roberto11 napisal/-a:Sem namreč praktičen človek in poskušam zadeve razlagati na preprost način, da lahko razume vsak laik.
Bom skušul, poudarjam skušal, ker nisem prepričan, da mi bo uspelo, s tem primerom, zadeti bistva, kaj mislim z dominacijo znastvenega diskurza nad ostalimi diskurzi. Včeraj, mi je prijatelj povedal, da je v neki oddaji gledal, komentar neke gospe (zdravnica), glede spora med vlado RS in sindikatom FIDES. Po 1.9. so zaradi nesposobnosti skleniti dogovor, zdravniki prenehali delati nadure (preko zakonsko določene norme), kar ima za posledico prenaročanje pacientov. No in zdaj sledi bistvo. Racimo, da se mora prenaročiti neko osebo, ki ima raka, in je bila naročena na obsevanje. Torej, so začetek zdravljenja prestavili za tri tedne. Medicinska stroka bo rekla, da, glede na raziskave (objektivno, empirično, instrumentalno) ni v temu nobenih težav, saj se pri veliki večini rakov, zopet, glede na raziskave, stanje bistveno ne poslabša. To seveda lahko drži, in niti ne dvomim, da raziskave tega dejansko ne kažejo. Ampak, in to je bistvo tega problema, kaj lahko raziskave povedo o počutju rakavega bolnika, kateremu so začetek zdravljenja prestavili. Kaj lahko povedo o njegovem strahu, travmi, pa ne samo njegovem, temveč celotne družine, ki je podvržena taki travmi.
Tu je po moje bistvo problema, če stvari obravnavamo izključno objektivistično (empirika, raziskave) in je pri odločitvah ta pogled edini sprejemljiv (dominanten, pravzaprav edini) oziroma vrši hegemonijo nad ostalimi diskurzi, vidimo do česa lahko to privede. Privede, do tega, da je edino pomembno, da raziskave kažejo na to, da ni bistvenih negativnih posledic, za to, kako se pa nekdo počuti, kakšne travme pri tem doživlja, pa nas boli k...c.
In tu spet pridemo, do vprašanja, zakaj to sprejemamo (kot družba). Moj odgovor je ta, da smo naučeni edino tega objektivističnega načina razmišljanja in sploh nismo sposobni stvari pogledati tudi iz nekega drugega zornega kota. Ker, če bi bili sposobni, bi imel pred raziskavami (objektivno )prednost občutek, da imamo v teh primerih vendarle opravka z ljudmi (pomisli na njihovo počutje) in ne s številkami in bi takoj od obeh vpletenih strank terjali dogovor. V nasprotnem primeru pa zahtevati kazensko odgovornost vseh vpletenih za nastale posledice. Pa tu ne mislim na spremembe pri bolezenskem stanju, temveč zaradi pretrpelih travm vsakega posameznika.
Upam, da sem bil sedaj bolj razumljiv, gre za to, kar napiče
derik v svojem postu: "...Če je normalen jezik znanstvenika brezosebni jezik dejstev in logike..." In v tem je bistvo problem.