Zakaj je potrebno tako komplicirat? Pri tem preizkusu, bi moral enostavno spoznat, da ti nisi ta telo. Ti nisi glava, ti nisi nos, ti nisi roka, ti nisi noga, ti nisi noht, ti nisi las, ti nisi ledvica, ti nisi želodec, ti nisi debelo črevo, ti nisi okostje, ti nisi um...ti nisi telo. Ti si v telesu. Telo je tvoje orodje, telo je stroj. Ko pokažeš na sebe, pokažeš na srce, ker je tam tvoj sedež. Tam je duša. Zavest je simptom duše. Obstoj duše je mogoče dokazati z logiko. Duše ne moreš videti. Lahko jo zaznaš po njenih simptomih.Roman napisal/-a:Dobro veš, da pomeni v tem kulturnem okolju pokazati nase isto kot pokazati na sredino prsi ali trebuha. To ne pomeni, da je "jaz" srce ali popek. Bolj prav bi bilo sicer pokazati na sredino čela, ampak ta gib se (iz podobnega kulturnega vzroka) uporablja za nakazovanje bebavosti, torej se nam ne zdi ravno primeren.
Nekoč si bil otrok. Sedaj si odrasel človek. Kje je tvoje otroško telo?
Otroškega telesa ni več, ti pa še vedno obstajaš, ker si večen. Telo se je zamenjalo, ti pa si ostal isti. Čeprav si vzporedno s spremembo telesa razvil tudi drugačno zavest, si ti še vedno isti jaz. Ti si večna duša. Telo se spreminja, jaz pa se ne spreminja. Čeprav se spominjaš določenih stvari, ki si jih počel včeraj, pa tvoje telo od včeraj ni telo od danes. Dan se je zamenjal. Ti pa se spominjaš včerajšnjega dne, in ta spomin je dokaz tvoje večnosti. Telo se je zamenjalo, toda ti se ga spominjaš; zato si večen, čeprav je telo minljivo. Ta dokaz je zelo preprost. Tudi otrok ga lahko razume. Iz vsakodnevne izkušnje lahko vidiš, da se telo neprestano menja, do podobne zamenjave pa pride tudi v trenutku smrti. Obstajajo mnoge stvari, ki jih ne moremo videti, ker so naše oči nepopolne. Toda to ni znanstveno merilo. Kaj je znanstveno in kaj ne ni odvisno od naše sposobnosti opažanja.
Zakon o ohranitvi energije pravi, da energija ne more nastati in da se ne more uničiti, se pravi, da je večna. Pri energiji v bistvu nima smisla govoriti o ohranitvi, ker energija večno obstaja. Če energije ni mogoče niti ustvariti niti uničiti, potem isto velja tudi za življenje: ni ga mogoče niti ustvariti niti uničiti. Življenje je večno. Ni nastalo in ne bo uničeno.
Iz duše 'prihaja' ljubezen, radost, veselje.., ker je taka njena narava. Te stvari ne prihajajo iz glave, ampak iz srca, iz duše.
Srce je sedišče za dušo.
Kdo je 'ti', ki govori? Ti!
Kdo je 'jaz', ki govori?
To je identiteta – duša.
Jaz se razlikuje od telesa. Jaz ni telo!