Troedinost

[GJ]

Prej ali slej nehajo prihajati.

Kdo ti je to povedal?
Oziroma po čem to sklepaš?

Neka kura (ali pa neko jajce) je prej ali slej zadnja.

Za koga zadnja?
Zame ali pa morda zate Roman, to že, ampak na krožniku. Naš konec ni konec koncev.

Ker ni res, da ima vsak abstraktni predmet svojega konkretnega dvojnika in narobe.

Za realizacijo sta potrebna oba.

Če bi bilo to res, konkretno sploh ne bi nastalo (če uporabim tvojo trditev, da je abstraktno prej).

Nisi me razumel, abstraktno je in ne pripada času. Konkretno pa je preslikava abstraknega in pripada času. Zato tudi trdim, da zame abstraktni izdelki ne obstajajo.

Torej eno brez drugega ne gre.

Predvsem abstraktno ne more brez konkretnega.

Seveda gre. Problemi nastanejo edino takrat, ko se konkretno zave abstraktnega in hoče opravičiti svoj obstoj.

Hmm, mislim, da astraktni izdelki ne obstajajo.

Obstajajo, vendar ne konkretno. Obstajajo kot ideje.

Ideje so zapisane v naših možganih. En elektro šok, pa jih je takoj manj. Zapis ideje je torej konkreten.

Ideja pa ima za nas pomen le, če se jo še kdaj spomnimo.

Mar nismo vsi saj malo avanturisti?

Ja, ampak pretiravati ni nikoli dobro.

Pretiravanje samo po sebi ni hudo. Ponavadi ljudje v pretiravanju celo uživajo, dokler se ne zavedo, da so pretiravali. Pretiravanje namreč sprošča adrenalin. Če ni prepozno je lahko uredu.

Ponavadi pa mladostniška zagnanost hitro mine z leti in izkušnjami.

Ali pa, ko mu svet prvič pokaže zobe.

S tistem privič se ravno ne strinjamn, saj pravijo da gre osel enkrat na led, ljudje pa večkrat. Človeško učenje je lahko zamudna stvar.

...

Ines, kar se tiče telepatije, sem se v svoji zgodnji mladosti nekoliko ukvarjal z njo, vendar pa me ni nikoli prepričala.

Ines omenjaš jogije, ki živijo v svojem svetu. Svoje življenje posvečajo le materiji, ki ji pripadajo in svoji zavesti. To je njihovo edino bogastvo.
Mi pa živimo v povsem drugem svetu. Naše vrednote so skomercializirane. Pomemben je naš izgled, šminka, obleka, avtomobil s katerim se vozimo…
Kapital je vrednota naše civilizacije, kateri pripadamo. Uspeh in odločitve krojijo managerji s kapitalom, ki ga obračajo.
Lahko primerjaš naše in jogijeve vrednote? Lahko primerjaš svoje osebno zadovoljstvo z osebnim zadovoljstvom jogija? Veš o čem govorim!
Veliko stvari na tem svetu lahko razvrednoti denar. Dve napačni ideologiji, komunizem in kapitalizem. Obstaja tretja pravilna? Ravno višina osebnega standarda je tista, ki nas oddaljuje od jogijev.

Kapital je tista abstraktna dimenzija, ki določa svet prihodnosti.
Ideologija kupovanja je bolezen naše civilizacije.

Bomo imeli v prihodnosti čas, da bomo čustveno povezani? Ali pa si bomo tudi čustva kupovali, kot to danes počne veliko ljudi z gledanjem televizije.

Bomo imeli v prihodnosti dovolj časa zase? Bo to naš osebni standard še dopuščal?

...

Upam, da nisem priklical oblakov, ki bi pregnalo tvoje Sonce.

Lep, prav lep pozdrav.

[Roman]

Za koga zadnja?

Absolutno zadnja.

Naš konec ni konec koncev.

Ne govorim o našem koncu. Naš pride prej.

Nisi me razumel, abstraktno je in ne pripada času. Konkretno pa je preslikava abstraknega in pripada času.

Sem razumel, a se s tvojo trditvijo ne strinjam.

Torej eno brez drugega ne gre.

Predvsem abstraktno ne more brez konkretnega.

Seveda gre. Problemi nastanejo edino takrat, ko se konkretno zave abstraktnega in hoče opravičiti svoj obstoj.

Konkretnemu ni treba opravičevati svojega obstoja. Problem nastane, ko želi kdo s svojim abstraktnim posiljevati okolico govoreč, da gre za nekaj, kar je nad konkretnim.

Zapis ideje je torej konkreten.

Seveda. Ampak abstraktno je odvisno od svojega zapisa.

Ideja pa ima za nas pomen le, če se jo še kdaj spomnimo.

Točno.

Človeško učenje je lahko zamudna stvar.

Tudi s tem s strinjam. Včasih niti ni samo zamudna, je tudi brezupna.

Ines omenjaš jogije, ki živijo v svojem svetu. Svoje življenje posvečajo le materiji, ki ji pripadajo in svoji zavesti. To je njihovo edino bogastvo.

Kakšen jogi bi se ti zdaj prizanesljivo nasmehnil.

[GJ]

Za koga zadnja?

Absolutno zadnja.

Tudi absolutno je abstraktno.
Torej?

Predvsem abstraktno ne more brez konkretnega.

Seveda gre. Problemi nastanejo edino takrat, ko se konkretno zave abstraktnega in hoče opravičiti svoj obstoj.

Konkretnemu ni treba opravičevati svojega obstoja. Problem nastane, ko želi kdo s svojim abstraktnim posiljevati okolico govoreč, da gre za nekaj, kar je nad konkretnim.

Konkretno zgolj popisuje abstraktno. Nevem zakaj bi popis nekoga posiljeval?

Zapis ideje je torej konkreten.

Seveda. Ampak abstraktno je odvisno od svojega zapisa.

Abstraktno je neodvisno od konkretnega. Konkreten zapis pa je določen v sedanjem trenutku. Saj dimenzija časa določa trajanje zapisa.

Človeško učenje je lahko zamudna stvar.

Tudi s tem se strinjam. Včasih niti ni samo zamudna, je tudi brezupna.

Točno.

Kakšen jogi bi se ti zdaj prizanesljivo nasmehnil.

Skomercializiran jogi, že mogoče.

...

[Roman]

Za koga zadnja?

Absolutno zadnja.

Tudi absolutno je abstraktno.
Torej?

Absolutno res ni pravi izraz. Moral bi reči zadnja za vse. Ampak na koncu ni več nikogar.

Nevem zakaj bi popis nekoga posiljeval?

Dejal sem, da posiljuje človek.

Abstraktno je neodvisno od konkretnega.

Ni. Če ni zapisano, ne obstaja niti kot abstraktno.

Konkreten zapis pa je določen v sedanjem trenutku.

In abstraktno z njim.

Kakšen jogi bi se ti zdaj prizanesljivo nasmehnil.

Skomercializiran jogi, že mogoče.

Skomercializiran jogi bi se razjezil. Onih drugih pa, če sem te prav razumel, sploh ni.

[GJ]

Absolutno zadnja.

Tudi absolutno je abstraktno.
Torej?

Absolutno res ni pravi izraz. Moral bi reči zadnja za vse. Ampak na koncu ni več nikogar.

Ampak saj mora biti tudi konec določen konkretno.
Konec igre vendar ne more izničiti začeteka igre.

Nevem zakaj bi popis nekoga posiljeval?

Dejal sem, da posiljuje človek.

Ti, ti grdi ljudje.

Abstraktno je neodvisno od konkretnega.

Ni. Če ni zapisano, ne obstaja niti kot abstraktno.

Tako nekako so razmišljali tudi stari Grki.

Po veri Grkov je bilo pred stvarenjem sveta jedro vsega tega, kar je pozneje nastalo, vsepoprek zmešano v pustem prostoru, ki so ga imeonovali kaos. Iz njega se se nekega dne iztrgali Gea, Eros, Erebos in Nissus...

Konec igre je torej, ko se vse povrne v kaos.

Hmm... Ampak stari Grki so bili verni.

Konkreten zapis pa je določen v sedanjem trenutku.

In abstraktno z njim.

Obstaja samo ena sedanjost?

Skomercializiran jogi bi se razjezil. Onih drugih pa, če sem te prav razumel, sploh ni.

Tudi oni drugi obstajajo vendar pa ne trošijo svojega časa s prepričevanjem.

Lep pozdrav.

[Roman]

Ampak saj mora biti tudi konec določen konkretno.

Kako to misliš?

Konec igre vendar ne more izničiti začeteka igre.

Če skoncem igra izgine, izgine s svojim začetkom vred. Ampak v mislih si najbrž imel začetek naslednje igre. Pa saj ni nujno, da do nove igre sploh pride.

Tako nekako so razmišljali tudi stari Grki.

Predrzna trditev. Če se ne motim, se pri Platonu vse začne z idejami.

Po veri Grkov je bilo pred stvarenjem sveta jedro vsega tega, kar je pozneje nastalo, vsepoprek zmešano v pustem prostoru, ki so ga imeonovali kaos.

Zdravnik, gradbinec in računalnikar so se prepirali o tem, čigav poklic je najstarejši. Zdravnik se je skliceval na prvi kirurški poseg, ko naj bi bog iz Adamovega rebra ustvaril Evo. Gradbinec je trdil, da je pred tem bog iz kaosa zgradil svet, kar je bilo prvo gradbeniško dejanje. Računalnikar pa je vprašal: "Kdo pa mislite, da je ustvaril kaos?"

Konec igre je torej, ko se vse povrne v kaos.

Ali pa ne.

Hmm... Ampak stari Grki so bili verni.

Ja, in za premnoge v povsem napačne bogove.

Obstaja samo ena sedanjost?

Ja, in nobena večnost.

[ines]

Hoj družba,

razpredanje je zanimivo,čeprav je opažati ,da se včasih ponavljamo.Upam,da ni komu namen koga prepričevat,da bo spreobrnil veroJ ,jst v bistvu mozgam,ker je mozganje v pisni obliki jasnejše,kakor kadar s kom mozgam v živo...takrat že skoraj pozabiš,kaj je kdo rekel.No,tu pa je vse zapisano,bolj pregledno in lažje spravim ene predpostavke skupi.

Citiram:
ali pa gre predvsem za neznanje,nesposobnost upravljanja,uporabe tistega,kar nam je dano.

Saj to je isto. Narava je, obstaja. Ni dana (tedaj bi moral obstajati nekdo, ki jo je dal), še manj je dana nam. Moramo pa z njo shajati, če želimo (v to pa nas sili nagon) preživeti.
________________
Moj komentar:
Ko pravim,da (nam)je dano,(pa imenujmo to narava , me čeprav me zelo asocira na floro in favno) to res pomeni,da imam v mislih nekaj( Absolutum),kar je večje od človeškega uma ,vendar v nas.To pomeni ,da človek počasi odkriva,opazuje,spoznava dano in istočasno k temu Absolutumu participira..Beseda AbsolutUm zame ne predstavlja neke dokončnosti,dorečenosti,pač pa obsega razum,dušo,telo(ne samo človeštva) ,kakor vse življenjske , neživljenske procese in akumulacijo,integracijo le-teh.... prešine me,da je to proces,ki pravzaprav nima konca,še posebno ko pomislim na predpostavko da se vesolje širi.Zato se mi ne zdi tako nemogoča izpeljanka,da metuljček prhne s krili v Indiji in povzroči orkan v Ameriki.
Roman, ob predpostavki,da konkretno-um,kot del spoznavnega aparata fizičnega telesa proizvaja abstraktno,se mi postavi vprašanje:kako je mogoče,da konkretno proizvaja nekaj, kar mu ni razumljivo in da kar naprej proizvaja nove in nove nerazumljivosti ?
Pa tudi predpostavka,da konkretno in abstraktno istočasno ne obstaja,ni najbolj prepričljiva,prav ko pomislim na človeka....se ti ne zdi,da bi človek lahko bil tak primer hkratnosti:konkretno(telo)in abstraktno (duša,um)?Tudi če duše ne priznavaš in tudi če um definiraš kot elektrokemijsko delovanje(torej konkretno),ugotavlajš,da proizvaja abstraktno.Torej je v tem primeru hkrati konkretno in abstraktno.
GJ,Roman,se strinjam,da abstraktno JE in da ne pripada nobenemu času,vendar ali ne bi lahko prav isto trdili za konkretno,še posebej,če se ne omejimo na domet spoznanja,ki ga ima zdaj človek?Tako sem tudi v dvomih,kar se tiče reverzibilnosti procesa konkreto-abstraktno.Tu bi sicer uporabla zvezo«abstraktno kot izpeljanka(ne produkt) konkretnega«.Mogoče prav zaradi tistega boga v nasJ,se meni zdi tudi to možno.
-----------------
Citiram:
K taki misli me napeljuje nenavadne sposobnosti jogijev
Nenavadne sposobnosti razumem. Huje se mi zdi, ko kdo tem sposobnostim pripisuje nadnaravnost.
--------------------------------------------
Moj komentar:
No, ni prav pogosto,da nekdo vpliva na vegetativno živčevje,zaustavi bitje srca,ali po svoji volji zvišuje ali znižuje tlak,torej upravlja z funkcijami,ki so izven domene človeške volje ....vsekakor izraz nenaravno ni tako mimo,celo znanost priznava vplive duše(vnosti) na vegetativno živčevje ...take sposobnosti me fascinirajo in me delajo radovedno.
---------------
Citat:
Vsak ima letalo(in bi lahko letel),a ga vleče po tleh s konji.
To je pač ena od mnogih izjav, s katerimi tisti, ki trdijo, da vidijo, smešijo nas druge, ki ne vidimo. Po drugi strani pa "ne znati" praktično pomeni isto kakor "ne moči". Da ne rečem, kako ne bom nikoli zmogel preteči 100m pod recimo dvanajstimi sekundami.
------------------------------

No, ni prav pogosto,da nekdo vpliva na vegetativno živčevje,zaustavi bitje srca,ali po svoji volji zvišuje ali znižuje tlak,torej upravlja z funkcijami,ki so izven domene človeške volje ....vsekakor izraz nenaravno ni tako mimo,celo znanost priznava vplive duše(vnosti) na vegetativno živčevje ...take sposobnosti me fascinirajo in me delajo radovedno.

---------------------
Citat:

Ines, kar se tiče telepatije, sem se v svoji zgodnji mladosti nekoliko ukvarjal z njo, vendar pa me ni nikoli prepričala.
-----------------------

Moj komentar:

A ko si hotu prfokse telepatsko prepričat,da preskočijo tisto stran v redovalnici,kjer je blo zapisano tvoje ime?:)Se hecam,moram pa rečt,da se nisem nikoli namensko ukvarjala z razvijanjem telepatskih sposobnosti,da pa vse bolj telepatsko,intuitivno dojemam ljudi.
----------------------------------
Citat:
Ines omenjaš jogije, ki živijo v svojem svetu. Svoje življenje posvečajo le materiji, ki ji pripadajo in svoji zavesti. To je njihovo edino bogastvo.
Mi pa živimo v povsem drugem svetu. Naše vrednote so skomercializirane. Pomemben je naš izgled, šminka, obleka, avtomobil s katerim se vozimo…
Kapital je vrednota naše civilizacije, kateri pripadamo. Uspeh in odločitve krojijo managerji s kapitalom, ki ga obračajo.
Lahko primerjaš naše in jogijeve vrednote? Lahko primerjaš svoje osebno zadovoljstvo z osebnim zadovoljstvom jogija? Veš o čem govorim!
Veliko stvari na tem svetu lahko razvrednoti denar. Dve napačni ideologiji, komunizem in kapitalizem. Obstaja tretja pravilna? Ravno višina osebnega standarda je tista, ki nas oddaljuje od jogijev.

Kapital je tista abstraktna dimenzija, ki določa svet prihodnosti.
Ideologija kupovanja je bolezen naše civilizacije.

Bomo imeli v prihodnosti čas, da bomo čustveno povezani? Ali pa si bomo tudi čustva kupovali, kot to danes počne veliko ljudi z gledanjem televizije.

Bomo imeli v prihodnosti dovolj časa zase? Bo to naš osebni standard še dopuščal?

...

Upam, da nisem priklical oblakov, ki bi pregnalo tvoje Sonce.

------------------------------

Moj komentar:
Nisi pregnal sonca,GJ,vse to že vem,vse občutim o čemer si se razpisal.Mislim,da se teh dejstev zaveda vsak malo osveščen človek in da v tem kapitalnem vandalizmu,svetu kupljivih resnic,vsak po svoje ,v skladu s svojimi vrednotami išče pot,ki bi mu prinesla notranji mir.

Jogi je izbral svojo.

Lep dan voščim.

[ines]

vse take črtice J pomenijo .Je bil tekst kopi-pastan, pa nisem mogla več popravit.Ampak zdej sem se prijavlja.

pozdrav ,prav lep

[Roman]

je opažati ,da se včasih ponavljamo.

Včasih smo rekli, da je ponavljanje mati učenosti.

Upam,da ni komu namen koga prepričevat,da bo spreobrnil vero

Upam, da ne dajem takega vtisa.

ker je mozganje v pisni obliki jasnejše

Ja, navaja te k nekakšnemu redu. Ima pa debata v živo druge prednosti.

To pomeni ,da človek počasi odkriva,opazuje,spoznava dano in istočasno k temu Absolutumu participira.

To me spominja na neko izjavo, da vesolje skozi človeško početje spoznava samega sebe. Tak način mišljenja ni ravno po mojem okusu.

Beseda AbsolutUm zame ne predstavlja neke dokončnosti, dorečenosti, pač pa obsega razum, dušo, telo(ne samo človeštva), kakor vse življenjske, neživljenske procese in akumulacijo, integracijo le-teh....

No, jaz vse to razumem pod pojmom narava, vendar brez nekaterih abstraktnih pojmov. Iz tega, da pišeš absolutum z dvema velikima začetnicama, sklepam, da ga imaš za nekaj osebnega, nekaj z zavestjo, razumom, namenom, smislom.

prešine me,da je to proces,ki pravzaprav nima konca

Ne verjamem v neskončnost (razen v abstraktno neskončnost, ki je definirana samo v matematiki).

Zato se mi ne zdi tako nemogoča izpeljanka, da metuljček prhne s krili v Indiji in povzroči orkan v Ameriki.

Ah no, še danes ne morem verjeti, da so vsi tisti strašni tornadi v Ameriki preprosto posledica mojega kihanja. Danes sem padel na ledu in zvečer bodo gotovo poročali o potresu na Kitajskem. Kaj pa, če sem prevelik za take povezave, in se pravi učinek doseže samo s preprostim mahanjem majhnih metuljevih kril?

kako je mogoče,da konkretno proizvaja nekaj, kar mu ni razumljivo in da kar naprej proizvaja nove in nove nerazumljivosti?

Zelo dobro vprašanje, Ines. Začetek abstrahiranja je ustvarjanje pojmov na podlagi konkretnega, skupnih lastnosti. Ampak um se pri tem ne ustavi. Ko enkrat ugotovi, da je ustvaril pojme, se začne z njimi igrati, začne misliti, pojme povezovati, ustvarjati nove pojme. Pri tem pogosto pozabi (če se je tega sploh kdaj zavedal), kako so pojmi nastali. Do kaosa ni več daleč. Ko ga drugi sprašujejo, kaj misli, je postavljen pred izbiro: svoje misli postaviti v red, ali pa se (kar je pogosteje) zateči k zasilnemu izhodu: kaj te briga, ali pa: tako pač mislim, ali pa: tako se mi je razodelo. Problem nastopi seveda takrat, kadar ta človek misli, da bi morali drugi enako misliti oziroma verjeti. Nerazumljivosti pa izvirajo tudi iz tega, da človek pojmom pripisuje prevelik ali napačen pomen.

se ti ne zdi,da bi človek lahko bil tak primer hkratnosti: konkretno(telo) in abstraktno (duša, um)?

Hm, poskusiva to ugotoviti.

Tudi če duše ne priznavaš in tudi če um definiraš kot elektrokemijsko delovanje(torej konkretno), ugotavlajš, da proizvaja abstraktno. Torej je v tem primeru hkrati konkretno in abstraktno.

Tukaj je osnovno vprašanje, kaj je zavest. Nekateri trdijo, da je zavest stik med konkretnim in abstraktnim, kakor da bi abstraktno obstajalo samostojno in se nekje pač stikalo s konkretnim. S tem pogledom se ne strinjam, čeprav svojega morda ne znam dobro razložiti. Abstraktnega se zavedamo, kakor se zavedamo čutnih zaznav. Na podlagi signalov čutil si čutni centri ustvarijo slike, ki nikjer ne obstajajo kot slike, ampak samo kot stanje (dinamika) v možganih, ki ga zaznavamo kot sliko. S pojmi je še huje. Na nek način si jih moramo predstavljati, saj jih ne moremo videti. Pojme lahko ustvarjamo po mili volji, ampak kaj imamo od tega. Zlahka recimo rečem, da ima trikotnik štiri kote. Ampak takega lika gotovo ni, kar mi pa ne more preprečiti, da verjamem, da je. Ni vse res, kar mislimo, a kako to preveriti?

celo znanost priznava vplive duše(vnosti) na vegetativno živčevje

Ja, pojavi so dokazani, nič ni nenaravnega na njih. Ker so redki, nas osupnejo. Redki pa so, ker se z njimi ne ukvarjamo. Vendar niso izven domene človeške volje, pravzaprav potrebujemo izredno veliko volje, da se tega naučimo. In zakaj bi se? Da bi spravljali ljudi v osuplost?

vse bolj telepatsko, intuitivno dojemam ljudi.

To ni isto. Res pa se pogosto prepiramo tudi o tem, kaj je intuicija.

[ines]

[

quote]Upam,da ni komu namen koga prepričevat,da bo spreobrnil vero

Upam, da ne dajem takega vtisa.[/quote]

..nikar tega ne jemlji tako osebno,namenjeno je vsem udeleženim.

Ima pa debata v živo druge prednosti

se še kako strinjam

To me spominja na neko izjavo, da vesolje skozi človeško početje spoznava samega sebe. Tak način mišljenja ni ravno po mojem okusu

Ne razumem...da vesolje skozi človeško početje spoznava samega sebe?Ali človek skozi vesolje spoznava samega sebe?No...ne prvo,ne drugo nisem imela v mislih,jst imam kar naprej en tak občutek,slutnjo da je od človeštva(in vseh ostalih entitet )odvisno,kakšen ta Absolutum je,proces pa teče tudi v obratno smer,drug po drugem se oblikujeta in prilagajata.Prav zato ta Absolutum ne čutim/slutim/zaznavam/živim kot nek končno resnico,o kateri pišeš ti,meni to predstavlja odprte možnosti.Verjamem,da nič ni nemogoče,kadar se hoče,ampak trditev se zdi predrzna predvsem zaradi tega,ker se največkrat zalomi pri »hoče«,človeška volja še ni izdelana /dorečena,ampak kljub temu oblikuje življenja posameznikov.
Vidiš,že različne naravnanosti/prepričanja o tej resnici ljudi tle na forumu,nakazujejo da ima vsak svojo resnico in za posameznika taka je.Ker je praktično nemogoče karkoli zares dokazati v tej smeri ,se mora vsak zanesti nase, v skladu s tem živiš.

Iz tega, da pišeš absolutum z dvema velikima začetnicama, sklepam, da ga imaš za nekaj osebnega, nekaj z zavestjo, razumom, namenom, smislom

Ja...nekaj h čemur participiram.

prešine me,da je to proces,ki pravzaprav nima konca

Ne verjamem v neskončnost (razen v abstraktno neskončnost, ki je definirana samo v matematiki).

Pa vendar se povsod v naravi nakaže,da se vse obnavlja ,vrača....to mi da slutiti neko večnost.

Zato se mi ne zdi tako nemogoča izpeljanka, da metuljček prhne s krili v Indiji in povzroči orkan v Ameriki.

Ah no, še danes ne morem verjeti, da so vsi tisti strašni tornadi v Ameriki preprosto posledica mojega kihanja. Danes sem padel na ledu in zvečer bodo gotovo poročali o potresu na Kitajskem. Kaj pa, če sem prevelik za take povezave, in se pravi učinek doseže samo s preprostim mahanjem majhnih metuljevih kril?

....le nč bat kadar kihaš ,če boš slučajno(ali si) kašn tornado povzročil,je za nekoga ta tornado bil potrebna izkušnja,tako si vsaj predstavljam ....

Do kaosa ni več daleč. Ko ga drugi sprašujejo, kaj misli, je postavljen pred izbiro: svoje misli postaviti v red, ali pa se (kar je pogosteje) zateči k zasilnemu izhodu: kaj te briga, ali pa: tako pač mislim, ali pa: tako se mi je razodelo. Problem nastopi seveda takrat, kadar ta človek misli, da bi morali drugi enako misliti oziroma verjeti. Nerazumljivosti pa izvirajo tudi iz tega, da človek pojmom pripisuje prevelik ali napačen pomen.

Ni vedno nujno,da je problem,če človek misli drugače kot drugi,odvisno je od človeka .Če se zaveš,da vedno sam izbereš,se odločiš tudi ali boš to vzel za problem ali izziv.

Tukaj je osnovno vprašanje, kaj je zavest. Nekateri trdijo, da je zavest stik med konkretnim in abstraktnim, kakor da bi abstraktno obstajalo samostojno in se nekje pač stikalo s konkretnim. S tem pogledom se ne strinjam, čeprav svojega morda ne znam dobro razložiti. Abstraktnega se zavedamo, kakor se zavedamo čutnih zaznav. Na podlagi signalov čutil si čutni centri ustvarijo slike, ki nikjer ne obstajajo kot slike, ampak samo kot stanje (dinamika) v možganih, ki ga zaznavamo kot sliko. S pojmi je še huje. Na nek način si jih moramo predstavljati, saj jih ne moremo videti. Pojme lahko ustvarjamo po mili volji, ampak kaj imamo od tega. Zlahka recimo rečem, da ima trikotnik štiri kote. Ampak takega lika gotovo ni, kar mi pa ne more preprečiti, da verjamem, da je. Ni vse res, kar mislimo, a kako to preveriti?

Ja,prav praviš,da ni vse res kar si mislimo,se pa dogaja tudi obratno,da je res nekaj, kar si sploh ne za(mislimo).Se zdi,da je realizacija naših misli odvisna od naše volje...ko si želiš štiri kote,dobiš kvadrat.Seveda ga ne moreš več imenovati trikotnik in ni več trikotnik,ampak štiri kote pa ima ,tvoja misel je torej resnična(obstaja nekaj s štirimi koti),poimenuj ga kvadrat.Hočem rečt,da kdaj domisliš in odživiš stvari/ situacije katere so realizirane pod drugim imenom,se imenujejo drugače.Od tvoje zavesti pa je odvisno kako tudi nezamišljivo realizirati ali realizirano odmisliti ....po mojem pa bi zavest lahko bila transfer med abstraktnim in konkretnim( in obratno).

Ja, pojavi so dokazani, nič ni nenaravnega na njih. Ker so redki, nas osupnejo. Redki pa so, ker se z njimi ne ukvarjamo. Vendar niso izven domene človeške volje, pravzaprav potrebujemo izredno veliko volje, da se tega naučimo. In zakaj bi se? Da bi spravljali ljudi v osuplost

Zaradi sebe predvsem...da bi bili bolj mirni in bi več prispevali k kolektivni ,univerzalni zavesti .

Res pa se pogosto prepiramo tudi o tem, kaj je intuicija.

Dolga štorija...imam premalo časa danes.


pozdrav,sončen

[t900]

Tukaj pa samo se citirate.

[Roman]

nikar tega ne jemlji tako osebno,namenjeno je vsem udeleženim.

Torej tudi meni

Ne razumem...da vesolje skozi človeško početje spoznava samega sebe?

Ja, ker je človek del vesolja. Če si brala Walscha, naj bi veljalo nekaj podobnega tudi za boga.

Verjamem,da nič ni nemogoče,kadar se hoče

Trditev je res predrzna. Naj še tako hočem, je marsikaj popolnoma nemogoče, primere pa lahko kar sama našteješ. Če pa si hotela reči, da človek pogosto zmore več, kakor misli, s čimer se seveda strinjam, bi pa morala trditev drugače oblikovati. Dostikrat žal zmore tudi manj, kakor misli. Ko ti nekdo reče, da česa ne zmore, mu lahko sicer odgovoriš, da tega v resnici noče, ampak to je lahko res, ali pa tudi ne.

Vidiš,že različne naravnanosti/prepričanja o tej resnici ljudi tle na forumu,nakazujejo da ima vsak svojo resnico in za posameznika taka je.

No, meni pa pojem resnice pomeni nekaj objektivnega, neodvisnega od človeškega spoznavanja, zato individualni resnici raje rečem mnenje ali prepričanje. Resnica je v resnici nedostopna.

se mora vsak zanesti nase, v skladu s tem živiš.

Seveda, živiš s tem, kar imaš.

Iz tega, da pišeš absolutum z dvema velikima začetnicama, sklepam, da ga imaš za nekaj osebnega, nekaj z zavestjo, razumom, namenom, smislom

Ja...nekaj h čemur participiram.

Potem pa bi morala zgornjo trditev o tem, kako vesolje spoznava samega sebe, razumeti v tem smislu.

Pa vendar se povsod v naravi nakaže,da se vse obnavlja, vrača... to mi da slutiti neko večnost.

Nekoč mi je nek kolega dejal, da bi bilo čisto smiselno, da bi se neskončno začelo pri deset tisoč. Če je to dejal za primer matematike, kjer je neskončnost kar dobro definirana, kako ne bi to veljalo za spoznavanje sveta, ki ga človek ni sposoben izmeriti. Vse, kar je dovolj razsežno, je pač neskončno.

....le nč bat kadar kihaš ,če boš slučajno(ali si) kašn tornado povzročil,je za nekoga ta tornado bil potrebna izkušnja,tako si vsaj predstavljam ....

Aaaapčih... Hm, tole o potrebni izkušnji je hudo sporna zadeva. Tornado ti podre hišo nad glavo (ali pa se ti zgodi karkoli drugega) in izgubiš življenje. Se ti zdi to potrebna izkušnja? Ali pa verjameš v reinkarnacijo?

Ni vedno nujno,da je problem,če človek misli drugače kot drugi

V humani družbi ni to nikoli problem. Dejal sem, da nastopi problem, ko človek misli, da bi morali vsi drugi misliti tako, kakor on.

se pa dogaja tudi obratno,da je res nekaj, kar si sploh ne za(mislimo).

Točno, ampak nekatere to zapelje predaleč. Pravijo, da ravno to, da si česa ne moreš zamisliti, dokazuje, da tisto obstaja. Ali pa, da odsotnost dokaza, da tistega ni, dokazuje, da tisto je.

Se zdi,da je realizacija naših misli odvisna od naše volje...ko si želiš štiri kote,dobiš kvadrat.Seveda ga ne moreš več imenovati trikotnik in ni več trikotnik,ampak štiri kote pa ima ,tvoja misel je torej resnična(obstaja nekaj s štirimi koti),poimenuj ga kvadrat.

Malo si obrnila po svoje. Hotel sem dati primer, da si človek lahko zamisli stvari, ki v resnici ne morejo obstajati, saj imajo protislovne lastnosti. Zato sama zamisel ne more dokazati ničesar.

Hočem rečt,da kdaj domisliš in odživiš stvari/ situacije katere so realizirane pod drugim imenom,se imenujejo drugače.

Ne gre za ime, to je pač lahko kakršnokoli in ni nujno, da ima s pomenom karkoli skupnega. Trikotnik je sklenjen lik s tremi koti in v mojem primeru ni zgrešeno ime za štirikotnik.

Zaradi sebe predvsem...da bi bili bolj mirni in bi več prispevali k kolektivni, univerzalni zavesti.

Ja kaj pa je to univerzalna zavest? Ampak, če verjameš v univerzalno zavest, bi morala trditev o vesolju, ki samega sebe spoznava, razumeti še bolj dobesedno.

T900, kaj si hotel povedati?

[genion]

Oj!
Mislim, da ste se lotili zadeve z napačnega konca.
Abstraktnost pa obstaja samo v mejah naših izkušenj in se ne more odcepiti od dejanskega. Samo še tole; celotno človeštvo živi v nekakšni iluziji - nekem abstraktnem svetu, a kaj nam to pomaga, ko nas narava vedno znova vrže na tla s svojo konkretnostjo.

[Gost]

No,sem bla kar zasedena te dni,pa se nisem mogla prej oglasit.

... res prebiram Walscha ,nekatera njegova spoznanja so mi blizu,nekatera pa tudi ne,ampak spet in spet ugotavljam kako skromne so besede,zato naj pojasnim,kje se razhajam v predpostavki da »vesolje sebe spoznava skozi človeštvo «.Kar imam v mislih,je bolje zajeto,bolje opisano v stavku «vesolje nastaja,se oblikuje skozi človeštvo (ter ostale prisotnosti)in seveda, tudi obratno . Ker če rečeš,da se vesolje spoznava skozi človeka,se meni zdi nekaj enosmernega in določenega , nekaj kar je že zajeto v nekih mejah ,v neki kvantiteti,ki jo je potrebno samo se odkriti,spoznati,določiti.Tu je ta razlika ,v dimenziji,ko rečem,da se vesolje (ali še bolje Absolutum)skozi človeštvo oblikuje,in obratno .To izhaja iz tega,ker mi absolutum ne pomeni neke končne resnice,pač pa polje nedorečenih možnosti...ne vem kdo od znanstvenikov je že rekel:prav tisto kar misliš,da je nemogoče,je mogoče.
In kar se mogoče-nemogoče tiče...kljub predrznosti trditve, se mi res zdi,da so nemogoče stvari prav in samo tiste,v katere iz različnih razlogov nekako ne verjamemo,nismo prepričani in jih zaradi nekih podzavestnih blokad ne realiziramo,ne usmerimo volje.Taka je misel moja ,predvsem zaradi tistega občasnega občutka božanskega,ki prebiva v posamezniku in najverjetneje ,ker se tako počutim bolj svobodno.

Objektivna,končna resnica o kateri govoriš, mi je zelo težko predstavljiva,kjub temu,da jo utemeljuješ z neko enormno razsežnostjo...v meni je neka slutnja,ki mi govori drugače.

Kolektivna in univerzalna zavest mi ne pomeni eno in isto:kolektivna je vezana na človeštvo,univerzalna na Absolutum in druga na drugo vplivata,se preoblikujeta, in prepletata.Omenila bi še podzavest,ki je sestavni del psihe in po mojem enakovredno prispeva h kolektivni zavesti,ki je odraz zavestnega in podzavestnega.Vendar se tega človek ne zaveda dovolj(le kako naj,saj je vendar podzavest ,si boš mislil),vendar sem imela v mislih predvsem to,da je človek še vedno premalo osredotočen,pozoren na dogajanje znotraj sebe in je materialnost najvplivnejši faktor.Amerikan dream se non stop prodaja na ekranu in ljudje (pogosto mladi)delajo samomore,ker jim iluzije bežijo iz rok.Odnos s podzavestjo ni vzpostavljen predvsem zaradi tega,ker je posameznik zapolnjen, zaveden z drugimi vrednotami,otroke se vzgaja predvsem v materialnem duhu. Vem,da se nenavadno sliši kako naj bo človek v stiku z podzavestjo,če pa je podzavest,vendar se mi zdi,da prihaja čas,ko se bo človek materialnega zasičil in se osredotočil v sebe.Predpostavljam,da so tu enormne kapacitete,ki bodo Resnico najverjetneje pokazale spet iz nekega drugega zornega kota.
Tisto o potrebi po grdih izkušnjah, bi utemeljila prav z Walschom:če si samo luč,ne veš kaj je luč,dokler se ne srečaš tudi s temo....potreba po izkušnjah,katere,kljub temu,da so tragične in boleče,pripomorejo k dimenziji posameznika in človeštva nasploh...no,če si ga bral tudi tudi,veš kaj mislim.

Pa še misel ,ki sem jo že enkrat hotla zapisat,pa se mi je zdela preveč žensko obarvana,vendar sem v zadnjem Studio sitiju dobila potrditev,da pa mogoče le ni tako poženščena,kot se zdi:z njo je namreč v ponedeljek P.Mlakar zaključil svoj (po mojem okusu sicer malce izumetničen )monolog :...«ker ljubezen ni čustvo,ljubezen je vzrok vsega.«
Ko omenimo ljubezen,dobi velika večina takoj neke romantične predstave,vendar tle nimam v mislih erosa niti agapeja ,mogoče je še najbljižje philia,oziroma razumem ta« ljubezen kot vzrok vsega« kot naboj-energija-ravnotežje med moškim in ženskim polom ,na vzhodu prikazan v jin-jangu.
***
citat:
Oj!
Mislim, da ste se lotili zadeve z napačnega konca.
Abstraktnost pa obstaja samo v mejah naših izkušenj in se ne more odcepiti od dejanskega. Samo še tole; celotno človeštvo živi v nekakšni iluziji - nekem abstraktnem svetu, a kaj nam to pomaga, ko nas narava vedno znova vrže na tla s svojo konkretnostjo.
****

T900, tvoje prepričanje je tvoja resnica ,ki pripomore k vsesplošni resnici.

pozdrav,najlepši

[joe]

vsa ta debata samo potrjuje vzhodnjaško spoznanje, da je um bolezen.
kolikor razmišljanje ni funkcionalno, je bolezen.
z umom ni mogoče spoznati resničnosti.
nehaj razmišlati in odkrila se ti bo resničnost. saj je tik pred tvojim nosom. ne hodi je iskati po labirintih možganov! imaš jo pred nosom. zate ni druge resničnosti!