zpustil si edino smiselno varianto: obstaja prvi vzrok, ki ni povzročen. V religijah je to bog, v znanosti materija oziroma prapok, s to razliko, da slednji seveda nima nobene človeške ali božje lastnosti.
V religijah je to bog, ki pa je "povzročen" od človeškega uma.
Potreba po pojmu, kot je bog je nastala zaradi potrebe po avtoriteti, ki bi naj bila vsemogočna in nad vsem.
Človeška želja po avtoriteti je "povzročila" boga, v imenu katerega sedaj delujejo vodje religij.
Ker se ob pojmu boga pojavi vprašanje po njegovem vzroku, je najenostavneje rečt, da je večen oz. nepovzročen.
Saj je logično, da si ne bodo priznali, da so si sami izmislili boga.
Diši po krožnem sklepanju.
Opazovanje pojavov me spominja na cikle. Na primer prejšnji primer boga in človeka....Tu je lahko vzrok bog, ki je ustvaril človeka....ali pa je vzrok človek, ki je ustvaril boga....Ali pa problem jajca in kure....Če zadevo gledam širše, kot nek cikel, potem ni vzroka in ne posledice, ampak en pojem nosi v sebi drugi pojem. Vzrok nosi v sebi posledico in posledica nosi v sebi vzrok.
Seveda so takšne razlage za samo znanost nesmiselne, saj ne dajo nobenega odgovora.
Do smiselnih razlag pridem le, če nek ciklični pojav opazujem v nekem časovnem intervalu. Na primer, če opazujem kako kura nese jajce, postane čisto logično in lahko zaključim, da je kura vzrok in jajce posledica.
Ali pa lahko tudi rečem, da je človek ustvaril boga zaradi načina razmišljanja...
Ravno zato, da je lahko človek podal neke znanstvene razlage, je moral v svoje enačbe vnesti dimenzijo časa.
V sami večnosti in večnih ciklih, seveda ni vzroka in ne posledice. Vse je le kot neko nihanje..brez konca in brez začetka...
Zato brez časa tudi ni vzroka.
