Več bi tu povedalo, kaj zavest sploh je.
Na nek način res naivna..Zavest je le občutek samo-potrjevanja.
Zavest je nastala, ko so bili možgani sposobni shraniti dovolj informacij in ko se je dovolj razvila medsebojna komunikacija za izmenjavo misli in pogledov med ljudmi.
Proces zavesti poteka nenehno zaradi medsebojne interakcije med dimenzijo sedaj in dimenzijo, ki jo ustvarijo misli.
Zato se zavest lahko realizira le v živem človeku.
Na primer, če vidiš drevo, moraš v spominu imeti ta pojem shrajnen, kot "drevo", če ga nimaš, se ne moreš zavedati drevesa. Lahko seveda ta pojem imenuješ drugače, vendar ga potem seveda poimenuješ drugače. Zato tu igra tudi pomembno vlogo komunikacija in učenje, s pomočjo katerega se naučimo istega poimenovanja, da lahko drug drugega zaznavamo kot zavestno bitje.
Z zavestjo, je tako nastala tudi dimenzija časa.
Torej je čas, kot ga poznamo le stranski produkt zavesti.
Samo človek pozna čas in ga seveda mora v formulah uporabljati, saj njegove interpretacije realnosti izhajajo iz uma in misli. Misli pa nas vedno postavijo v čas.
Ker če samo gledaš, lahko rečeš, da zaznavaš absolutno resnico, ki je večno-sedaj. Vendar brez misli se seveda ne moreš zavedati kaj gledaš. Ko pa enkrat zaznavo interpretiraš, pa absolutna resnica ni več ista. Saj se vesolje nenehno spreminja.
Ko pa interpretiraš zaznavo, pa moraš uporabiti čas, saj jo misel avtomatsko ustvari.
Ko vstavimo domenzijo časa, seveda naše interpretacije potanejo bolj resnične. Hočem rečt, dobimo občutek, da so resničnejše. Saj se skladajo z miselnimi procesi, ki ustvarijo dimenzijo časa.