Resnica je neodvisna od interpretacije.
Referenca je soodvisna povezanost med interpretacijo in dogajanjem.
Mislim, da kompliciraš.
"Brijem vse tiste može iz mesta in samo tiste može, ki se ne brijejo sami." Kdo potem brije brivca?"
Protislovja niso resnična, so primeri trditev, ki zanikajo sebe. Z njimi ni mogoče ničesar dokazovati.
Torej, zmeraj smo nekaj in zmeraj sočasno nekaj nismo.
Nepomembno. Nihče ni zobna vila.
Dozdeva se mi, da si komplementarnost povezal s smislom in ne-smislom, pri čemer domnevam, da si smiselnost potopil v matematično logiko. Svet pač ni mehanična igračka.
Še vedno ne vem, kaj si hotel povedati.
Prav, mogoče malce razmisliš in poveš
kaj materije je in kaj jo loči od česa, če je ločitev sploh mogoča?
Nekatere stvari je težko definirati, pa to ne pomeni, da jih ni, da ne vemo, o čem govorimo, ali da nastanejo kasneje. Kdaj? S pojavom besede? Še dobro, da nisi vprašal po definiciji časa ali prostora.
Roman napisal/-a:Čisto preprosto: Kar se v tem trenutku zgodi, je v naslednjem trenutku že preteklost, ki ji je sedanji trenutek ustvaril.
Aja, kako trenutek?
Kako trenutek? Saj sploh ni važno, ali gre za delec sekunde ali za leta.
Vsekakor imam možnost misliti drugače; kar sem mislil v preteklosti, ni nujno, da tudi danes tako mislim.
Pa lahko danes drugače misliš? Namreč drugače kot danes? Oziroma drugače: ali bi danes lahko drugače mislil kot misliš?
Se tebi to ne dogaja?
Kaj misliš?
Roman napisal/-a:Opisi in interpretacije doživljanja so subjektivni.
So in?
Za kakšno skladnost torej gre?
Doživljanje, življenje je torej zavajajoče, subjektivnost je torej ovira pri spoznavanju zunanjega okolja, okolja v katerem se je življenje dejansko razvilo in kjer je razvoj življenja pripeljal do pojava subjektivnosti in celo do zavedanja subjektivnosti, saj se hecaš, a ne?
Kaj moram res spet potegniti iz klobuka optične iluzije?
Ne ravno, simboli imajo dogovorjen pomen, ki smo jim ga predpisali in simboli so na nek način lastni naši vrsti.
Hm, kdo na primer se je s kom dogovoril o pomenu simbola 3?
