"Je Einstein goljufal?"
Objavljeno: 12.12.2007 19:27
Zadnja debata na forumu me je motivirala k temu, da na medmrežju preverim, koliko so razširjene anti-relativnostne teorije in predvsem, kdo se skriva za njimi. Po nekaj poizvedbah na googlu sem prišel do prispevka izpred nekaj let:
http://archive.salon.com/people/feature ... index.html,
v katerem so temeljito analizirani vzgibi tvorcev takih teorij, njihova pojavnost in vpliv na "mainstream" znanost. V nadaljevanju navajam povzetek tega članka, ki ga je vsekakor vredno prebrati v originalu, saj vsebuje določene detajle (katere sem v povzetku izpustil), ki pa naredijo zgodbo še bolj zanimivo in berljivo.
Prispevek se začne z vprašanjem "Je Einstein goljufal? ", ki je za splošno razgledanega bralca povsem retorično, za tistega, ki bi morda imel pomisleke, pa odlična vzpodbuda, da ga prebere v celoti in ugotovi, ali je morda res kaj na tem.
Po omembi nekaj tipičnih predstavnikov "anti-relativnostnega podzemlja" (npr. Stefana Marinova, ki je zaradi neobjave svoje teorije v reviji Nature grozil z lastnim žrtvovanjem pred angleško ambasado na Dunaju), ki so večinoma samozvani strokovnjaki brez strokovnih referenc, in "anti-relativnostnega gibanja" skozi zgodovino, se avtor osredotoči na zgodbo astronoma Toma Van Flanderna, ki zatrjuje, da je odkril "umazano resnico" glede relativnosti. Do nje naj bi se dokopal pri analizi GPS sistema, ki - po njegovih trditvah - naj ne bi potreboval relativističnih popravkov. Poizvedovanje novinarja pri fizikih, strokovnjakih za posebno in splošno teorijo relativnosti, Van Flandernove trditve takoj postavi na lažno osnovo, dokončno pa se zavajanje/laganje izkaže pri njegovih napadih na samo Einsteinovo delo. Trdil je namreč, da ima sodelavca, ki je v svojih mladih letih delal na Princetonu in ki meni, da je Einstein goljufal, saj naj bi priredil koeficiente v enačbah polja s ciljem, da se napovedi enačb ujemajo z opaženimi vrednostmi sukanja Merkurjevega perihelija. Ker Van Flandern imena vira ni želel razkriti, se je novinar do njega skušal dokopati sam. To mu je tudi uspelo in spoznal ne samo, da je Van Flandern s potvarjanjem sodelavčevih navedb zavestno zavajal, temveč tudi, da enostavno ne razume Einsteinovih enačb polja.
Da Einstein pri izpeljavi svojih enačb nikakor ni goljufal, potrjujejo vsi fiziki, katere je novinar kontaktiral. Lee Smolin npr. pove, da je lastnoročno preveril izračune glede Merkurjevega perihelija in povsem verjame, da je to storilo na tisoče drugih.
V drugem delu prispevka se avtor loti sociološke analize nasprotnikov relativnostne teorije, za katere se upravičeno izkaže, da si zaslužijo vzdevek "mazači" oz. ekvivalentna poimenovanja v angleškem jeziku ("cranks", "crackpots"). Po Smolinu so "mazači" z alternativnimi teorijami za profesionalne fizike nujno zlo. Pravi tudi, da mnogo fizikov nasprotovanje relativnostni teoriji vidi kot posledico določene psihoze, ki se pojavi pri takih posameznikih. Sicer naj bi bila večina povsem nedolžnih, sem in tja pa pride tudi do primerov, ki vzbujajo določeno skrb. Tako je nekoč po oddelku za fiziko na Harvardu strašil hrust s popolnim prepričanjem, da je relativnost zgrešena. Tudi grozilna pisma fizikom s strani nasprotnikov relativnostne teorije niso redkost.
Ne glede na pojavnost, je takim "mazačem" skupno sledeče: Hočejo le potrditev lastnih teorij in se pogosto sploh ne odzivajo na pripombe strokovnjakov, na katere se obračajo. Njihove teorije krasi osnovna hiba: Ne dajejo odgovora na to oz. niso zmožne pojasniti, kaj je sploh narobe z uveljavljenimi pogledi, katerim nasprotujejo. Einstein je npr. tak odgovor ponudil takoj na prvi strani svojega članka "O elektrodinamiki gibajočih se teles", ki vpeljuje posebno teorijo relativnosti. V nasprotju s tem so "mazači" znanstveni solipsisti, ki živijo v lastnem svetu in ne kažejo ne razumevanja, ne spoštovanja do znanstvene stvarnosti, v katero so njihove teorije vpete. Dejstvo, da je teorija relativnosti druga (takoj za kvantno mehaniko) eksperimentalno najbolj preverjena teorija, jim ne pomeni ničesar. Vztrajajo, da je vse možno pojasniti s teorijo etra oz. s čaranjem z Newtonovo gravitacijo ter tudi, da je teorija relativnosti prezapletena (ni v skladu "z zdravo pametjo") in da je možno enake rezultate dobiti na bolj preprost način.
Avtor prispevka sklene, da karkoli že motivira nasprotnike relativnosti, to ne more biti znanost. Preskakovanja med znanostjo in filozofijo za dokazovanje lastnih argumentov se tudi ne ustrašijo. Prepričanje, da živijo v "enostavnem svetu", v katerem sta prostor in čas ločena ter absolutna koncepta, jih opravičuje, da si podrejajo znanost, pa četudi je končna cena, ki jo morajo za to plačati, privid.
P.S. Kot prevod za besedi "crank" in "crackpot" sem uporabil besedo "mazač", ki morda ni najbolj ustrezna, se mi je pa pomensko zdela bolj primerna kot direkten prevod "ekscentrik (z bizarnimi idejami)".
http://archive.salon.com/people/feature ... index.html,
v katerem so temeljito analizirani vzgibi tvorcev takih teorij, njihova pojavnost in vpliv na "mainstream" znanost. V nadaljevanju navajam povzetek tega članka, ki ga je vsekakor vredno prebrati v originalu, saj vsebuje določene detajle (katere sem v povzetku izpustil), ki pa naredijo zgodbo še bolj zanimivo in berljivo.
Prispevek se začne z vprašanjem "Je Einstein goljufal? ", ki je za splošno razgledanega bralca povsem retorično, za tistega, ki bi morda imel pomisleke, pa odlična vzpodbuda, da ga prebere v celoti in ugotovi, ali je morda res kaj na tem.
Po omembi nekaj tipičnih predstavnikov "anti-relativnostnega podzemlja" (npr. Stefana Marinova, ki je zaradi neobjave svoje teorije v reviji Nature grozil z lastnim žrtvovanjem pred angleško ambasado na Dunaju), ki so večinoma samozvani strokovnjaki brez strokovnih referenc, in "anti-relativnostnega gibanja" skozi zgodovino, se avtor osredotoči na zgodbo astronoma Toma Van Flanderna, ki zatrjuje, da je odkril "umazano resnico" glede relativnosti. Do nje naj bi se dokopal pri analizi GPS sistema, ki - po njegovih trditvah - naj ne bi potreboval relativističnih popravkov. Poizvedovanje novinarja pri fizikih, strokovnjakih za posebno in splošno teorijo relativnosti, Van Flandernove trditve takoj postavi na lažno osnovo, dokončno pa se zavajanje/laganje izkaže pri njegovih napadih na samo Einsteinovo delo. Trdil je namreč, da ima sodelavca, ki je v svojih mladih letih delal na Princetonu in ki meni, da je Einstein goljufal, saj naj bi priredil koeficiente v enačbah polja s ciljem, da se napovedi enačb ujemajo z opaženimi vrednostmi sukanja Merkurjevega perihelija. Ker Van Flandern imena vira ni želel razkriti, se je novinar do njega skušal dokopati sam. To mu je tudi uspelo in spoznal ne samo, da je Van Flandern s potvarjanjem sodelavčevih navedb zavestno zavajal, temveč tudi, da enostavno ne razume Einsteinovih enačb polja.
Da Einstein pri izpeljavi svojih enačb nikakor ni goljufal, potrjujejo vsi fiziki, katere je novinar kontaktiral. Lee Smolin npr. pove, da je lastnoročno preveril izračune glede Merkurjevega perihelija in povsem verjame, da je to storilo na tisoče drugih.
V drugem delu prispevka se avtor loti sociološke analize nasprotnikov relativnostne teorije, za katere se upravičeno izkaže, da si zaslužijo vzdevek "mazači" oz. ekvivalentna poimenovanja v angleškem jeziku ("cranks", "crackpots"). Po Smolinu so "mazači" z alternativnimi teorijami za profesionalne fizike nujno zlo. Pravi tudi, da mnogo fizikov nasprotovanje relativnostni teoriji vidi kot posledico določene psihoze, ki se pojavi pri takih posameznikih. Sicer naj bi bila večina povsem nedolžnih, sem in tja pa pride tudi do primerov, ki vzbujajo določeno skrb. Tako je nekoč po oddelku za fiziko na Harvardu strašil hrust s popolnim prepričanjem, da je relativnost zgrešena. Tudi grozilna pisma fizikom s strani nasprotnikov relativnostne teorije niso redkost.
Ne glede na pojavnost, je takim "mazačem" skupno sledeče: Hočejo le potrditev lastnih teorij in se pogosto sploh ne odzivajo na pripombe strokovnjakov, na katere se obračajo. Njihove teorije krasi osnovna hiba: Ne dajejo odgovora na to oz. niso zmožne pojasniti, kaj je sploh narobe z uveljavljenimi pogledi, katerim nasprotujejo. Einstein je npr. tak odgovor ponudil takoj na prvi strani svojega članka "O elektrodinamiki gibajočih se teles", ki vpeljuje posebno teorijo relativnosti. V nasprotju s tem so "mazači" znanstveni solipsisti, ki živijo v lastnem svetu in ne kažejo ne razumevanja, ne spoštovanja do znanstvene stvarnosti, v katero so njihove teorije vpete. Dejstvo, da je teorija relativnosti druga (takoj za kvantno mehaniko) eksperimentalno najbolj preverjena teorija, jim ne pomeni ničesar. Vztrajajo, da je vse možno pojasniti s teorijo etra oz. s čaranjem z Newtonovo gravitacijo ter tudi, da je teorija relativnosti prezapletena (ni v skladu "z zdravo pametjo") in da je možno enake rezultate dobiti na bolj preprost način.
Avtor prispevka sklene, da karkoli že motivira nasprotnike relativnosti, to ne more biti znanost. Preskakovanja med znanostjo in filozofijo za dokazovanje lastnih argumentov se tudi ne ustrašijo. Prepričanje, da živijo v "enostavnem svetu", v katerem sta prostor in čas ločena ter absolutna koncepta, jih opravičuje, da si podrejajo znanost, pa četudi je končna cena, ki jo morajo za to plačati, privid.
P.S. Kot prevod za besedi "crank" in "crackpot" sem uporabil besedo "mazač", ki morda ni najbolj ustrezna, se mi je pa pomensko zdela bolj primerna kot direkten prevod "ekscentrik (z bizarnimi idejami)".
).
