To je arhaično, predmarksovsko pojmovanje svobode misli in vere. Ustavne pravice glede svobode izražanje vere je Marx razumel kot predpogoj za neko bolj totalno emancipacijo. Ker je Marx rad uporabljal 'kopernikanske obrate' v diskurzu (znan je primer s Heglovo idealistično dialektiko), ki so težko razumljivi, če jih beremo izven konteksta, sem prisiljen utemeljiti svoje stališče malo širše.Narava religije v moderni državi zahodnega tipa je drugačna: velja svoboda misli; Cerkev je ločena od države (iz istega praktičnega razloga delimo 'oblast' na zakonodajno, izvršilno, in sodno), toda C. opravlja izredno pomembno družbeno vlogo, zato je državno subvencioniranje Cerkve koristno, potrebno, in ne krši omenjene ločitve; religija igra transcendentno vlogo.
Naj takoj na začetku rečem (da ne bo sence dvoma), da je za Marxa klasična politična emancipacija popolnoma v skladu z nadaljnjim obstojem vere, (primer EU in sploh zahodnih demokracij). Vendar pa Marx ne ostaja na površini, ampak skuša ujeti bistvo. To stori z briljantnim argumentom (ki so ga za njim ponavljali številni kritiki (neo)liberalizma), ko pravi, da ne samo, da je politična emancipacija nezadostna za totalno, genuino človeško emancipacijo, je - v nekem smislu – zanjo tudi OVIRA! (To je tisti 'kopernikanski obrat'!
). Ideje o človekovih pravicah in svoboščinah namreč temeljijo na predpostavki, da vsak državljan potrebuje zaščito pred drugimi ljudmi (po načelu: pravice drugih so meje mojih pravic). Zato so liberalne pravice in svoboščine po svojem bistvu pravice, ki so definirane negativno: gre za prepovedi vmešavanja v ustavno zajamčeno osebnostno sfero posameznika. So ločevalne pravice, ki segregirajo, atomizirajo in ločujejo družbeno skupnost na vsoto individuov. Prava svoboda je šele tista, ki je definirana pozitivno skozi naše odnose z drugimi. To je mogoče najti le v pristni človeški skupnosti ('komuni'), ne pa v izolaciji posameznikov, obdanih z zidom njihovih pravic. Takšna izkrivljena optika gledanja na soljudi onemogoča vzpostavitev tistega zagonetnega 'carstva svobode', o katerem je pisal Marx na drugem mestu in ki je šele prava človeška emancipacija. Marx je s svojo vizijo hotel preseči, transcendirati ta politični (neo)liberalizem, ki navdušuje tebe ("svoboda misli; Cerkev je ločena od države"). To je pri njem šele startna točka.
Politične svoboščine, ki jih je prinesel politični liberalizem in sekularizem je seveda Marx jemal kot same po sebi razumljive in jih je podpiral.
, skoraj ne morem verjeti, da lahko tako dosledno uporabljaš izrazoslovje. 
Odločevalec, ki sledi komu ali čemu? 
Nič! Je pa lahko v tem tudi zlo, a ne?
Saj veš, preveč komplicirano, da bi bilo mogoče dojeti, kaj šele razumeti.