Hmja, to je kar širok pojem in jaz bi vanj zmetal kar precej zadev, ampak če bi izobraženost moral okvirno definirati, bi izpostavil tri glavne točke: prvič - ustrezni pristop k spoznavanju (kamor spadajo ustrezne metode formiranja vednosti, ustrezni odnos do vednosti, itd.), drugič - poznavanje dosežkov in rezultatov resnih raziskav, tretjič - poznavanje napak 'naravnega' človeškega spoznavnostnega aparata (torej subjektivnega dojemanja in intepretiranja sveta oz. dogodkov v njem, kar nekateri zamenjujejo za zunanjo realnost).=) napisal/-a:Mriz, ti predlagaš rešitev v izobrazbi. Kaj pa pravzaprav izobrazba je?
je to kar se pridobi z izobraževanjem - torej s šolanjem in branjem.
(izobraževanje je načrtno razvijanje sposobnosti in seznanjanje z dosežki različnih področij človekove dejavnosti. (po SSKJ))
Zato k izobraževanju ne bi nujno postavil šolanja - končana srednja šola ali faks (in tudi še kaj več) za mene pač še ne pomenita izobraženosti.
No, dosežki in rezultati resnih raziskav so (tudi) eksperimentalno potrjeni, pri naravoslovnih dognanjih pa so praktične aplikacije že po sebi največja potrditev znanja oz. teoretskega ozadja. To pomeni, da so potrditve tudi nekaterih težkokategornih fizikalnih dognanj dosegljive v (že skoraj) vsakdanji tehnologiji.To pomeni, da moraš v prvi vrsti, ko se izobražuješ, knjigi (znanju) verjet. Nekatere od teh stvari lahko sam preveriš, nekatere pa moraš preprosto sprejet (smatrat) za pravilne...
Jaz temu zvonenju pravim 'rdeča lučka'. Hudič pa je, ko se včasih pojavi še preden vem zakaj oz. v čem je problem slišanega/prebranegaKritičen pa si lahko šele, kadar določeno znanje že imaš/ko razumeš
in se znaš učiti tako, da ti "zazvoni" kadar nekaj ni prav utemeljeno, ali pa je morda celo povsem napačno.