Bargo je napisal:
Sprva definirajva delo. Delo v tem tvojem postu razumem, kot opravljanje nečesa v skladu z navodili ali pričakovanji drugega, ali obojega hkrati.
To je definicija mezdnega dela v kapitalizmu. Sicer pa je delo ciljna človekova produktivna dejavnost, usmerjena na zmanjševanje redkosti dobrin in ima v evoluciji naše vrste takšno krucialno vlogo, da velja, da je delo ustvarilo človeka. Delo kot najbolj žlahtna človekova dejavnost, kot samouresničevanje in samopotrjevanje njegovega generičnega bistva je v kapitalizmu zreducirano na tlako, na prisilno delo, ki ga morajo delavci opravljati, da preživijo. Marx je z grenko ironijo pripomnil, da je delavec v kapitalizmu (nasproti fevdalizmu!) dvakrat »osvobojen«: najprej je »osvobojen« lastnine na produkcijskih sredstvih, nato pa še kot delavec
vis-a-vis tlačanu: lahko »svobodno« izbira delodajalca; toda enega mora izbrati.
Drugi blebetajo o naši svobodi ! Na svobodo lahko gledamo samo, kot na osebno počutje. Če se vsi posamezniki v skupini počutijo svobodne, šele potem je svobodna tudi skupina. To pa ni enostavno.
Ne, tudi sami blebetamo o svoji svobodi. Res je svoboda v končni konsekvenci »osebno počutje«, toda ne glede na to mora imeti objektivno podstat. Svoboden človek ne more biti reven človek, brez možnosti izraziti svojo duhovno plat, človek, ki je prisiljen garati za svojo eksistenco v večnem strahu pred izgubo službe, človek, ki je vpet v mrežo represivnih pravnih norm, ki mu vlada debilna in skorumpirana partitokracija, ki proizvaja proizvode, ki niso njegovi.
Igra ponudbe in povpraševanja, torej ! Dokler je povpraševanje po osnovnih dobrinah večje od ponudbe je problem. Danes v zahodni družbi, ni več tako. No, vsaj bilo je tako.
V nobeni družbi (razen v Indiji Koromandiji!)
doslej še ni bilo obilja dobrin za vse. Hiperprodukcija (to je v bistvu situacija, ko je ponudba večja od povpraševanja!) nastane zaradi pomanjkanja efektivno sposobnega povpraševanja velikega dela pripadnikov družbe (mezdnih delavcev). Tega povpraševanja pa ni, ker je delitev družbenega bogastva taka, da jim pripade manjši del, s katerim ne morejo pokupiti vseh proizvedenih dobrin. V časih krize hiperprodukcije množica ljudi nima sredstev za zadovoljitev bioloških potreb; ko se veliko dobrin uničuje, množice stradajo.
Osnovne potrebe, če povzameva po Maslow-u samo prvi dve, so fiziološke (hrana,voda,počitek, čist zrak, izločanje) ter potreba po varnosti. Potem še potrebo po ljubezni in pripadnosti in potrebo po samoaktualizaciji.
Navadno potrebe klasificiramo takole (vsaj v politični ekonomiji):
-biološke (hrana, pijača, obutev, obleka, ......),
-socialne (zdravstvo, šolstvo, sodstvo, družbene dejavnosti, .),
-kulturne (umetnost, religija, filozofija, .....)
Glede na prioriteto njihovega zadovoljevanja pa poznamo primarne potrebe, to so take, ki so nujno potrebne za življenje (biološke in delno tudi socialne) in sekundarne, drugotne, se pravi take, brez zadovoljevanja katerih v načelu lahko preživimo (recimo kulturne).
Na prvi pogled izgleda tako, vendar je delavec tudi kupec. Tukaj igra pomembno vlogo denar, kot univerzalno sredstvo za menjavo. Delavec torej dela oz. pridobiva denar, da lahko z njim kupi osnove dobrine, ki mu mogoča vsaj temeljen biološki obstoj. Romantični časi, lovcev, nabiralcev in vrtičkarje so mimo. Zakaj že ?
Res je, delavec je hkrati producent in konzument. Toda delitev novoustvarjene vrednosti je v kapitalizmu takšna, da mu pripada vedno manjši delež v družbenem bogastvu. Za kapitalista je pomemben le kupec, katerega povpraševanje je podprto z efetivo, z denarjem. Pek in mesar ne prodajata kruha in mesa, da bi zadovoljila biološko potrebo po hrani, ampak zato, ker imata kruh in meso lastnost, da zadovoljujeta določene potrebe in sta zato blago, ki ga je mogoče prodati na trgu. Lačen berač, ki umira od lakote pred polno pekarno/mesarijo je za peka/mesarja
non existo, ne obstaja kot konzument, saj njegovo povpraševanje ni podprto z denarjem. Blago ima lastnost, da ga je mogoče prodati na trgu z dobičkom, ne pa morda zato, da bi se ljudje najedli, oblekli, se ogreli. Če bi pek/mesar ugotovila, da jima več dobička prinaša prodaja alkohola, bi se nemudoma preusmerila v to dejavnost.
Misel o uspešnosti in učinkovitosti produkcijske dejavnosti, privede do izboljšav procesa tako, da je zmeraj manj delavcev potrebnih za vedno večjo proizvodnjo. Ponudba postane večja od povpraševanja in cena blaga se zniža.
To načeloma drži. Ne smeš pa pozabiti, da je delovna sila tudi blago na kapitalističnem tržišču in tudi zanjo velja tvoja ugotovitev: »cena blaga (beri: plače) se zniža«. Variabilni kapital se je pocenil, saj so se pocenila sredstva, potrebna za njegov reprodukcijo. Zakaj misliš, da je pri nas 120.000 brezposelnih? Ker se ne morejo produktivno zaposliti, saj ni nikogar, ki bi efektivno povpraševal po blagu, ki bi ga proizvedli. Ker ni povpraševanja, ni ponudbe, gospodarski cikel zastaja. Banke so pognale svoj kapital za tajkunske naložbe, ki niso bile zavarovane, tako da ne morejo inicirati novega ekonomskega ciklusa.
Circulos vitiosus je sklenjen: delavci so brez služb, zato nimajo plač, s katerimi bi sprožili povpraševanje na trgu, kar bi povzročilo investicije v proizvodnjo in nove zaposlitve. Ampak, brez strahu: oba veva, da bo nova vlada to rešila z zamahom čarobne paličice…
Misel na učinkovitost pripomore k novim oblikam dela, ki uspejo zagotoviti to učinkovitost. Skratka zahteva po usposobljenosti delavcev narašča. V neki točki naraste tako, da je potrebno že načrtovati tudi samo usposabljanje, da bi pravočasno dobili dovolj usposobljenih delavcev. Govorim torej o izobraževanju, ki nastane iz potreb kapitala. Načrtovanje in usposabljanje ljudi, pa lahko privede do obravnave ljudi, kot variabilnega kapitala, kot praviš. (Z manipulacijami se potem ljudje celo tako obnašajo, kot da bi bili sredstvo za doseganje ciljev kapitala.)
S tem nastopi diferenciacija delavcev, ki je vgrajena v samo bistvo privatne lastnine. Je to slabo ? Videti je da ne, saj se kakovost življenja v povprečju povečuje !
Potrebe in pričakovanja ljudi so tudi izven tega "kapitalskega bazena". Recimo zdravje in pravičnost, zdravniki in pravniki. Demokracija naplavi še profesionalne politike. Vojska in policija, je obstaja že dolgo tega. Mogoče se najde še kakšna zvrst.
Zgodovinska zasluga kapitalizma je, da je strahovito razvil produktivni potencial družbe. To je bilo mogoče – med drugim – tudi z izobraženo in usposobljeno delovno silo. Znan je empirični podatek, da investicije v znanje vržejo večji dobiček, kot katerekoli druge investicije. To je hladna računica delodajalcev: investirajo v izobraževanje zaposlenih, ne zato, ker bi skrbeli za njihov duhovni razvoj, ampak ker so usposobljeni delavci bolj produktivni. Ali si že slišal, da bi delodajalci šolali delavce ob tekočem traku? Ne? Jaz tudi ne, to pa zato, ker tam ne potrebujejo visoko izobraženih delavcev, ampak delavce z ročnimi spretnostmi, podobne robotom.
Tukaj mislim, da je obratno. Več kot si človek nadene božjih lastnosti, večji pekel ustvari na zemlji. Bistvo je, da so lastnosti boga nepredstavljive in vsaka izmenjava ali pripisovanje lastnosti je napačna ! Religija je posebna oblika vere. Vera daje moč in moč se zmeraj slej ko prej zlorabi.
Ne bo držalo! Bog je vse tisto, kar bi človek želel biti, pa ne more zaradi svojih telesnih omejitev: je neumrljiv, večen, vseveden, vseprisoten, nezmotljiv, absolutno pravičen, brez slabosti. Čim več takšnih lastnosti človek projicira v neko nadnaravno entiteto, toliko revnejši je sam.
Človek, ki je v fantastični dejanskosti nebes, kjer je iskal nadčloveka, našel le odsev samega sebe, se tam, kjer išče in mora iskati svojo pravo dejanskost, ne bo zadovoljil več s tem, da najde le videz samega sebe, le nečloveka./…/ Ta država, ta družba producirata religijo, sprevrnjeno zavest sveta zato, ker sta sprevrnjen svet./…/Religija je fantastično udejanjenje človeškega bistva, ker človeško bistvo nima nobene prave dejanskosti. Boj proti religiji je torej posredno boj proti tistemu svetu, katerega duhovna aroma je religija./…/Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva./…/Odprava religije kot iluzorne sreče ljudstva je zahteva njegove dejanske sreče. Zahteva, da se odrečeš iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da se odrečeš stanju, ki potrebuje iluzije. Kritika religije je v kali kritika solzne doline, ki ji je religija svetniški sij./…/Kritika ni uničila imaginarnega cvetja na okovih zato, da bi človek nosil okove brez fantazije in tolažbe, marveč zato, da bi okove odvrgel in si utrgal živ cvet. Kritika religije iztrezni človeka zato, da bi mislil, da bi delal in da bi oblikoval svojo dejanskost kot iztreznjen, urazumljen človek; zato, da bi krožil okoli samega sebe in s tem okoli svojega dejanskega sonca. Religija je iluzorno sonce, ki kroži okoli človeka toliko časa, dokler sam ne začne krožiti okoli sebe. Je torej naloga zgodovine, odkar je izginilo onstranstvo resnice, da vzpostavi resnico tostranstva,« pravi Marx.
vojko je napisal/-a:
Delo proizvaja prečudne stvari za bogatine, toda za delavca proizvaja pomanjkanje. Proizvaja palače, toda za delavca brloge. Proizvaja lepoto, toda za delavca pohabljenost. Nadomešča delo s stroji, toda en del delavcev pahne nazaj v barbarsko delo in iz drugega dela naredi stroje. Proizvaja duha, toda za delavca proizvaja bebavost, kretenstvo, pravi Marx.
Zaradi vgrajene diferenciacije, seveda prihaja do tega in bo zmeraj prihajalo, dokler bo obstajalo univerzalno sredstvo, ki se mu reče denar. Jasno je, da si delavci Ferarija ne morejo kupiti zadnjega modela ! Ga resnično potrebujejo. NE ! Si ga želijo ? Verjetno je odgovor DA.
Ne, nismo obsojeni na takšno stanje stvari. V družbi, kjer bodo dobrine potekle široko, kjer bo produktivnost visoka, kjer ne bo več veljala neenačba: potrebe>dobrine, tudi denar ne bo več potreben Denar kot posrednik med producenti in konzumenti je potreben le v sistemu privatne lastnine. Kjer bodo produkcijska sredstva družbena, kjer ne bo proizvodnje blaga za trg, ampak proizvodnja dobrin za zadovoljevanje človekovih potreb, denar ne bo več potreben. Za razdelitev proizvedenega bogastva se bodo uporabljale naravne enote: delovne ure. Za opravljeno družbeno koristno delo bo vsak dobil ustrezno število nakaznic, bonov, potrdil o opravljenem delu, s katerim bo določen njegov delež v delitvi. Delež pa se korigiral z njegovimi realnimi potrebami (recimo invalidi, starejši, sploh hendikepirani bodo dobili večji delež, kot bi jim pripadal na podlagi njihovega prispevka).
vojko je napisal/-a:
In gre še naprej.
Alienacija se ne kaže le v produktu njegovega dela, ampak tudi v aktu same produkcije. Delo je delavcu vnanje, t.j. ne spada k njegovemu generičnemu bistvu, pa se zato delavec v delu ne zatrjuje, marveč zanikuje, se ne počuti dobro, temveč nesrečno, ne razvija svobodne fizične in duhovne energije, ampak trpinči svojo naravo in ugonablja svojega duha. Delo je namreč tisti odločilni faktor v evoluciji človeka, ki ga je ločil od živali in je zato njegovo generično bistvo
Samo delo, zelo verjetno ni vzrok. Vzrok so dobrine na trgu, ki so nedostopne za določen krog ljudi. Postavi se vprašanje, ali so te dobrine potrebne ? Problem, je veliko globji, mislim, da se mu reče ustvarjanje potreb !
Seveda delo samo po sebi ni vzrok alienacije, to si dobro opazil. Vzrok je sistem privatne lastnine, ki daje monopol nad družbenimi produkcijskimi sredstvi le peščici, vsi ostali pa pridejo do lastnine posredno, preko plače in trga.
Jasno, da v tržnem gospodarstvu potrošnja poganja proizvodnjo. Za kapitalista ni važno, ali so potrebe dejanske, realne, nujne, upravičene ali le fiktivne; kar šteje, je da so podprte z denarjem. Toda kapitalizem si s svojo imanentno logiko profita redi kačo na prsih, ki ga bo končno ugonobila. Ker se razmerje med variabilnim kapitalom (mezdami) in konstantnim kapitalom (stroji, naprave) z višanjem organske sestave kapitala vedno bolj nagiba na stran konstantnega kapitala, si kapitalizem žaga vejo, na kateri sedi: ker je edino variabilni kapital generator nove vrednosti (profita), ta se pa relativno zmanjšuje v strukturi celotnega kapitala, se zmanjšuje delež, namenjen potrošnji. Drvimo v situacijo, ko bi bilo potrebno vedno večjo količino blaga kupiti z vedno manjšo količino denarja. Poleg tega je posledica zmanjševanja deleža variabilnega kapitala v celotnem kapitalu še bolj usodna: zmanjšuje se profitna stopnja! To je strašljiva Marxova napoved o tendenčnem padanju profitne stopnje, to je njegov epitaf na grobu kapitalizma. Ko bo profitna stopnja padla pod običajno obrestno mero za depozite seveda noben kapitalist ne bo več investiral svojega kapitala v proizvodnjo.
Že danes se srečujemo s problemom realizacije produkcije. Poznana formula za profitno stopnjo:
pf'=pf/K
(pf'=profitna mera, pf= količina profita, K= celotni kapital) se v moderni socialno-tržni državi zaradi vedno večjih neproduktivnih izdatkov države preoblikuje v
p'=(pf-g)/(Kp + Kc ),
kjer je pf'=profitna mera, g=državni stroški, Kp in Kc pa so sestavine kapitala (produktivni, cirkulacijski).
V tej formuli se kaže povečan vpliv socialne države na gospodarstvo in opuščanje
laissez faire sistema. Problem sodobnih držav je pomanjkanje podjetniškega produktivnega povpraševanja (investicijska potrošnja), zato začne država postopno prevzemati vlogo usklajevalca med globalno ponudbo in potrošnjo. Najbolj znan zagovornik te vloge države je bil vsekakor J.M.KEYNES. S takšno vlogo države pa posegamo v same temelje kapitalistične svobodne tržne, na konkurenci in profitnem motivu temelječe ekonomije. Namreč, tisti g v števcu lahko interpretiramo tudi kot
nujen strošek realizacije profita, ki je vedno večji in zmanjšuje neto profit. To res omogoča na eni strani ublažitev najbolj vidnih posledic maksimalizacije profita (investicije v kulturo, znanost, umetnost, zdravstvo), toda na drugi strani spodjeda sam profitni motiv. Na dolgi rok edino zdravo produktivno povpraševanje, ki omogoča nemoteno realizacijo profita, se nadomešča z neproduktivnim povpraševanjem države. Nekateri teoretiki (n.pr. J.M.GILLMAN) govorijo v tej zvezi o "ponarejeni akumulaciji" in se sprašujejo, kako dolgo bo še mogoče tolerirati kapitalistične oblike neproduktivne potrošnje, ki se financirajo iz kapitalistične presežne vrednosti kot substitut za kapitalistično akumulacijo.
Vidiš, stvari so hudičevo zapletene in kompleksne, dosti bolj kot so videti na površini. Kljub temu pa se je kapitalizem še vedno pobral iz brezna sistemskih kriz kot feniks iz pepela in lahko samo pritegnem Marxu, ki je za kapitalizem dejal (čeprav je bil njegov najhujši kritik), da kljub vsemu velja:
Tout va pour le mieux dans le meilleur des mondes!
Skratka ni razumel metod, temveč se je prepustil pravilnosti delovanja programske opreme.
