A?Sicer pa, ZdravaPamet, jaz sem bil že v prvem letniku, pred letom pa pol, prepričan, kaj bom študiral. Danes sem še samo bolj odločen. Moram pa reči, da s(m)o ljudje, ki vedo, kaj želijo študirati tako trdno, redki.
Če si vseskozi zainteresiran za isto smer, je to prav lepo. Moja izkušnja pa je bila kar vihrava. Pa jo bom opisal, da ne bom samo razdiral praznih oziroma presajal komarjev. Hodil sem na tehniško gimnazijo, ker sem poleg splošnih predmetov poslušal tudi elektrotehniko, elektroniko, praktične predmete in računalništvo. Zanjo sem se odločil, ker se nisem hotel odpovedati razni psihologiji, umetnosti, srednješolski matematiki itd., pa tudi zato, ker me ni privlačila tehniška lobotomija, ki so jo izvajali na nekaterih strokovnih srednjih šolah, ki so me zanimale (sodil sem po učnem programu in učbenikih ter zapiskih kolegov, ki so že bili vpisani).
Ampak na koncu sem se zaljubil v fiziko, ne v elektrotehniko, za katero sem se sprva ogrel. Resda je oboje naravoslovje, ni pa eno in isto. Danes se fizkam z veliko večjim veseljem, kot sem kdajkoli štromal naokoli.
Vzroki za tak izid? V prvi vrsti, kot sem že omenil, sem nasprotoval miselnosti in praksi po strokovnih šolah in fakultetah (so določene izjeme na FE). V ospredju so imeli lomastenje z neimenovanimi mat. izreki in teorijami brez utemeljitev, izpeljav, dokazov; iskali so fizikalne argumentacije prosto po Prešernu, z logičnim premislekom, kot temu pravijo; in vse to se jim je zdelo "strokovno". Manjšo dozo tega leka sem prejel tudi v tehniški gimnaziji pri predmetu Laboratorijske vaje, kjer je bil električni potencial definiran kot "težnja elektronov, da bežijo vsak k sebi", ampak vseskozi sem obdržal zelo fizikalno in matematično držo, saj sem raje, že v srednji šoli, študiral malo bolj zahtevno matematiko in fiziko, kot pa da bi se "učil" štromarskih resnic. Drugi faktor, ki me je motiviral za fiziko, je bil moj profesor fizike, v bistvu kar cel kolektiv profesorjev fizike. Ti niso bili kaj preveč priljubljeni med drugimi profesorji, na primer slovenščine, zato sem z veliko slastjo hodil k njim na pogovore o fiziki in takoj, ko se je pojavila priložnost pri slovenščini, razpredal, kako se jezikoslovci motijo pri obravnavi jezika, slovnice in na splošno svoje "znanosti". Slišal sem tudi veliko fizikalnega humorja, kako "luštno" je lahko pri študiju fizike in kako prismuknjen je lahko svet, če ga fizik prav pogleda.
V bistvu sem se tekom srednje šole temeljito spremenil, šele zdajle vidim. O denarju, službi, delu nisem prav nič razmišljal, tudi po maturi ne. No, take so moje izkušnje iz srednje šole.
Kako pa zgleda študij fizike? Zame je, razen določenih šibkih točk, uresničena želja. Mislim, da smo na forumu že enkrat razpravljali o tem.