Glasba

[Jurij]

razlikam v višinah tonov se pravi intervali, in že ti se delijo konsonančne - "lepo zvenijo", in disonančne - "mal manj lepo". toni u lestvici pa so pravzaprav le intervali na osnovni ton.
sicr mislm, da je to, kaj je za koga lepo, odvisno od tega, kaj je poslušal v prvih letih življenja. ker v sami osnovi moderna glasba izhaja iz klasične, ne pa iz kakšne časovno bližje, impresionistične.

[mriz]

Kaj pa je zdaj moderna in kaj impresionistična glasba? To kar si jaz predstavljam pod 'moderna' bolj težko izvira iz klasične, vsaj za moje pojme

sicr mislm, da je to, kaj je za koga lepo, odvisno od tega, kaj je poslušal v prvih letih življenja.

Ne vem če bo to držalo, bi se pa strinjal, da na to, kateri tip glasbe nam je všeč, ne vpliva (samo) tip glasbe.

Je pa tako da ne glede na svoj okus, vsak čisto objektivno prepozna melodičnost, torej loči melodijo od ne-melodije.

razlikam v višinah tonov se pravi intervali, in že ti se delijo konsonančne - "lepo zvenijo", in disonančne - "mal manj lepo". toni u lestvici pa so pravzaprav le intervali na osnovni ton.

To je že mogoče bližje temu kar iščem - verjetno je za pričakovati, da vsaka melodija sestoji samo iz konsonančnih intervalov, kakor tudi da je kriterij za določanje oz. 'ugotavljanje' konsonančnosti prirojen. Ali ne?

Tudi živali imajo glasbo: gaboni, ptice, krsnice- ta je s svetlobi ne z zvokom.

No ja, jaz temu ravno ne bi rekel glasba (predvsem zaradi funkcije) - je pa zelo zanimivo, da žvrgolenje ptic prepoznavamo kot melodično (ali to pomeni da je določitev konsonančnosti intervala - torej da se 'lepo sliši' -- posledica evolucijske adaptacije na okolje, naravo?).

[Jurij]

torej, impresionistični stil glasbe... si biu mogoče na koncertu, pa je pianist igrau kkšno skladbo od Debussyja, pa si se sam spraševau, wtf pa ta igra?

glede, moderne gasbe - sm se mal nerodn izrazu. hotu sm zajet zvrsti kt so rock, pop... vsi ti komadi so narejeni po sistemu durovih (in molovih) lestvic. te melodije so nam bližje, nam grejo v uho - tako kot klasična glasba.

recimo, jazz in blues nista na podlagi durovih in molovih lestvic, ampak so dodani še drugi toni izven tega sestava. zato recimo več ljudi posluša rock kot pa jazz - enostavno jim rock bol gre v uho.

skratka, js mislm, da je nam vsekakor najbližja "množica" tonov durova lestvica. seveda sem z "nam" misliu zahodne civilizacije.

[mriz]

Mislim da se še nisem srečal z impresionističnim stilom glasbe - glede na to kar si napisal tudi mislim, da nič ne zamujam.

skratka, js mislm, da je nam vsekakor najbližja "množica" tonov durova lestvica. seveda sem z "nam" misliu zahodne civilizacije.

Torej, neka druga civilizacija ali ljudstvo ali kultura (glede na strukturo okolja, verjetno) preferira druge tone? Recimo, če primerjaš puščavska plemena s tistimi iz pragozdov?

[Jurij]

vejetno. durova lestvica, o keri ves čas govorim, se je razvila iz starogrških lestvic.
če pogledamo npr. kitajsko glasbo, tone zajema iz drugačnih sestavov.
sicr sm slišal za teorijo, da vse lestvice izvirajo iz pentatonike - določeno zaporedje 5 tonov - iz tega seveda ne morš ustvariti zahtevne melodije, vendar si otroci takšne melodije najbolj zapomnijo.

[fraktal]

Pri godalih je intonacija zelo pomembna, vsak sliši, če violinist ni pravilno zadel tona. Zato so godala težki inštrumenti za igrati.

to je res (sm violinistka, igram že 10 let)

sploh pa glede tega kako gre muzika v uho in kako človek sliši tone ki "ne pašejo" zraven.
to je vse odvisno od harmonije
npr. baročna glasba (bach) in klasična glasba (haydn,mozart, pa del beethovnovih del) ima tako sestavljeno harmonijo, ki jo večina pojmuje kot "tisto, ki gre v uho"
potem v romantiki so pa začeli dodajat nove harmonije, nove akorde, ki so manj "pasali" zraven in ki so pač bolje izrazili čustva in ustvarjali drugačno vzdušje..
potem se je pa vse skupaj začelo premikat in hodit vse manj v uho

sm mnenja, da glasbeni laik, če melodije ne bi poznal, bi ugotovil oz. našel tiste tone, ki štrlijo ven.

[MAVER|CK]

Če ne poznaš melodije ne moreš vedeti kaj je prava melodija kaj pa napaka:).

[=)]

To je morda dovolj "moje" področje, da lahko par stvari napišem...

To je že mogoče bližje temu kar iščem - verjetno je za pričakovati, da vsaka melodija sestoji samo iz konsonančnih intervalov, kakor tudi da je kriterij za določanje oz. 'ugotavljanje' konsonančnosti prirojen. Ali ne?

Gre se za to, da je koncept konsonance in disonance različno obravnavan med glasbeniki, etnomuzikologi in laiki. Običajno rečemo, da je konsonanca "prijetna", disonanca "neprijetna".
Med prvimi, ki so omenjali konsonanco je bil Pitagora, ko je delil struno v razmerju 1:1, 1:2, 2:3, 3:4 in ugotovil, da so tile toni "ušesu prijetni"
V srednjem veku je glasbena teorija sprejela še razmerja t.i. nepopolnih konsonanc:
mala terca (5:6)
velika terca (4:5)
mala seksta (5:8)
velika seksta (3:5)

Ohmova hipoteza govori o tem, da uho vsak zven razstavi na osnovni ton in serijo višjih harmonskih frekvenc, ki med seboj interferirajo.
Do disonance pride takrat, kadar sta dve višji harmonski frekvenci tako blizu, da ne moreta obstajati vsaka zase, ampak utripata, v najbolj neugodnem primeru s frekvenco med 30Hz in 40Hz.
To utripanje uporabljamo pri uglaševanju...ko da glasbenik glavo med ramena in se skremži ali strese pomeni, da je uripanje preveliko.

Zwickerjeva hipoteza pravi, da je konsonanca povezana s t.i. kritično frekvenčno širino. Ta je določena s številom višjih harmonskih frekvenc, ki jih človekovo uho v danem zvenu še razlikuje in je močno subjektivna, zato je subjektivno tudi ocenjevanje konsonance.
Če imaš "dobro uho" v kompleksnem zvenu razlikuješ 5 do 6 harmonskih frekvenc

Nekdo je omenjal frekvenčno ločljivost (ne opisujemo je s frekvenco, saj 1Hz predstavlja pri nizkih tonih rel. veliko razdaljo, pri visokih pa majhno.)
Frekvenčno ločljivost opišemo z centi, ki imajo pri vseh frekvencah enako mero. Razlikovanje višine dveh zaporednih tonov se razlikujejo od 7c do 26c. (- velikokrat pride do kratkih stikov ali bomo uglaševali A 442Hz (trobila) ali A 443Hz (godala)) (naj omenim, da se je absolutna višina tona a1 zvišala iz 375Hz (19. slol.) pa vse tja do 445Hz)
V Lj so izvajali testiranje obsežne populacije - povprečje je bila frekvenčna ločljivost 18c.

Glede lestvic je pa tako, da uporabljamo temperirano lestvico (pomembna je pri uglaševanju glasbil kot je klavir, pihala, orgle - prednost te lestvice je, da lahko skladbo izvajamo v različnih tonalitetah (to pomeni, da lahko začeten ton poljubno prestavljamo in bodo razdalje med intervali vedno enake).
Godala in trobila pa igrajo v naravni lestvici - zato ton h v C-duru ni enak tonu h v E-duru - to je tista lestvica, ki jo naše uho zaznava kot "čisto uglasitev".

Če ne poznaš melodije ne moreš vedeti kaj je prava melodija kaj pa napaka:).

To ni res. Še vedno, ko si nekoga slišal "fušat" si vedel, da ne poje prav.
Poleg tega tudi v harmoniji obstajajo določena pravila o tem, kako moramo voditi linije, kakšne intervale lahko uporabljamo. Je pa res, da novodobni skladatelji opuščajo funkcionalno harmonijo...uvajajo razne teorije, kot je "teorija setov", pišejo matrike, računajo...
Da o spuščanju raznoraznih glasov, skakanju po odru, drsanju s kovancem po stojalu ne govorim...

[zeko]

Ohmova hipoteza govori o tem, da uho vsak zven razstavi na osnovni ton in serijo višjih harmonskih frekvenc, ki med seboj interferirajo.

Bol učeno se pa temu reče, da naše uho (oziroma možgani) kar naprej neke periodične funkcije razvijajo v fourierovo vrsto. Uho je pa mikrofon.

Do disonance pride takrat, kadar sta dve višji harmonski frekvenci tako blizu, da ne moreta obstajati vsaka zase, ampak utripata, v najbolj neugodnem primeru s frekvenco med 30Hz in 40Hz.
To utripanje uporabljamo pri uglaševanju...ko da glasbenik glavo med ramena in se skremži ali strese pomeni, da je uripanje preveliko.

Pa nisem prepričan če pri uglaševanju res slišiš utripanje, ker pri recimo frekvenci 2kHz je polton (100c) ~ 118Hz. To pomeni da ko bi bila dva tona frekvenčno dovolj skupaj da bi se začelo urtipanje z ušesu zaznavno majhno frekvenco, bi se ti tadva tona že zdela isti ton. Je pa res da kašni inštrumenti (recimo bas kitara) lahko dosegajo precej niske frekvence. Če pa take inštrumente dovol ojačaš pa lahko lepo slišiš utripanje, ko zaigraš ista tona na različnih strunah. Recimo pri 100Hz je 100c ~ 6Hz kar pomeni da slišiš utripanje že skor če zaigraš malo sekundo (polton).

Nekdo je omenjal frekvenčno ločljivost (ne opisujemo je s frekvenco, saj 1Hz predstavlja pri nizkih tonih rel. veliko razdaljo, pri visokih pa majhno.)
Frekvenčno ločljivost opišemo z centi, ki imajo pri vseh frekvencah enako mero. Razlikovanje višine dveh zaporednih tonov se razlikujejo od 7c do 26c.

Ker razdalja med toni s frekvenco raste logaritemsko. Če pa to odvisnost predstaviš v logaritemski skali, dobiš linearen trend. Ta je pa navadnemu smrtniku že bolj dojemljiv. Podobne je pri glasnosti zvoka, ki se meri v decibelih (vsakih dvajset decibelov pomeni desetkratno ojačanje in ne ojačanje za dvajset).

Glede lestvic je pa tako, da uporabljamo temperirano lestvico (pomembna je pri uglaševanju glasbil kot je klavir, pihala, orgle - prednost te lestvice je, da lahko skladbo izvajamo v različnih tonalitetah (to pomeni, da lahko začeten ton poljubno prestavljamo in bodo razdalje med intervali vedno enake).
Godala in trobila pa igrajo v naravni lestvici - zato ton h v C-duru ni enak tonu h v E-duru - to je tista lestvica, ki jo naše uho zaznava kot "čisto uglasitev".

Tele stvari okoli čiste uglasitve in temperiranih lestvic (ter kako delujejo) so pa res zabavne. Ampak precej obsžne. Tukajle je na kratko razloženo. http://en.wikipedia.org/wiki/Equal_temperament

[=)]

Pa nisem prepričan če pri uglaševanju res slišiš utripanje

Praktično je to opisal že Tartini okoli leta 1750 pri uglaševanju dveh violinskih strun uglašenih v intervalu čiste kvinte (č5)- razmerje frekvenc je 2 : 3.
Recimo da struni rahlo razglašeni in imata frekvenci (v akustiki se frekvenco označuje s \(f\))
\(f_1 = 200 Hz\)
\(f_2 = 302 Hz\) ----- (če bi bila čista kvinta, bi bila \(300 Hz\))

Pojavita se diferenčni ton 1. reda \(f_2 - f_1 = 102 Hz\) in diferenčni ton drugega reda \(2f_1 - f_2 = 98 Hz\)

Med obema diferenčnima tonoma pride do utripanja \(4Hz\), ki ga ob pravilno uglašenih strunah ne bi bilo.

Diferenčne tone koristno uporabljajo tudi pri izdelavi orgel. Okoli 1800 je Vogler vpeljal t.i. akustični bas - najnižje in najdaljše piščali je nadomestil z dvema krajšima (bolj poceni in manj zraka za vzbujanje) v intervalu č5 in uporabil njun diferenčni ton. (tako recimo iz piščali \(G\) in \(C\) dobimo ton \(C_1\) - ta je oktavo nižje od \(C\))
Potem so tu še značilni zveni - razni registri: kornet, mikstura, cimbale, sesquialtera, furniture, vox humana, harmonics,...