Čas ne obstaja

[derik]

Vse teorije o realnem so še vedno le teorije. Da pa realno ni dostopno, se ne bi strinjal, saj sami nismo nič drugega kot to. Le če se postavimo zunaj, če se imamo za jezik, potem lahko samo še lovimo svoj lastni rep. Realno ni dostopno v obliki jezika, razen v toliko, kolikor tudi jezik pač je. Pred resnico ni treba biti ponižen, prej bi se ji lahko smejali naravnost v obraz. Zakaj tale razpravljanja ne gredo naprej? Ker še ni sogovornikov. Kako prepričati nekoga, ki ne more dojeti, da je realnost lahko še kaj drugega kot splet fizikalnih količin, ujet v naravne zakone? Ni potrebno prepričati niti ne prepričevati. Gre le za čar debate, ki ga lahko doživljamo pri odkrivanju novih pogledov, ali pa z diskvalifikacijo drugačnih. Nekateri gradijo gradove v peskovniku, drugi jih podirajo, tretji pa se bosonogi sprehajajo po peščenih sipinah in se prepuščajo vetru.

[NoSee]

Kako prepričati nekoga, ki ne more dojeti, da je realnost lahko še kaj drugega kot splet fizikalnih količin, ujet v naravne zakone?

Tu je vprasanje konteksta, kar jezik vcasih lepo definira.
Ce se govori o realnosti, se govori o prenasanju informacij in spletanju simulirano-realnih struktur iz njih. Uporabnost teh realnosti se prilagaja kontekstu. Pri filozofiji je problem, da se ne opira dovolj na fizikalno realnost, ampak premnogokrat zahaja in se vrtinci v lastnih ideoloskih tolmunih, ne ozirajoc se na sam stroj in procese v njem, ki to filozofijo poganjajo.
Debate so tocno to, konsenz(ali ne) skupinskega plavanja v nekem tolmunu.

[problemi]

In treba je povedati še to na kar je opozoril Močnik in sicer da ne obstaja nek meta-jezik, ki bi lahko neodvisno in objektivno analiziral sam jezik. Tudi Saussure se ni mogel izogniti metaforam. Močnik je to sicer bolj fajn formuliral, ampak ne morem se spomniti v kateri knjigi sem to prebrala, na splošno pa menim da je gospod Rastko Močnik veliko bolj daljnosežen kot Žižek in če bi koga citirala, bi citirala njega.

Na ostalo bom skušal odgovoriti kasneje, ker zna biti odgovor daljši, trenutnom pa nimam časa za tako početje.
V tej temi sem že pri dveh uporabnikih opazil, kako nekdo (fizik, filozof) nagovarja/ opozarja nekoga na nekaj, kar je že ta sam dobro vedel (Aristotel, Platon, Lacan). Torej Lacan je vedel in tudi izjavil, da ni metagovorice (meta-jezik). tako, da če smo natančni je to lahko Rastko Močnik po nejmu samo povzel. Tudi Saussure se je tega verjetno dobro zavedal. Glede daljnosežnosti ne bi sodil, prvo zaradi tega ker za kaj takega nisem kvalificiran, drugo pa zato, ker se mi zdi to početje, vsaj v trenutku, ko še ne vemo dosega neke misli, preveč preroško dejanje. Sam pa nisem prerok. Vsekakor pa sprejemaqm dejstvo, da pa nekodo morebiti celo je.

Glede Žižka pa: Imam dobrega prijatelaja (kulturulog/sociolog), ki mi je ob priliki rekel, da zelo rad prebere nekaj od Žižka, da so tudi njegova predavanja zanimiva, da je mojster podajanja primerov ..., ampak. Ja, pri njemu je vedno nek ampak, ki ponavadi ne dobi ustreznega odgovorana: "kaj ampak?". (Zavist morebiti?)
Pri mnogih sociologih ali pa filozofih imam, pri pogovoru o Žižku, podoben občutek kot ko rockerji obtožujejo pop-ovce za pozerje, pa se pri tem niti ne zavedajo, da ni večjih pozerjev ravno od njih, rockerjev namreč.

[shrink]

Pred resnico ni treba biti ponižen, prej bi se ji lahko smejali naravnost v obraz. Zakaj tale razpravljanja ne gredo naprej? Ker še ni sogovornikov. Kako prepričati nekoga, ki ne more dojeti, da je realnost lahko še kaj drugega kot splet fizikalnih količin, ujet v naravne zakone? Ni potrebno prepričati niti ne prepričevati. Gre le za čar debate, ki ga lahko doživljamo pri odkrivanju novih pogledov, ali pa z diskvalifikacijo drugačnih. Nekateri gradijo gradove v peskovniku, drugi jih podirajo, tretji pa se bosonogi sprehajajo po peščenih sipinah in se prepuščajo vetru.

In kaj ti predlagaš za pravilno/bolje dojemanje realnosti? Ah, seveda: meditacijo. In tako zelo si prepričan, da taki mumbo-jumbo pristopi bolje pojasnjujejo realnost, da želiš v to prepričati še druge, "ki ne morejo dojeti, da je realnost lahko še kaj drugega kot splet fizikalnih količin." Ti se kar še naprej prepuščaj vetru in bosonogemu sprehajanju po peščenih sipinah; le pazi se sončne pripeke in fatamorgan.

[kren]

Glasbe pač ne moremo prevesti v glagole in samostalnike

Lahko pa jo prevedemo v notni zapis, kar je neke vrste jezik.

Ne vem zakaj so napisali da nas čutila varajo. Ali ni ravno ta trditev kontradiktorna. Če nas varajo kako to vemo?

Če smo čisto natančni: saj ne vemo. To, da nas varajo, je vnazajski konstrukt, ki smo ga sami proizvedli skozi jezik.

Mene v bistvu zanima od kje tisti Lacanov citat, da se realnemu še najbolj približamo skozi bolečino/užitek, to bi si rad bolj natančno prebral.

Pri filozofiji je problem, da se ne opira dovolj na fizikalno realnost

Kaj pa to zate pomeni, da bi se opirala na fizikalno realnost? Da bi postala fizika? To je končni cilj, a?

[kren]

Pred resnico ni treba biti ponižen, prej bi se ji lahko smejali naravnost v obraz.

Nietzsche FTW! ; ) No saj jaz tudi tako pravim: najprej afirmacija, in to s plesom in v smehu, šele potem vse ostalo.

[Roberto11.]

Ko sem napisala da je želja resnica, pa sem mislila ravno na to, da si jo želimo. Vsi si zanjo prizadevamo,temu preprosto ne uidemo, čeprav smo nonšalantni, vsaj upam, no.
No in ker sive celice ne poznajo miru sem se sama postavila pod ?, in sem se zapičila v ratio in jezik. Namreč, kaj pa glasba, likovna umetnost? Glasbe pač ne moremo prevesti v glagole in samostalnike, pa kljub temu priznavamo njen obstoj, In prav zanima me ali je Lacan nanjo pozabil?
Zakaj je trditev, da se realnemu približamo najbolj skozi bolečino kontradiktorna?

To je pa res, da si jo želimo.
Človek teži k temu, da bi čutil varnost. Če poznaš resnico, se počutiš varnejšega in imaš občutek, da si gospodar svoje usode.

To, da je človek merilo vsega moramo vzeti v zakup in spraviti na podstrešje in se delati kot da......

To je zato, ker smo bili naučeni, da negativnih občutkov ne smemo izražati. Vzgajani smo bili v smislu, da moramo biti dobri..prijazni...Vse ostalo pa nekam pospraviti...."v podstrešje". Družba nas je naučila soditi...Sodimo in presojamo kaj je prav in kaj ni prav....Kaj je slabo in kaj dobro...
Če želimo razumeti resnico in spoznati svoje bistvo, se moramo soočiti tudi s tistim delom sebe, ki je povezan z bolečino....Katerega smo označili za slabo, saj ga družba kot taka ne sprejema.
Približati se realnosti pomeni delati proti sebi, sprejemati nekaj, kar v sebi obsojamo.

[Roberto11.]

Ne vem zakaj so napisali da nas čutila varajo. Ali ni ravno ta trditev kontradiktorna. Če nas varajo kako to vemo?

Realnost je veliko več, kot pa to, kar so sposobna zaznati naša čutila.
Vendar ni ta glavni problem v čutilih, ampak v tem, da sami sebe varamo.
Naša prepričanja so kot nek filter skozi katerega doživljamo realnost. Vidimo tisto, kar hočemo videti.

[Roberto11.]

Pred resnico ni treba biti ponižen, prej bi se ji lahko smejali naravnost v obraz. Zakaj tale razpravljanja ne gredo naprej? Kako prepričati nekoga, ki ne more dojeti, da je realnost lahko še kaj drugega kot splet fizikalnih količin, ujet v naravne zakone?

Saj pa gredo naprej....
Kdor je odprt in se ne drži svojih prepričanj, kot pijanec plota, lahko marsikaj dojame.
Zato ne vidim smisla, da nekdo drugega kaj prepričuje. Kdor hoče videti, bo videl.

Ker še ni sogovornikov.

Kakšnih sogovornikov ? Kaj bi po tvoje pomenilo, da gredo razpravljanja naprej ?
Torej nekaj pričakuješ...Imaš določeno predstavo o tem, kaj pomeni iti naprej.

[NoSee]

Pri filozofiji je problem, da se ne opira dovolj na fizikalno realnost

Kaj pa to zate pomeni, da bi se opirala na fizikalno realnost? Da bi postala fizika? To je končni cilj, a?

Ni koncnega cilja, so bolj ali manj 'produktivne' smeri razvoja nekega spoznavnega procesa. Filozofija je super za nek del tega procesa(recimo proces ugotavljanja problema, vprasanja), a je dalec od kompletnosti. To velja tudi za fiziko, ceprav fizikalna spoznanja sezejo veliko globlje od filozofskih, ce se lahko tako izrazim.
Definitivno je vec resnice v fiziki kot v filozofiji

[problemi]

Ni koncnega cilja, so bolj ali manj 'produktivne' smeri razvoja nekega spoznavnega procesa. Filozofija je super za nek del tega procesa(recimo proces ugotavljanja problema, vprasanja), a je dalec od kompletnosti. To velja tudi za fiziko, ceprav fizikalna spoznanja sezejo veliko globlje od filozofskih, ce se lahko tako izrazim.
Definitivno je vec resnice v fiziki kot v filozofiji

Kaj je to seči veliko globje? Misliš: molekula, atom, kvark, in pač kar sledi?

[problemi]

Definitivno je vec resnice v fiziki kot v filozofiji

OK, ampak kako določiš kje je več resnice, če je že ona ne-vsa? Ali ni nujno prvo poznati resnico vso nakar bi na osnovi tega vedenja ocenjevali v kateri jo je več?

[kren]

Definitivno je vec resnice v fiziki kot v filozofiji

In kako je resnica definirana?

[NoSee]

Kaj je to seči veliko globje? Misliš: molekula, atom, kvark, in pač kar sledi?

Ali ni nujno prvo poznati resnico vso

To pomeni ne ostati na jezikovnem pojmovnem podrocju(kar je filozofsko razpredanje).
Recimo ce se ustavim na filozofskem konceptu atoma, nedeljivega delca, postane takoj jasno, da gre za umotvor, besedno aproksimacijo, ki se nanasa na nekaj kar v filozofski domeni ni dosegljivo ali preverljivo.
Fizika(z matematiko) pa gre naprej, se ne ustavlja pri besednih ovirah in omogoca globlja spoznanja same snovi in procesov, ki opisujejo(vedno bolj natancno) in predvidevajo dogajanje materialnega, torej spoznavnega.

Vsa resnica ni dosegljiva, bi bilo potrebno ves obstoj transformirat v informacijo. To se morda spontano dogaja, temu se pravi cas. Morda. Morda ne.

Kdor si upa, naj postavi na tehtnico filozofska ter fizikalna spoznanja. Katera stran ima vecjo tezo? Katera spoznanja omogocajo cloveku bolj kvalitetno bivanje? Recimo brez QM nebi nihce pisal po forumih..


In kako je resnica definirana?

Resnica je predvsem relativna, vsaj tista o kateri je toliko govora. Nima enotne definicije.
"Absolutna resnica" pa je(po mojem) materialni obstoj in vse kar ta omogoca.

[ZdravaPamet]

Resnica je predvsem relativna, vsaj tista o kateri je toliko govora. Nima enotne definicije.

Implicirano v tem je, da resnica za enega morda ni resnica za drugega. Ne vem, če bi se strinjal s tem. Resnica je resnica. Resnica je spoznanje/odkritje resničnega, obstoječega, objektivnega. Če resnico mešaš s čustvi in njihovim doživljanjem, si resnico precej nizko rangiral. Morda tako mislim, ker sem materialist (dialektični), ampak vseeno...
Verniki, na primer, pogosto pravijo o svoji verski resnici. Krščani pravijo: "ti, ateist, imaš svojo resnico, jaz pa svojo. V moji resnici je Jezus resničen, odrešenik... itd." Ampak resnično, no, to ni resnica, niti del nje. Morda poskus k odkritju le-te, resničnosti namreč. Ni pa resnica. Šele ko bi ta objekt presegl umsko okolje in zares obstajal oziroma bi se o njegovem (ne)obstoju lahko objektivno prepričali, potem bi bil Jezus resničen.
Nekateri radi resnico enačijo z mislijo, kar je hudo narobe. V svoji glavi si lahko načaraš vse sorte resnic ali neresnic (Jezus npr.) o rečeh, v katerih se počutiš tako kot bi se počutil, če bi res šlo za resnico. Ampak kljub temu zaradi tega to še ni resnica. Misli lahko povzročijo biokemijske oziroma elektrokemijske reakcije v telesu, ki dajejo vtis, da gre za resnico. Morda gre, morda pa sploh ne.