Hitrost svetlobe

[derik]

Čisto nakladanje. Prav lepo se da živeti brez zadovoljevanja duhovnih potreb, seveda v tistem smislu, kot ga razume religija. Krizo pa seveda vidijo zgolj tisti, ki se bojijo prevlade racionalnosti nad mumbo-jumbo duhovnostjo.

Katere duhovne potrebe so po tvojem mnenju pomembne za življenje?

[shrink]

Čisto nakladanje. Prav lepo se da živeti brez zadovoljevanja duhovnih potreb, seveda v tistem smislu, kot ga razume religija. Krizo pa seveda vidijo zgolj tisti, ki se bojijo prevlade racionalnosti nad mumbo-jumbo duhovnostjo.

Katere duhovne potrebe so po tvojem mnenju pomembne za življenje?

Nobena taka kot jo pojmujejo religije.

[derik]

A je to edini kriterij, ali imaš še druge?

[shrink]

A je to edini kriterij, ali imaš še druge?

Saj je povsem jasno, na katere duhovne potrebe ciljaš.

[derik]

Čisto konkretno me zanima, če človeku s tako striktno faktičnim znanstvenim pogledom na življenje, kot ga imaš ti, ostane kaj prostora za duhovnost in kakšna ta je. Duhovnost namreč ni isto kot religioznost, ima širši pomen.

[shrink]

Ampak sam tako in tako ciljaš na duhovnost v religioznem smislu. Sicer pa je duh (po SSKJ) lahko "razumsko-spoznavna stran človeka" in seveda v tem smislu zadovoljujem duhovne potrebe; kot vsak naravoslovec pač.

[mriz]

Mene tudi zanima, če se izobraževanje (pač kot splošno nabiranje relevantnega znanja, zadovoljevanje radovednosti) lahko šteje kot duhovnost (ali pa je ravno neumnost pogoj za uspešno duhovnost, ko bi lahko sklepal glede na videno)?

[derik]

Zanimivo, da čeprav izrecno poudarjam, da ne mislim duhovnost v religioznem smislu, pa ti vztrajno razumeš ravno "da tako in tako" ciljam na "duhovnost v religioznem smislu". A kot sam praviš, je tvoje duhovno življenje razumsko-spoznavne narave in to mi kot odgovor zadostuje.

Menim pa, da za človeka svobodnega duha naj ne bi bilo omejitev, še posebno ne samocenzure. Naj se svobodno predaja svoji človeški naravi, ne glede na to, če bi se po kakšni definiciji to dalo razumeti kot "neprimerno".

[shrink]

Zanimivo, da čeprav izrecno poudarjam, da ne mislim duhovnost v religioznem smislu, pa ti vztrajno razumeš ravno "da tako in tako" ciljam na "duhovnost v religioznem smislu".

1. Nisi nikjer izrecno poudaril, da ne misliš duhovnosti v religioznem smislu.

2. Tvoja prvotna izjava:

Religije se ukvarjajo prav z duhovnimi potrebami.

govori ravno o tem, da ciljaš na tisto v religioznem smislu.

Skratka: Ne se sedaj sprenevedati.

Menim pa, da za človeka svobodnega duha naj ne bi bilo omejitev, še posebno ne samocenzure. Naj se svobodno predaja svoji človeški naravi, ne glede na to, če bi se po kakšni definiciji to dalo razumeti kot "neprimerno".

Ja, nekateri si svoboden duh predstavljajo tako, da bi moral vsakdo nekritično sprejemati mumbo-jumbo pristope (npr. meditacijo) za spoznavanje sveta.

[mriz]

A kot sam praviš, je tvoje duhovno življenje razumsko-spoznavne narave in to mi kot odgovor zadostuje.

Ampak ti se sam v izhodišču sprašuješ, "če človeku s tako striktno faktičnim znanstvenim pogledom na življenje, kot ga imaš ti, ostane kaj prostora za duhovnost in kakšna ta je". To očitno pomeni, da nek znanstveni pogled po tvoje ni kompatibilen z duhovnostjo oz. da tega sam po sebi ne more poredstavljati, ali?

Naj se svobodno predaja svoji človeški naravi, ne glede na to, če bi se po kakšni definiciji to dalo razumeti kot "neprimerno".

Tudi če gre za serijskega morilca? Jaz osebno bi marsikomu prepovedal predajanje svoji naravi (ne glede na to, kako je ta bila pridobljena)...

[derik]

A kot sam praviš, je tvoje duhovno življenje razumsko-spoznavne narave in to mi kot odgovor zadostuje.

Ampak ti se sam v izhodišču sprašuješ, "če človeku s tako striktno faktičnim znanstvenim pogledom na življenje, kot ga imaš ti, ostane kaj prostora za duhovnost in kakšna ta je". To očitno pomeni, da nek znanstveni pogled po tvoje ni kompatibilen z duhovnostjo oz. da tega sam po sebi ne more poredstavljati, ali?

Jaz vidim ta "faktično znanstveni pogled na življenje" kot nekakšen filter ali okvir, ki določa, s čim se boš ukvarjal, ne pa še kot samo vsebino. Ta vsebina pa se je kasneje izkazala za nekaj, kar je razumsko-spoznavne narave in to se ujema.

Naj se svobodno predaja svoji človeški naravi, ne glede na to, če bi se po kakšni definiciji to dalo razumeti kot "neprimerno".

Tudi če gre za serijskega morilca? Jaz osebno bi marsikomu prepovedal predajanje svoji naravi (ne glede na to, kako je ta bila pridobljena)...

Zdaj si pa skočil iz konteksta in odprl čisto novo problematiko. Ne mislim tega poenostavljati, ampak prepoved predajanja svoji naravi v otroštvu je lahko tudi vzrok za ekscesno obnašanje v kasnejših letih.

[shrink]

A kot sam praviš, je tvoje duhovno življenje razumsko-spoznavne narave in to mi kot odgovor zadostuje.

Ampak ti se sam v izhodišču sprašuješ, "če človeku s tako striktno faktičnim znanstvenim pogledom na življenje, kot ga imaš ti, ostane kaj prostora za duhovnost in kakšna ta je". To očitno pomeni, da nek znanstveni pogled po tvoje ni kompatibilen z duhovnostjo oz. da tega sam po sebi ne more poredstavljati, ali?

Jaz vidim ta "faktično znanstveni pogled na življenje" kot nekakšen filter ali okvir, ki določa, s čim se boš ukvarjal, ne pa še kot samo vsebino. Ta vsebina pa se je kasneje izkazala za nekaj, kar je razumsko-spoznavne narave in to se ujema.

Eh, samo nakladaš. Vsebina, s katero se ukvarjajo naravoslovci, je jasna; pač: naravo-slovje.

[derik]

Ne se skrivat za naravoslovce. Vprašanje se je nanašalo konkretno nate. Marsikateri naravoslovec se uvarja tudi še s čim drugim kot razumsko-spoznavnimi stvarmi in ima bogato duhovno življenje. Ti pa si se omejil na razumsko.

[shrink]

Ne se skrivat za naravoslovce. Vprašanje se je nanašalo konkretno nate. Marsikateri naravoslovec se uvarja tudi še s čim drugim kot razumsko-spoznavnimi stvarmi in ima bogato duhovno življenje. Ti pa si se omejil na razumsko.

Pri spoznavanju naravnih zakonitosti "drugo" ni potrebno. In večini to spoznavanje zadostuje tudi v duhovnem smislu.

[vojko]

V tej debati moram pritegniti shrinku.

Večina zagovornikov in praktikov religij namreč hoče poistovetiti duhovnost z religioznostjo. Nihče razumen ne trdi, da znanstveniki nimajo duhovnega življenja, ali da jim to nič ne pomeni. Nasprotno! Skoraj vsi veliki znanstveniki so bili zelo duhovni ljudje. Ljubili so umetnost, slikarstvo, glasbo, literaturo. Seveda pa niso izgubljali časa z infantilnostmi kot je prakticiranje raznih religioznih obredov, "meditacij", ukvarjanju z "ezoteričnimi" (beri: nadnaravnimi) rečmi in podobnimi ostanki zaostale družbene zavesti. Patetično je danes, v XXI. stoletju gledati na TV oddaje o nedoumljivih in ekscentričnih (da se milo izrazim!) početjih skupin ljudi v sakralnih objektih, ki pojejo in žebrajo nesmiselne tekste, prisiljeni pa smo te otročje obrede gledati vsi. Za takšno "duhovno" oddajo pa sledi recimo znanstvena oddaja o izgradnji LHC, ali raziskavah Marsa...da te kap!

Jaz bi duhovnost opredelil kot tisto človekovo dejavnost, ki se ne ukvarja z materialno proizvodnjo.