Zanimivo to znanstveno stališče, ki niza preverljive ugotovitve, ne? Človeških pravljic pa nikjer poleg...
A ni Grigorius ponudil smisel, ki se ga da utemeljit z znanostjo (baje, verjetno že ve kaj govori)?
Kaj je narobe s tem smislom? (Si mislim, ne zadovoljuje vaših potreb, želj, hrepenenj, strahu, itd).
Iskanje smisla z pomočjo duhovnosti in podobnih zadev ni iskanje, je izmišljevanje, določanje. Iz človeka za človeka. Saj vam drugega skoraj ne preostane (če hočete "najt" seveda).
Aja, četudi dejansko vašega višjega smisla ni oziroma je ta napačen, še to ne pomeni da je iskanje nesmiselno. Če zadovoljiš to potrebo, si srečen in posledično bolj...uravnovešen. To pa šteje, a ne.
Vedež napisal/-a:Hec je, da nihče (izmed omenjenih) ne ponuja pravilnega odgovora. Zakaj? Ravno zato, ker ima vsak svojega (svoje mišljenje o smislu) in načeloma ne sprejema druge možnosti.
Jaz sem pa prepričan, da je za hindujca, kristjana, budista, muslimana, ... ateista ali darwinista smisel življenja enak. Vsakdo izmed nas je tukaj (in se bo vračal) z enim samim razlogom, dokler:
Torej, ker imaš ti svojega (določen smisel namreč) in ker ne sprejemaš druge možnosti, ne ponujaš pravilnega. Ovijanje v luštno univerzalnost ni nič novega. Postavi se v vrsto za budisti, muslimani...oziroma, dandanes, za vsakim ki ima deset minut časa o tem razmišljat.
Japi napisal/-a:Ampak to lahko precej popravi to, da si srečno zaljubljen - potem dobi vse svoj smisel.
Niti ne. Oziroma, samo navidezno. Zaljubljenost je tudi neke vrste zadetost, ne? Saj ugotavljajo kemične procese okoli tega, mislim da to primerjajo z drogiranjem. Je fajn občutek ja, ampak zadetkov (torej ljudi ki so zadeti) se tudi ne jemlje resno ko začnejo bluzit o vsem in še več.
Pa ne zaj mislit da sem proti zaljubljenosti...pravim samo da te zaslepi, poneumi, zadene. Ampak takrat ti je vseeno, ker povsod vidiš rožice.
Zakaj bi sploh moral biti smisel? (Razen v primeru bio-kem procesov, ampak to ni to kar bi hoteli, ne).