robespierre napisal/-a:Hja, samo to si je izredno težko predstavljat...
Resnično. Ampak zakaj bi bilo resnično samo tisto, kar si lahko predstavljamo?
A se ti ne zdi, da dejstvo, da se naš razum kot neka (recimo) imanentna logika pojavlja v obliki bitja, napeljuje na to, da obstaja nek univerzalni subjekt, ki je na podobni osnovi postavil našo bit iz neke druge, nam nedojemljive biti?
Tej imanenci sem že ugovarjal in bom še enkrat: logika ni imanentna, razum ni imanenten. Pravzaprav pa si imanentnosti razuma niti ne morem predstavljati. Za moje pojme je to religiozen pogled. Lahko pa bi imanentnost pripisal recimo štirim silam. Vse drugo vidim kot evolucijo materije, ki jo spreminjajo te sile.
Jaz zelo težko verjamem, da je vse nastalo iz nič, oz. da je lastnost niča
Tudi jaz pravim: nič ne obstaja, torej tudi lastnosti ne more imeti. Oziroma bolj natančno: nič je simbol (kot tak obstaja), ki označuje neobstoj. In kako naj nekaj nastane iz nič? To vprašanje pač nima odgovora.
da fluktuira, kot pravijo nekateri, in zaradi take fluktuacije nastane vse kar je.
Dovoli mi, da predstavim moj pogled na kvantno fiziko. V čem se ta razlikuje od klasične? V klasični fiziki so pojavi valovanja ločeni od pojavov gibanja teles. V kvantni fiziki gre za tako majhne razdalje, da to razlikovanje ni več upravičeno. To pomeni, da imajo valovanja (kakor je recimo svetloba) tudi zrnatno (kvantno) strukturo, in delci (recimo elektroni) tudi valovne lastnosti. Kaj to pomeni? Kadar opazujemo recimo dve valovanji (dober primer je že valovanje vode), ki se širita v istem prostoru, se ti na določenih mestih ojačata, na drugih izgineta. Isto velja tudi za elektrone, za nekaj časa lahko izginejo in se potem spet pojavijo. Torej se v razmerah kvantne fizike dogajajo nezaslišane stvari, delci izginjajo in se pojavljajo. No, prav, tu vsaj predpostavljamo, da v prostoru, kjer je izginil elektron, še vedno nekaj je, recimo tisti val, ki ga je požrl nasprotni val. Hm, in kaj je bilo prej, delec ali val? In kako to povezati z vakuumskimi fluktuacijami? V okviru naših (klasičnih) predstav gotovo ne.
Obstaja Nekaj. In glede na to, da je nam edino zares spoznaven človeški razum (spet Dekart), lahko sklepamo, da je nekaj te logike v sami biti, v tem Nekaj.
Ali lahko res iz tega, da obstajam jaz (po Dekartu), sklepamo, da obstaja nekaj (ali celo Nekaj)? Po nekaterih eksotičnih teorijah celo dražljaji od zunaj v resnici ne prihajajo od tam, ampak jih ustvarjamo sami. In potem vprašanje, kakšni bi morali biti naši možgani, da bi si lahko izmislili vse, kar zaznavajo? Meni se sicer zdi tako sklepanje neutemeljeno, ampak na kaj se potem lahko opremo? Slej ko prej moramo začeti iskati našim zaznavam zunanje vzroke, in potem se začne zgodba odvijati v drugo smer. Do kam?
Tudi pravilo o naključju ali antropično načelo (ki je precej blizu načelu evolucije) so nekakšna PRAVILA.
Ampak ta pravila si je izmislil človek.
In vendar ne moremo najti ne smisla, ne dokaza, ne objektivnega prepričanja, da je taka ideja kaj bolj primerna od ideje o logiki v materiji.
Kaj je to primerno? Tudi za idejo o logiki v materiji ne znamo odgovoriti na vprašanje, od kod naj bi ta logika prišla, oziroma, kako je lahko imanentna? Kako bi to logiko sploh opisali?
(* filoz.) spoznanje: proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju;
To sem tudi jaz videl, pa se malo čudim. Slovnično mi ne gre skupaj. Mislil sem, da imajo spoznavoslovci kako svojo terminologijo.
Po mojem ta primer dokazuje, kako ima v našem svetu dejansko večji pomen vzročnost kot pa ciljnost.
Mislim, da sem že dejal, da je lažje videti tisto, kar se je že zgodilo (vzrok), kakor tisto, kar se še bo (cilj). Poleg tega je tudi na cilju nemogoče ugotoviti, ali si je to kdo zadal za cilj, če ta tega ni nikomur sporočil. Ugibanja so potem lahko seveda poljubna.
Vendar se mi zdi, da se na neki stopnji še vedno da razložiti entelehijo kozmosa...
Se da. Ampak tu se pojavita dve vprašanji: katera razlaga nas bolj zadovolji, in katera razlaga je pravilnejša. Če smo se potem, ko smo razlago razumeli, nehali spraševati, nas je najbrž zadovoljila. Kar pa se pravilnosti tiče, smo pa, vsaj po mojem mnenju v glavnem brez moči.