shrink napisal/-a:Saj bi se še bilo za strinjati s tem, da je šolski sistem ideološki aparat, ampak enačenje šolskega sistema z znanostjo, kot sem že dejal, pa nima smisla.
Shrink ne gre za enačenje šolskega sistema z znanostjo, če se je to dalo razbrati iz mojih postov se opravičujem. Gre za tisto o čemer govori kren, vsaj sam ga tako razumem, ko omenja znastveni diskurz in njegovo hegemonijo nad ostalimi diskurzi.
V nadeljevanju bom skušal argumentrati na naslednji način (tekst je prepis iz vira [ 1 ]):
"Vemo, da je zahodna znanost v svojem principu galilejska - matematična, empirična in instrumentalna. Omogočila je razvoj univerzuma znansti in tehnike. Slednjima ustreza dvojica teorija in praksa. Teorija nastopa kot moderna nomotetična episteme, ki se je dovršila v objektu. Filozofsko povedano, dovršila se je v tistem, kar je bilo mogoče spoznati kot na sebi identično in nujno. Težava je seveda v sovpadanju scientizma in resnice, ki v svoji aksomatiki izključujeta drugačno, ne-identično. Od tod je treba razumeti abjekcijo subjekta iz sodobne znanosti. Moderna znanost je izključila subjekt iz svojega diskurza, ker se je le ta izkazal za neskončnega in zaradi tega izmikajočega se znastveni simbolizaciji. Neskončno subjekta je potrebno razumeti v njegovi neskončni možnosti subjektivacije/objektivacije, ki jo v Lacanovi govorici (več o Lacanovem dispozitivu štirih diskurzov lahko preberete v viru [ 2 ]) zapišemo S1(S1(S1(S1....→S2))). To je formula subjekta, ki nikoli ni identičen na sebi. Zaradi tega je subjekt za znanost ne-možen, ni pa nemogoč. Subjekt je tisti, ki mora biti priklican/interpeliran v obstoj. To je formula subjekta, ki vznikne iz neke prakse (dejanja). Moderno enačbo subjekta, aksiom subjekta, je potemtakem potrebno re-formulirati. Subjekt je subjekt univerzuma moderne znanosti, a je zmožen biti drugačen od tega, kakršen je! Ta subjekt je seveda Freudov subjekt nezavednega, Lacanov subjekt imaginarnega ali Althusserjev subjekt pozabe. Sprejeti je treba, da gre za subjekt ideologije znanosti, ki pa se izmika objektni identiteti. Zato Lacan ta subjekt opredeli kot ne-cel in ga zapiše s črko ($). Natanko na tej točki lahko sklenemo, da gre znastveni kontigenci za konstitucijo subjekta, ki ga lahko znanstveno neskončno raziskuje (kvantitativno in kvalitativno) kot objekt (S2→a/$) in preko tega določa načine njegove konstitucije - spreminjanja/interpelira v subjekt (a/$). .....
A ker znanost ne dopušča, da karkoli obstaja zunaj njenega univerzuma, tudi sam Bog ne, kaj šele Freudovo odkritje - nezavedno, potem je subjekt za znanstveni univerzum resda subjekt, a vselej že stvar druge scene.
Kaj je druga scena. Po splošnem nazoru vemo, katere univerzitetne discipline raziskujejo družbeno razsežnost. Obče sprejeto je, da so družbena dejstva in družbeno življenje predmet raziskovanja družboslovja in humanistike. V strogem pomenu družbeno življenje raziskuje sociologija, kulturne forme sodobnega življenja raziskujeta antropologija in kulturologija, medtem ko psihoanaliza in socialna psihologija raziskujeta načine konstitucije subjektivnosti. Omenjene vede se z izjemo psihoanalize, ki ima specifični status, razlikujejo od objektivistične metode moderne znanosti ravno po predmetu raziskovanja in metodičnem doktrinalu. Zavezane so tradiciji idiografske/interpretativne metode, ki je utemeljena v notranjih vednostnih postopkih raziskovanja in razumevanja družbenih pojavov. Gre predvsem za notranje hermenevtično raziskovanje pojavov ter proizvajanje mnoštva možnih in verjetnih pomenov - več-smiselnih interpretacij, ki jih imajo ti pojavi. ... Gre za relativizacijo objektivizma in enosmiselnih resnic oziroma uveljavljane metodičnega pluralizma in pluralizacije resnic. Slednje seveda za scientistični objektivistični doktrinal ni sprejemljivo. Zato lahko rečemo, da druga scena poskuša s svojim metodološkim aparatom zajeti tisto, kar znanosti uhaja - v našem primeru subjekt. Pod pogojem, da zanemarimo medsebojne razlike in specifike družboslovnih disciplin, lahko postavimo vprašanje: ali jih lahko štejemo za znanost ali zgolj za red ved, ki so po naziv znanost sprejele, da bi se uvrstile v univerzitetne programe?
Te težave ne bomo odpirali. Sprejeli bomo tezo, da druga scena označuje tiste družboslovne in humanistične vede (discipline), čigar konstitucija kot univerzitetnih znanosti je vezana na kartizijansko logiko modernega projekta. ... ,
gre za to, da sta družboslovje in humanistika z umestitvijo v horizont moderne znanosti prevzele epistemološko doktrino objektivnosti in obliko resnice znanstvenega univerzuma. ....
Lahko rečemo, da so ne-celost, ne-identičnost in subjektivnost tiste eralitete, ki so sposobne ralativizacije univerzalističnega in objektivističnega znastvenega diskurza ter njegove resnice. Iz zgdovine znanosti vemo, da je relativizacija diskurza znansoti povzročila potrebo po univerzalni epistemično-strukturni instnaci, iz katere je bilo mogoče aplicirati nomotetični diskurz in resnico. Edina instanca, ki je bila sposobna omogoičiti aplikacijo tega zahtevka, tj. »totalno« strukturno oporo, je bila moderna kapitalistična država. Frederic Jameson je v
The Political Unconscious (1981/2002) jasno opredelil to vez. Gre za »heglovsko vez« absolutne Države in absolutne znanosti. ...
Moderno državo (po Francoski revoluciji) opredeljujemo kot ključni element svetovnega kapitalističnega Gospodarstva, zato ker njeno strukturno organizacijo (in reprodukcijo) naddoloča diskurz modernega Gospodarja - kapitlistični način proizvodnje. Ker pa se ta opira na institucijo moderne univerzalne objektivne znanosti, je jasno, zakaj šele z njunim sovpadanjem v
biopolitiki pride do totaliziranja družbenega. Od tod nam postaja vse bolj jasna Jean-Claude Milnerjeva teza , ki pravi, da je univerzum moderne znanosti ko-ekstenziven s svetovnim trgom. Manjka pa še ena bistvena pojasnitev. Namreč. kako povezati univerzum, kapitalizem, svetovni trg in znanost? Nič lažjega, saj imamo vse nastavljeno. Pojem univerzuma in pojem znanosti sovpadata skupaj. Kot sem pokazal, zunaj univerzuma ne obstaja nič. Njega pa določajo znanstveni parametri. Skratka, teorija univerzuma je lahko le znanost, objekt znanosti pa je vse, kar tvori univerzum. Vzporedno s tem je teorija svetovnega trga pravzaprav teorija kapitalizma. Konec koncev nas je o tem med prvimi podučil že Karl Marx v tezah Komunističnega manifesta. Kapitalizem je bil vedno od začetka že globalna reč in Marx ga je napovedal kot obliko kapitalističnega univerzuma."
Toliko za enkrat. Mogoče bo, celo, nekdo prebral, pa lahko potem o napisanem predebatiramo.
Viri:
[ 1 ] N. Janović, Načini konstitucije subjektivnosti v družbi spektakla, Ljubljana, 2008, doktorska disertacija
[ 2 ]
http://www.dhg.si/uploads/4/2/1/1/42117 ... smisla.pdf; tekst: Gregor Kardinar, Vednost v objemu strukture