Zanima me če ima kdo predstavo kako bi izgledalo na robu, če bi hipotetično zemlja imela obliko kocke. Predvsem me zanima kako naj bi izgledal prehod iz ene na drugo ploskev.
Slišal sem že vse mogoče hipoteze od tega, da bi ljudje blizu roba hodili postrani in nagnjeno nazaj, do tega da se ne bi ubil če bi se vrgel v "prepad" na robu, oziroma bi lahko prepad nekako preplezal.
Zemlja kot kocka
Re: Zemlja kot kocka
Tako, kakor izgleda prehod grebena kje v hribih. Po eni strani gor, po drugi dol.BlackHole napisal/-a:Predvsem me zanima kako naj bi izgledal prehod iz ene na drugo ploskev.
Oglišča bi bila kot gore, robovi pa kot grebeni. Bi bili pač kar strmi, na cestah bi pisalo 100%, kar je 45°.
Nikamor ne bi padel, teža bi še vedno delovala proti središču.
Hodil bi postrani tako kot hodiš postrani, ko se v navpični drži vzpenjaš po strmem poševnem pobočju. Glede na tla bi bil postrani, noge pa bi ti še vedno kazale proti središču Zemlje.
Nikamor ne bi padel, teža bi še vedno delovala proti središču.
Hodil bi postrani tako kot hodiš postrani, ko se v navpični drži vzpenjaš po strmem poševnem pobočju. Glede na tla bi bil postrani, noge pa bi ti še vedno kazale proti središču Zemlje.
kocka
vprašanje: Zanima me če ima kdo predstavo kako bi izgledalo na robu, če bi hipotetično zemlja imela obliko kocke?
Odgovor (neke vrste): priznam, da mi je vprašanje zelo zanimivo. Najprej predpostavim, da bi bila "kockasta Zemlja" iz take kamnine, da bi vsaj nekaj tisoč miljonov let lahko obdržala obliko kocke. Denimo, da je na Zemlji tudi morje in atmosfera približno enakega volumna, kot ju imamo danes. Človek, stoječ na "robu" Zemlje, bi moral verjetno nositi skafander, saj bi bil kakšnih 1500 kilometrov visoko nad včrtano kroglo. Ampak pogled bi bil pa čudovit: morje bi bilo kot ena velika kupola na ravni površini kocke, prav tako oblačni pokrov. Še ena čudna reč: zaradi visokih robov bi bilo morjem in atmosferi onemogočen prehod na sosednje ploskve, torej bi morala imeto vsaka ploskev svoje lastno morje, vreme, razvoj življenja.... saj ima (je imela) še Avstralija povsem svoje živalstvo, tako različno od ostalega na našem planetu.
Na ogliščih kockaste Zemlje bi bila idealna lokacija za atronomske observatorije. Do tja bi morali z raketnim pogonom ali pa žičnico. Oglišča in robovi bi bili nenehno obsevani z UV, kozmičnimi žarki, pod vplivom vesoljskega mraza in sončne pripeke bi se verjetno prav kmalu (geološko gledano) pričeli rušiti in podirati in material bi se kotalil navzdol proti morjem. Proces bi pospešil tudi material, ki pada na Zemljo iz vesolja.
Vegetacija in živalstvo (če si zamislim, da bazira na podobni DNK in procesih v vodnih raztopinah kot dandanes) bi uspevalo do roba troposfere, na vsaki ploskvi v koncentričnih krogih (kiti v morjih, koralev priobalnih področjih, gozdovi, travniki, svizci in gorske koze v oddaljenih krogih).
Za približno stabilno rotacijo bi taka Zemlja potrebovala vsaj eno Luno na geosinhroni orbiti, sicer bi se hudo prekopicevala. In sončni vzhod ter zahod bi bila blazno zanimiva.....
Hm, res je zanimivo vprašanje. Tudi dobra ideja za kakšno ZF zgodbo.
Lep pozdrav, Igor
Odgovor (neke vrste): priznam, da mi je vprašanje zelo zanimivo. Najprej predpostavim, da bi bila "kockasta Zemlja" iz take kamnine, da bi vsaj nekaj tisoč miljonov let lahko obdržala obliko kocke. Denimo, da je na Zemlji tudi morje in atmosfera približno enakega volumna, kot ju imamo danes. Človek, stoječ na "robu" Zemlje, bi moral verjetno nositi skafander, saj bi bil kakšnih 1500 kilometrov visoko nad včrtano kroglo. Ampak pogled bi bil pa čudovit: morje bi bilo kot ena velika kupola na ravni površini kocke, prav tako oblačni pokrov. Še ena čudna reč: zaradi visokih robov bi bilo morjem in atmosferi onemogočen prehod na sosednje ploskve, torej bi morala imeto vsaka ploskev svoje lastno morje, vreme, razvoj življenja.... saj ima (je imela) še Avstralija povsem svoje živalstvo, tako različno od ostalega na našem planetu.
Na ogliščih kockaste Zemlje bi bila idealna lokacija za atronomske observatorije. Do tja bi morali z raketnim pogonom ali pa žičnico. Oglišča in robovi bi bili nenehno obsevani z UV, kozmičnimi žarki, pod vplivom vesoljskega mraza in sončne pripeke bi se verjetno prav kmalu (geološko gledano) pričeli rušiti in podirati in material bi se kotalil navzdol proti morjem. Proces bi pospešil tudi material, ki pada na Zemljo iz vesolja.
Vegetacija in živalstvo (če si zamislim, da bazira na podobni DNK in procesih v vodnih raztopinah kot dandanes) bi uspevalo do roba troposfere, na vsaki ploskvi v koncentričnih krogih (kiti v morjih, koralev priobalnih področjih, gozdovi, travniki, svizci in gorske koze v oddaljenih krogih).
Za približno stabilno rotacijo bi taka Zemlja potrebovala vsaj eno Luno na geosinhroni orbiti, sicer bi se hudo prekopicevala. In sončni vzhod ter zahod bi bila blazno zanimiva.....
Hm, res je zanimivo vprašanje. Tudi dobra ideja za kakšno ZF zgodbo.
Lep pozdrav, Igor