vojko napisal/-a:bianko napisal/-a:
Da ne omenjam še konkurenčnega skorupcala islama. Vera je načrtno pohabljanje možganov. Idiocracy.
Podpišem, kar si napisal. Temu bi dodal še nekaj poudarkov in opažanj o islamu.
Eshatologija islama je bila vedno nasilna.
Zato Christopher Hitchens (upravičeno) imenuje islam »teokratski fašizem«. Islam je bil rojen z idejo, da je njegova »sveta« naloga z džihadom osvojiti ves svet, spreobrniti vse »nevernike« v islam (če pa tega nočejo, jih pa pobiti) še pred »sodnim dnem« in vzpostaviti kalifat od Španije do Kitajske. Primitivni fatalizem v povratek mesije in »poslednjo sodbo«, ki jo bo ta opravil sam ali v sodelovanju z božjim »očetom« je bil lahko zabavna in pomilovanja vredna duševna aberacija, ki smo jo odpravili z zamahom roke in prezirljivim nasmeškom, dokler ga niso začeli prakticirati in javno razglašati norci – predsedniki držav, ki imajo jedrske ambicije, kot je Iran in njegov neuravnovešeni predsednik Ahmadinedžad. Kot navaja Ian McEwan, so v vasi Džamkaran nedaleč od svetega mesta Kom pričeli širiti in obnavljati majhno mošejo (vrednost del je okoli 15 milijonov evrov!), ki jih je naročil in jih v celoti financira Ahmadinedžadov urad. Po šiitski apokaliptični tradiciji se bo namreč dvanajsti imam Mahdi, ki je izginil v IX. stoletju ponovno prikazal ob vodnjaku za mošejo. Njegov ponovni prihod bo označil konec časa. Osebno in lastnoročno bo vodil poslednjo odločilno bitko proti Dadžalu (islamska verzija anti-Krista) in z Jezusom (!!!) za sabo bo svetu prinesel globalni Dar es Salaam (kar bi v prevodu pomenilo: vladavino miru), seveda pod islamom. Mošejo premaknjeni Ahmadinedžad širi, da bi dostojno sprejela imama Mahdija. Ni treba posebej naglašati, da je Džamkaran že postal božja pot, na katero se odpravlja tisoče muslimanov, kajti Ahmadinedžad je po poročilih že večkrat zagotovil svojemu kabinetu, da bo Mahdi prišel »prej kot v dveh letih«…
McEwan navaja v »End of the World Blues, da se v učbeniku za enajsti razred iranskih otrok z odobravanjem citirajo besede Ajatolaha Homeinija: »Ali si bomo segli v roke ob veselju nad zmago islama v svetu, ali pa se bomo vsi obrnili k večnemu življenju in mučeništvu. V obeh primerih bosta zmaga in uspeh naša«.
Organizirane religije so vedno zavračale in obsojale intelektualno radovednost, željo po »vedeti«. Nezaupanje islama do tega se najbolje vidi po njegovem odnosu do tistih, ki so opustili vero, do spreobrnjencev, ki so jih pritegnile druge religije ali do tistih, ki so opustili vsako vero (do ateistov). Še pred manj kot širidesetimi (1975) leti je mufti iz Saudove Arabije Bin Baz v fatvi, ki jo citira Shmuel Bar, odločil: »Tisti, ki trdijo, da je Zemlja okrogla in da se giblje okoli Sonca, so odpadniki in njihova kri se lahko prelije in njihova imovina se jim lahko odvzame v imenu boga.« Islam rutinsko predpisuje kot kazni za odpadnike paleto od izobčenja do pretepanja do smrti.
In vendar se imamo prav intelektualni radovednosti na Zahodu zahvaliti, da je ta intelektualno, tehnološko in v vsakem drugem pogledu superiornejši od muslimanskih držav. Veliki poznavalec islama G. H. Bousquet začne svojo znamenito knjigo (L'Ethique sexuelle de l'Islam, Paris : G. P. Maisonneuve et Larose, 1966 z naslednjimi besedami: »Islam ne pozna etike.« Muslimanu je preko Korana zapovedano, da uboga skrivnostno voljo Alaha. »Dobro« in »zlo« sta definirata glede na to kaj Koran zapoveduje kot kot dovoljeno ali prepovedano.
Ibn Warraq (Why I Am Not a Muslim, Prometeus books, New York, 1995) v poglavju The Totalitarian Nature of Islam pravi med drugim: »Vseobsegajoča narava islamskega prava (šeriata) je razvidna iz dejstva, da ne loči med ritualom, pravom (v evropskem pomenu besede), etiko in pravili lepega vedenja. V načelu ta zakonodaja kontrolira celotno življenje vernika in islamske skupnosti. Prodira v vsako poro in razpoko: vse – da dam naključni vzorec – od davščine za romarje, agrarnih pogodb, nastanitve in prehrane sužnjev, vabila na poroke, uporabe zobotrebcev, ritualnih obredov za opravljanje fizioloških potreb, prepovedi za moške, da nosijo zlate ali srebrne prstane, do pravilnega ravnanja z živalmi, je zajeto.«
Islam ne pozna ločitve države od cerkve. Zares, arabščina ne pozna izraza za ločitev laikov od vernikov, svetega od posvetnega, duhovnega od tuzemskega. Islamizacijo držav kot so Sudan, Iran, Pakistan, Afganistan, Indonezija zato lahko mirno enačimo z odpravo človekovih pravic ali njihovo omejitvijo po islamskih kriterijih.
Sam Haris (The End of Faith, W.W. NORTON Co., 2004) navaja tale citat iz vplivnega kairskega časnik Al Akhbar: »Zahvaljujoč Hitlerju, blagoslovljen bodi njegov spomin, ki se je namesto Palestincev vnaprej maščeval najbolj zlobnim kriminalcem na obličju Zemlje…Čeprav imamo kritiko čezenj, ker njegovo maščevanje ni bilo zadostno." Haris poudarja, da gre za
zmerni Kairo, kjer Muslimani pijejo alkohol, obiskujejo kinematografe in gledajo trebušni ples – in kjer vlada aktivno zatira fundamentalizem.
Ko je odpadnica islama Ayaan Hirsi Ali zbežala iz rodne Somalije, ki je bila (in je še!) v krempljih primitivne, zlobne in krvoželjne kaste mul in dobila politični azil v Danski, je zapisala: »Sklenila sem študirati polititologijo, da bi odkrila, zakaj so muslimanske družbe – Alahove družbe – revne in nasilne, medtem ko so družbe zaničevanih nevernikov bogate in miroljubne.«(Infidel, Free Press., 2007).