Pravo proti znanosti(?)

Prapok, vesolje, kozmologija, črne luknje...
Zajc
Posts: 1099
Joined: 26.6.2008 19:15

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Zajc » 11.6.2015 1:40

bargo wrote:Če gledava tisto unijo, potem lahko (-a,a), vendar nastane problem s seštevanjem, kot tudi z množenjem, saj je a enota tako za seštevanje, kot tudi za množenje.
Saj \(a\) ni enota za seštevanje. Od kod ti to?

Zajc
Posts: 1099
Joined: 26.6.2008 19:15

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Zajc » 11.6.2015 1:47

bargo wrote:
Zajc wrote: Ne razumem te dobro, kaj misliš s "sistemom konstrukcije".
Če želiš zapisati neko konkretno število, ga zapišeš glede na nek skupek pravil, ki si jih definiral nad neko množico, elementi te množice se navadno imenujejo cifre. Recimo, desetiški sistem, dvojiški sistem, itd.
To ne drži. Takšen "sistem konstrukcije" ne velja na primer za število i (imaginarno enoto).

Motore
Posts: 1049
Joined: 9.9.2009 23:28

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Motore » 11.6.2015 8:51

Ah problem barga je, da za njega niti \(\pi\) ni število zato ker ni napisano s ciframi od 0 do 9. Za njega je \(\pi\) proces, ker ne poznamo vseh decimalk. Absurdno.

User avatar
bargo
Posts: 7861
Joined: 3.11.2004 22:41

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by bargo » 11.6.2015 8:56

Zajc wrote:
bargo wrote:
Zajc wrote: Ne razumem te dobro, kaj misliš s "sistemom konstrukcije".
Če želiš zapisati neko konkretno število, ga zapišeš glede na nek skupek pravil, ki si jih definiral nad neko množico, elementi te množice se navadno imenujejo cifre. Recimo, desetiški sistem, dvojiški sistem, itd.
To ne drži. Takšen "sistem konstrukcije" ne velja na primer za število i (imaginarno enoto).
Potem velja še manj za število 1. Začeti pač moraš z aksiomi oz. definicijami, a ne?

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 9:16

bargo wrote:
Roman wrote:
Rock wrote:Uporabil si enačaj (=), kar je napačno.
Zakaj napačno?
Ker je enako samo po neskončno korakih, torej v neskončnosti, ki pa ni in ne more biti končna.
Neskončnost seveda ni končna, razlika je velikanska, pravzaprav neskončna. Ampak to ni ovira, da matematika ne bi mogla pravilno in učinkovito delati z neskončnostjo, saj jo tudi ustrezno definira. Kot sva se že (kajpak brezplodno) prepirala, je \(\pi\) simbol za realno število, določeno kot razmerje med obsegom in premerom kroga, z vsemi svojimi decimalkami, pa čeprav je teh neskončno mnogo in vseh ne bomo nikoli poznali. V zgoraj omenjenem postopku velja podobno. S pikami zapišemo, da sledi neskončno mnogo členov, za katere se točno ve, kakšni so, v resnici (drugače kot pri \(\pi\)) celo poznamo vse člene (razen zadnjega, ki kajpak ne obstaja). Ko torej od \(S\) odštejemo \(\frac{1}{2}S\), dobimo točno \(1\), saj se vsi (ampak prav vsi, vseh neskončno mnogo brez izjeme) nadaljnji členi med seboj odštejejo. Postopek je povsem pravilen in točen, je pa seveda osupljivo, kako včasih z enim bistrim zamahom pometemo neskončnost. Tvoja (škodoželjna) fizikalna razlaga tu nima mesta. Neskončno ni proces, pa če ti je to všeč ali ne.
Če neskončnosti ni, kar ti celo trdiš, potem je pač zmeraj razlika, med levo in desno stranjo enačbe in enačaja ne smemo uporabiti.
To sem že velikokrat jasno izrazil: V naravi neskončnosti ni oziroma ni opažena. V matematiki (ki je pač v realnem, konkretnem svetu ni) pa je neskončnost jasno definirana in so jasna tudi orodja za delo z njo. Enačaj je upravičen, z določenimi matematičnimi simboli je pač neskončnost primerno označena. Najbolj zanimivo pa se mi pri neskončnosti zdi dejstvo, da brez rekurzije ne gre. Rekurzija je osnovno orodje, ki daje matematiki moč operirati z neskončnimi objekti.
Pri limitah, bi bilo pravilno, da bi uporabili znak manjše ali enako, na desni strani, če so na levi strani enačbe znaki, ki zahtevajo neskončno korakov.
Notacija, ki je v uporabi, je kar pravilna, tudi s filozofskega stališča. Neskončnost ni proces.
Sedaj rezultat, ki ga razglasimo je lahko odčitan ali pa je lahko predpostavka, koliko bi lahko izmerili, če bi nadaljevali z merjenjem.
Mislim, da je na tem mestu bolj upravičena razprava o ločljivosti merjenja in meritvenih napakah.
V abstraktnem svetu, je s pomočjo matematike, pač mogoče meriti v neskončnosti in celo izmeriti. :D
Mislim, da je v matematiki neskončnost stvar štetja, ne merjenja. (Neskončne) množice realnih števil najbrž ne merimo.
Namreč, pod določeno dolžino, sama meritev prevzame vpliv nad merjencem. Drugače povedano, mora ti biti povedano, odgovora ne moreš izsiliti z meritvijo.
Nisem izvedenec za kvantno mehaniko, milim pa, da jo napačno interpretiraš.
Očitno je, da je v naravi neskončnost ...
Če je to očitno, mi gotovo lahko pokažeš, kje je. To, da je neskončnost v modelu, ni dovolj.
... no lahko pa je, da ima naše razmišljanje tako velik potencial, ki je večji od narave same, v kar pa močno dvomim.
Človek si vendar zlahka zamisli nekaj, kar v resnici ne obstaja. Če temu rečeš potencial, me ne moti.

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 9:29

Rock wrote:Ne bom ti odgovoril direktno.
Škoda. To pri tebi pogrešam. Vzroka sta lahko dva: nočeš ali ne moreš.
predlagaš kaj novega
Hm, predlagal bi, da si v svojih odgovorih direkten. To sem pravzaprav že velikokrat predlagal, ko sem spraševal po podrobnostih. Praviloma brez uspeha.
S svojim pristopom si očitno neučinkovit.
Očitno. Ampak samo v primeru, ko je na drugi strani tak, kakršen si ti ali pa gobar.
'Neskončnost' se izmika človekovemu razumevanju.
Samo v primerih, ko jo hočemo razumeti z orodji končnega. Takšno je na primer vprašanje, katero vrednost ima zadnji element neskončnega zaporedja, ali pa, katera točka je prva ali zadnja pri odprtem intervalu (0,x).
Tudi umetna abstraktna matematika ima pri neskončnosti seveda nepremostljive težave.
Kot sem rekel, samo če se problemov lotevamo z orodji za končne množice.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by problemi » 11.6.2015 12:00

bargo wrote:KAKO da ne? Poglejmo.
No pa poglejmo ... :)
Saj, ravno zaradi merjenja, a ne?
Kakšnega merjenja neki, saj sme ti objavil povezavo kjer je to sila preprosto razloženo. Po tvoje fundamentalne konstante ne obstajajo kolikor jih ne merimo.
Vse te konstante bazirajo na naših domnevah, enako kot matematika bazira na aksiomih in definicijah.
Zdaj, če z domnevo misliš na (SSKJ): domnéva -e ž (ẹ̑) sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano:, potem pač fundamentalne konstante ne bazirajo na domnevah temveč na dokazih.
Seveda in mogoče je, da ko ugotovimo kaj, če sploh kaj, je temna materija, bomo mogoče izboljšali merilne principe in s tem posledično merilno metodo.
Jaz res ne vem, kaj imajo naše ugotovitve v zvezi s črno materijo s samo merilno metodo.

Merilna metoda definicija: "The technique or process used to obtain data describing the factors of a process or the quality of the output of the process. Measurement methods must be documented as part of a Six Sigma project or other process improvement initiative, in order to ensure that measurements of improvements to a process are accurate." (http://www.businessdictionary.com/defin ... ethod.html)

Tudi: http://www.brighthubengineering.com/hva ... asurement/
Zaenkrat lahko vidimo vesolje, ko je bilo 300.000 svetlobnih let staro, kar pa je precej velika fizikalna točka, a ne?
Zakaj bi to sploh moralo biti fizikalna točka? Kakšno zvezo ima teorija o strukturi vesolja, ob neki določeni starosti, s fizikalno točko?
Ne bi bil tako prepričan. Če in ko uspemo izmeriti gravitacijske valove, se bo velika fizikalna točka lahko precej zmanjšala, a ne?
Huh ... :)
Ah, v principu nič ne omejuje tega pojava.
V enem od pogovorov s shrinkom, na to temo, sva prišla tudi do vprašanja koherence/dekoherence (zloma valovne funkcije). Sam sem tudi zagovarjal tezo, da ne gre ločevati med svetovi. Ampak tu dejansko ne gre za ločevanje med svetovi, ampak za različne lastnosti, ki jih na različnih nivojih (mikro/mezo/makro) izkazuje isti svet. Želim reči, da ni nobene nujnosti, da bi morala materija izkazovati lastnosti, ki jih opazimo v mikro svetu, izkazovati tudi v makro svetu. FIzika pač skuša ugotoviti, kako oziroma kateri mehanizmi povzročajo, da so določene lastnosti opazljive zgolj v mikro svetu, določene pa zgolj v makro svetu. Zdaj pa, ali je v principu možno, da bi iste lastnosti veljale za vse nivoje? Verjetno je, ampak tega še nismo uspeli zaznati, vsaj kar se tiče mikro in makro sveta.
Ni treh svetov, o katerih je govoril Roman,
To sem mu tudi sam takrat tupil, ampak mislim, ne da ga branim, da tu ni mislil, da gre za dejansko neke tri "ločene svetove", temveč bolj v smislu, ki ga zgoraj opišem.
Moj point je bil, da preidemo v področje verjetnostnega računa, kjer pa so meje neskončne, če želimo dobiti smiselne vrednosti.


Ne vem kaj bi s tem dosegli, seveda v primeru makro sveta? Na mikro nivoju je pa to tako že dejstvo.
Ovira na poti do cilja je samo zato, da ko želimo opisati pot do overi, spet zaidemo v neskončnost, ko se oviri/cilju približujemo.
O kakšni neskončnosti govoriš za božjo voljo. Če se avto zaleti v oviro, kaj je tu neskončnega? Verjetnost, da se je zaletel v oviro je 1. Verjetnost, da se bo pri določeni hitrosti, kolikor bo prepozno začel zavirati, in glede pač vse relevantne faktorje (trenje), zaletel v zid je vedno 1. Verjetnost, da se pri določeni hitrosti, kolikor bo pravočasno začel zavirati, ne bo zaletel v zid je vedno 0.
Skratka, ne samo neskončno korakov v končnosti, temveč neskončno korakov v neskončnosti, da bi dobili rezultat, ki je skladen z opaženim.


Huh ... :)
Saj ga ne. Merilna metoda je nenazadnje matematična funkcija.
Pa od kje ti to za božjo voljo??? Reciva, da se neka masna točka giblje skladno z zakonom: \(a(t)= t^2\). Kakšno zvezo ima to z merilno metodo?

User avatar
bargo
Posts: 7861
Joined: 3.11.2004 22:41

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by bargo » 11.6.2015 13:00

Roman wrote: Rock:Uporabil si enačaj (=), kar je napačno. Zakaj napačno?
Bargo: Ker je enako samo po neskončno korakih, torej v neskončnosti, ki pa ni in ne more biti končna.
Roman: Neskončnost seveda ni končna, razlika je velikanska, pravzaprav neskončna.
V predmetnem zaporedju je razlika majhna in sicer tako majhna, da jo lahko spregledaš in narediš zadnji korak v neskončnosti.
Roman wrote: Ampak to ni ovira, da matematika ne bi mogla pravilno in učinkovito delati z neskončnostjo, saj jo tudi ustrezno definira.
Seveda, bi se strinjal, čeprav bi sam napisal malce drugače, recimo tako: "Ampak to ni ovira, da matematika ne bi mogla skladno in učinkovito delovati v neskončnosti, saj jo je tudi sama ustrezno definirala." :wink:
Roman wrote: Kot sva se že (kajpak brezplodno) prepirala, je \(\pi\) simbol za realno število, določeno kot razmerje med obsegom in premerom kroga, z vsemi svojimi decimalkami, pa čeprav je teh neskončno mnogo in vseh ne bomo nikoli poznali.
Prepirala se nisva, vsaj jaz ne. Eno je operiranje s simboli, drugo je pripisovanje simbolom pomene za določene namene.
Roman wrote: V zgoraj omenjenem postopku velja podobno. S pikami zapišemo, da sledi neskončno mnogo členov, za katere se točno ve, kakšni so, v resnici (drugače kot pri \(\pi\)) ...
Podobnost z transcendentnim številom \(\pi\) je samo, da imamo opraviti z neskončnostjo. Razmerja med členi, v predmetnem zaporedju so enaka, torej se količina informacije ne povečuje s korakom, medtem ko se pri transcendentnim številom \(\pi\) količina informacije povečuje na vsakem koraku in teh korakov je neskončno.
Roman wrote: celo poznamo vse člene (razen zadnjega, ki kajpak ne obstaja). Ko torej od \(S\) odštejemo \(\frac{1}{2}S\), dobimo točno \(1\), saj se vsi (ampak prav vsi, vseh neskončno mnogo brez izjeme) nadaljnji členi med seboj odštejejo.
Ne, ne poznamo členov zaporedja, poznamo samo pravilo in s pomočjo poznanega pravila lahko konstruiramo n- člen, brez da bi bilo potrebno poznati prejšnje n-1 člene, kar pa ne velja za \(\pi\). Pomen, kot razmerja med obsegom in premerom kroga, pač ne vsebuje dovolj informacije, da bi lahko iz tega konstruiral, kar n-to decimalno mesto števila \(\pi\).
Roman wrote: Postopek je povsem pravilen in točen, je pa seveda osupljivo, kako včasih z enim bistrim zamahom pometemo neskončnost.
Seveda je, kar je čudovito. Odšteješ dva neskončna procesa in ti še nekaj ostane. :D
Roman wrote: Tvoja (škodoželjna) fizikalna razlaga tu nima mesta. Neskončno ni proces, pa če ti je to všeč ali ne.
Ah, daj no Roman, kakšna škodoželjna fizikalna razlaga neki? :shock: Pa še "tu", močno pretiravaš. Kje tu, če smem vprašati?

Roman wrote:
bargo wrote: Če neskončnosti ni, kar ti celo trdiš, potem je pač zmeraj razlika, med levo in desno stranjo enačbe in enačaja ne smemo uporabiti.
To sem že velikokrat jasno izrazil: V naravi neskončnosti ni oziroma ni opažena.
Povedal sem ti že, da neskončnosti ne moreš opaziti, morda pa lahko opazuješ njene posledice.
Roman wrote: V matematiki (ki je pač v realnem, konkretnem svetu ni) pa je neskončnost jasno definirana in so jasna tudi orodja za delo z njo.
Matematika so pravila, skupek pravil in del teh pravil precej dobro opisuje dogajanja, ki jih lahko opazujemo. Ta del pravil, ki so uporabljena za opisovanje dogajanja v naravi, vsebuje neskončnost, še več, brez vsebovane neskončnosti sploh ni mogoče zadovoljivo opisovati dogajanja.
Roman wrote: Enačaj je upravičen, z določenimi matematičnimi simboli je pač neskončnost primerno označena.
Enačaj je zagotovo upravičen samo pri abstraktnih enačbah, \(S - \frac{1}{2}S =1\), posledica tega enačaja je lahko tudi enačaj v notaciji z pikicami, vendar menim da je to lahko zavajajoče.
Roman wrote: Najbolj zanimivo pa se mi pri neskončnosti zdi dejstvo, da brez rekurzije ne gre. Rekurzija je osnovno orodje, ki daje matematiki moč operirati z neskončnimi objekti.
Rekurzija, v moji stroki potrebuje pomnilnik, kjer se količina potrebnega pomnilnika, prav z vsakim korakom, vsaj enakomerno povečuje in če je korakov neskončno, potem je potrebno tudi neskončno pomnilnika. Pri čemer, končni rezultat v rekurzivnih postopkih/algoritmih, dobiš šele, ko se vrneš na začetek, če globino nasilno/preventivno prekineš, boš lahko dobil rezultat in sicer z neko zanesljivostjo.
Roman wrote:
bargo wrote: Pri limitah, bi bilo pravilno, da bi uporabili znak manjše ali enako, na desni strani, če so na levi strani enačbe znaki, ki zahtevajo neskončno korakov.
Notacija, ki je v uporabi, je kar pravilna, tudi s filozofskega stališča. Neskončnost ni proces.
Notacija je stvar navade in nič ni dogodek, vse je proces.
Roman wrote:
bargo wrote: Sedaj rezultat, ki ga razglasimo je lahko odčitan ali pa je lahko predpostavka, koliko bi lahko izmerili, če bi nadaljevali z merjenjem.
Mislim, da je na tem mestu bolj upravičena razprava o ločljivosti merjenja in meritvenih napakah.
Recimo, znotraj sveta, ki ga opisuje matematika je lahko neskončna ločljivost in mogoče je prav to problem, da Ahil ne ulovi Želve?
Roman wrote:
bargo wrote: V abstraktnem svetu, je s pomočjo matematike, pač mogoče meriti v neskončnosti in celo izmeriti. :D
Mislim, da je v matematiki neskončnost stvar štetja, ne merjenja. (Neskončne) množice realnih števil najbrž ne merimo.
Merjenje je interakcija, torej je tudi štetje merjenje.
Roman wrote:
bargo wrote: Namreč, pod določeno dolžino, sama meritev prevzame vpliv nad merjencem. Drugače povedano, mora ti biti povedano, odgovora ne moreš izsiliti z meritvijo.
Nisem izvedenec za kvantno mehaniko, milim pa, da jo napačno interpretiraš.
To vendar izhaja iz merilnega principa, ki zahteva interakcijo. Sprožiš akcijo, da bi opazoval reakcijo.
Če ničesar ne povzročiš se kljub temu dogaja.
Roman wrote:
bargo wrote: Očitno je, da je v naravi neskončnost ...
Če je to očitno, mi gotovo lahko pokažeš, kje je. To, da je neskončnost v modelu, ni dovolj.
Ne, nihče tega ne more pokazati, kvečjemu bi lahko kazal. Vojko bi dejal, kažem ti v nebo, ti pa vidiš moj končni prst. :D
Roman wrote:
bargo wrote: ... no lahko pa je, da ima naše razmišljanje tako velik potencial, ki je večji od narave same, v kar pa močno dvomim.
Človek si vendar zlahka zamisli nekaj, kar v resnici ne obstaja. Če temu rečeš potencial, me ne moti.
Drži, samo neskončnost ne obstaja, temveč se dogaja, če se bo dogodila, potem bi lahko imel prav.

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 14:09

bargo wrote:V predmetnem zaporedju je razlika majhna in sicer tako majhna, da jo lahko spregledaš in narediš zadnji korak v neskončnosti.
Definiraj predmetno zaporedje. Da bom vedel, o čem govoriš.
Ampak to ni ovira, da matematika ne bi mogla skladno in učinkovito delovati v neskončnosti
Kaj pomeni "delovati v neskončnosti"? Matematika dejansko dela z neskončnim (na primer z neskončnimi množicami, dimenzijami, prostori).
Eno je operiranje s simboli, drugo je pripisovanje simbolom pomene za določene namene.
Operiranje s simboli je odvisno od njihovega pomena. Zveza je tesna, skrajno tesna.
Razmerja med členi, v predmetnem zaporedju so enaka, torej se količina informacije ne povečuje s korakom, medtem ko se pri transcendentnim številom \(\pi\) količina informacije povečuje na vsakem koraku in teh korakov je neskončno.
Bom počakal, da izvem, kaj je predmetno zaporedje. Pa tudi, kaj naj bi v povedanem pomenilo povečevanje informacije.
Ne, ne poznamo členov zaporedja, poznamo samo pravilo ...
Ja, poznamo pravilo in s tem vse člene. Če praviš, da ne poznamo vseh členov (zadnji je seveda izvzet), moraš povedati, katerega člena ne poznamo.
Odšteješ dva neskončna procesa in ti še nekaj ostane.
Le kako bi odšteval procese? Če bi imel procese, ne bi mogel odštevati. Odšteli smo vse člene obeh zaporedij. Nobenega čakanja, da se sprocesirajo. Neskončnih procesov itak ni.
Kje tu, če smem vprašati?
Znotraj najine debate. Kaj si pa mislil?
Povedal sem ti že, da neskončnosti ne moreš opaziti, morda pa lahko opazuješ njene posledice.
Če bi bilo neskončno proces, bi to lahko opazili. Posledice neskončnega, kaj misliš s tem?
Rekurzija, v moji stroki potrebuje pomnilnik ...
Če si računalnikar, potem veš, da neskončnega pomnilnika ni, vsaka rekurzija pa je smiselna, če se ustavi. S takim pristopom se ne lotevaj matematike.
Notacija je stvar navade in nič ni dogodek, vse je proces.
Notacija je stvar dogovora (ne sicer nujno eksplicitnega). O dogodkih in procesih pa se ne bi več ponavljal. Nima smisla.
Merjenje je interakcija, torej je tudi štetje merjenje.
Hudo. Vsako praštevilo je naravno število, torej je 4 praštevilo. Merjenje je štetje enot. Torej je vsako merjenje štetje, ni pa vsako štetje merjenje. Interakcija ne sodi v ta kontekst.
To vendar izhaja iz merilnega principa, ki zahteva interakcijo. Sprožiš akcijo, da bi opazoval reakcijo.
Miza, katere dolžino želim izmeriti, je povsem pasivna. Nobene akcije ne izvaja.
Ne, nihče tega ne more pokazati, kvečjemu bi lahko kazal.
Trditev je torej brezpredmetna. Zdaj pa še razloži "bi lahko kazal".
Drži, samo neskončnost ne obstaja ...
V matematiki obstaja.
temveč se dogaja
Kaj se dogaja? Kako se dogaja? Odgovori mi že enkrat na to vprašanje.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by problemi » 11.6.2015 14:30

Roman wrote:Če praviš, da ne poznamo vseh členov (zadnji je seveda izvzet), moraš povedati, katerega člena ne poznamo.
Od tebe pa resnično nisem pričakoval, da se boš posluževal tovrstne zvijačnosti. :)

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 14:38

problemi wrote:Od tebe pa resnično nisem pričakoval, da se boš posluževal tovrstne zvijačnosti. :)
Ne gre za zvijačnost. Če pa že, se ta zvijačnost ne razlikuje od zvijačnosti v izpeljavi za \(S=2\).

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by problemi » 11.6.2015 15:03

Roman wrote:
problemi wrote:Od tebe pa resnično nisem pričakoval, da se boš posluževal tovrstne zvijačnosti. :)
Ne gre za zvijačnost. Če pa že, se ta zvijačnost ne razlikuje od zvijačnosti v izpeljavi za \(S=2\).
Ciljal sem na to, da kolikor ti bo povedal katerega člena ne poznamo, bo izpadlo da ga vendarle poznamo ... Z drugimi besedami, kolikor bo bargo želel vztrajati pri svojem bo pač moral tudi naprej trditi, da tega člena pač ne poznamo, s čimer ti ne bo odgovoril na tvoje vprašanje, kar bo tebi pač omogočilo reči: "no vidiš, ne veš katerega ne poznamo, ergo vse poznamo" ... :)

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 15:30

Seveda. Navsezadnje to velja za tudi za naravna števila. Vprašanje pa je najbrž naslednje: ali je zvijača poštena. In zakaj bi ne bila? Obstaja še ena zvijača, v nasprotno smer: zadnjega naravnega števila (ali elementa zaporedja) ne poznamo, torej ne moremo poznati niti predzadnjega, predpredzadnjega, ... Ali to pomeni, da ne moremo poznati niti prvega? Ampak to že diši po Tomažu.

User avatar
bargo
Posts: 7861
Joined: 3.11.2004 22:41

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by bargo » 11.6.2015 15:37

Roman wrote:
Bargo wrote:Ne, ne poznamo členov zaporedja, poznamo samo pravilo ...
Ja, poznamo pravilo in s tem vse člene. Če praviš, da ne poznamo vseh členov (zadnji je seveda izvzet), moraš povedati, katerega člena ne poznamo.
Torej ti poznaš vse člene, razen zadnjega člena. :shock: Odlično. :P Potem ti zapiši tale predzadnji člen, recimo za predmetno zaporedje , 1/2;1/4;1/8;1/16, ... . Torej? :roll:

Aha, vidim da se poslužuješ trikov, kot je dobro opazil problemi. 8) No, nič hudega, če misliš, da ti to lahko pomaga.
Roman wrote: Obstaja še ena zvijača, v nasprotno smer: zadnjega naravnega števila (ali elementa zaporedja) ne poznamo, torej ne moremo poznati niti predzadnjega, predpredzadnjega, ... Ali to pomeni, da ne moremo poznati niti prvega? Ampak to že diši po Tomažu.
Ne, poznamo jih lahko končno, vendar nam to ne pomaga kaj veliko, saj jih neskončno ne poznamo, samo vemo pa, da so tam. :D

Roman
Posts: 6326
Joined: 21.10.2003 8:03

Re: Pravo proti znanosti(?)

Post by Roman » 11.6.2015 16:00

Kaj je že predmetno zaporedje?

Post Reply