mriz napisal/-a:problemi napisal/-a:Pri tebi se vidi odpor ("Resnica te govori") do psihoanalize, kateri se da izčitati iz tvojih tekstov in kateri je rezultat (nezavedno) nerazumevanja te vednosti.
Glede na to, da se dokaj eksplicitno postavljam proti psihoanalizi, se na tvojem mestu ravno ne bi hvalil s sposobnostjo 'izčitavanja' moje pozicije. No, dokler ne boš proizvedel odgovora, ki bo dejansko problematiziral to, kar si citiral, se ne bo nič spremenilo. Če ti kaj pomaga (čeprav dvomim, da bo) - kren teh težav ni imel. Ne vem, zakaj te teme raje ne prepustiš njemu.
Z ničemer se ne hvalim, samo prikazujem ti rezultat "delovanja" tvojega nezavednega in pa, kje iskati razlog za tvoj odpor. To počne psihoanaliza (da ne bo pomote, za natančnejšo analizo se boš moral oglasiti pri psihoanalitiku, mene v osnovi zanima psihoanaliza v okviru strukturalizma, posstrukturalizma, dekonstrukcije in ne praktične psihoanalize), skuša/pomaga posameznem subjektu ugotoviti vzrok njegovega, v tvojem primeru, odpora do nečesa. Preberi si, na kakšne načine se da izčitati odpor do nekoga v Freudovi knjigi "Vic in njegov odnos do nezavednega" (lapsusi, pozabljanje imen ...)
Z veseljem mu prepustim. Kot sem že nekje rekel je
kren nekdo od katerega sem se, skozi pogovor, definitivno največ naučil. Tako da mu prepuščam, pravzaprav je že odgovoril:
mriz napisal/-a:kren napisal/-a:Nihče, tudi nevrologija, ne more dokončno napovedati kakšne bodo posledice zlorabe v otroštvu.
Morda nisem bil jasen - hočem povedati, da medtem ko psihoanaliza ne more zagotoviti specifičnih posledic zlorab v otroštvu na odraslo duševnost, lahko nevrologija iz specifične možganske slike zagotovi specifične posledice v duševnosti (npr. odsotnost empatije zaradi konkretne fizične motnje v delovanju možganov).
kren napisal/-a:Dve stvari: omenil sem že, da ima prav vsaka znanost (vedenje) svoj pristop in svoj domet (ki je aktualiziran samo z njeno dejanskostjo in prav z ničemer drugim), tako da je potrebno vedeti kakšne odgovore lahko pričakujemo od nje. Od psihoanalize ne moremo pričakovati 100% odgovora kaj se bo dogajalo z otrokom, ki je bil zlorabljen. Lahko pa nam ponudi ta odgovor: zloraba prispeva velik in pomemben delež k razvoju psihične bolezni. Tudi od nevrologije ne moremo pričakovati 100% odgovora na nekatera vprašanja, ki jih poraja. Ali pa še bolj nazorno, od biokemije: psihiatrična zdravila na nekatere delujejo, na nekatere pa ne. Na nekatere bolj, na druge manj. Nekateri imajo te stranske učinke, drugi druge, tretji nobenih. Nihče ne zna povedati "kako bo tole zdravilo delovalo na tega pacienta". Ampak iz neke večje statistike pa se da sklepati kako v povprečju bo neko zdravilo delovalo. Enako pri psihoanalizi: v povprečju bodo zlorabljeni otroci razvili več psihičnih bolezni kot pa nezlorabljeni. To je preverjeno dejstvo.
Ampak, glej ga zlomka, on pravzaprav pove isto/podobno.
V tistem odgovoru sem te hotel opomniti, da pozabljaš, da je nezavedno "podružbljeno" in nezavedno je tisto, za kar se pri psihoanalizi gre in da nevrologija ali pa biokemija ne obravnavata "podružbljenih" stvari in je zato primerjava glede "napovednih vrednosti" med psihoanalizo in nevrologijo zgrešena. Tisto, kar si napisal v svojem citatu je res, psihoanaliza ne more na osnovi neke travme v naprej vedeti, kaj se bo z določeno osebo dogajalo v odraslem obdobju in je res, da lahko nevrologija glede določene slike možganov napove določene "anomalije" v obnašanju osebe v odrasli dobi. Ampak, in to že nevemkolikič: Ne ena ne druga ne moreta (gotovo) napovedovati v naprej ničesar, ker je subjekt determiniran z nezavednim, nezavedno je pa "podružbljeno" in je potrebno iskati vzroke za psihične težave ali obnašanje posameznika širše, kot pa v samem delovanju možganov ali pa na osnovi nekega povprečenja.
Torej opozoril sem te, da na primeren/pravilen način obravnavaš psihoanalizo in nič drugega.
Kar tudi sam napišeš:
Finta psihonalize je, da zgolj ponudi model, ki (povprečni) vzrok poveže s (povprečno) posledico - kot sem že napisal, pa tako povprečenje izgubi vrednost pri konkretnem posamezniku
pa vendar vztrajaš pri primerjalni analizi. In pa seveda pozabiš, da (teoretska) psihoanaliza obravnava subjektovo obnašanje znotraj družbene realnosti, kjer pa ima zelo dobro napovedno moč. Preberi si v temi Ideologija-e o Lacanovem dispozitivu štirih diskurzov.
Poleg tega mislim, da sploh ni res, da pri obravnavi posameznika psihoanaliza povprečni vzrok poveže s povprečno posledico. Pa saj psihanaliza ni: "a imate vročino, ja, a bruhate, ne, no potem pa kar vzemite aspirinček in malo čaja pa bo". Vsak posameznik ima lasten vzrok in posledico. Na nivoju posameznika ni "povprečenja". Sta analitik in analizand. Analitik omogoča, če poenostavim, zgolj zrcalo, zrcalo v katerem se subjekt uzre, uzre svojo (patološko) sliko. "Povprečenje" pride v obzir pri obravnavi populacije in ne posameznika."Povprečenje", kar je tudi
kren že opomnil, pri psihoanalizi posameznika ne igra nobene vloge. Njena vednost/praksa ni utemeljena na povprečenju, ampak na odkritju nezavednega in tega kako se le to struktuira. Psihoanaliza omogoči subjektu, da se sooči s sami seboj, s svojim odnosom tako do sebe kakor tudi do drugih. Pri psihoanalizi bi lahko rekli, da zdravi vendar nikoli ne ozdravi. Subjekt je še vedno (do neke meje) determiniran z
nezavednim. Omogoči pa mu določeno kontrolo svojega obnašanja.