ZdravaPamet napisal/-a:Jaz lahko kvečjemu vprašam problemi. Zame so to tavtologije.
Po moje je ključna ugotovitev naslednja in o njej lahko resno kaj podebatiramo, ker odpira kar nekaj dilem (in spada med dosežke raziskave):
Saussure je nakazal dve smeri pojmovanja jezika, ki sta se pozneje udejanjili tudi v literarni metodologiji.
Ena je tista, ki zatrjuje,
da je jezik človeku nekako predeksistenten, da se človek v jezik narodi, da je jezik vedno že tu, pred subjektom, zato vedno presega vse, kar lahko ta v njem odkrije („… Nobena družba jezika v resnici ne pozna in ga tudi ni nikoli razumela drugače kot proizvod, ki ga je podedovala od prejšnjih generacij in ki ga je treba vzeti takega, kakršen pač je.“).
Druga usmeritev je
dekonstrukcija, ki je v jeziku vedno iskala prikrite pomene, nasprotne očitnim, eksplicitno izraženim. Jonathan Culler, znani poststrukturalist in raziskovalec dekonstrukcije, je v knjigi o ženevskem lingvistu v Saussuru videl prav to: predhodnika dekonstrukcije.
Ti dve ugotovitvi (razen morebiti Empirične literarne vede, vedndar je ta bolj projekt kot kaj drugega) , še nisem prebral, da bi kdo ovrgel.
